Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se ne boji slabega vremena: če bi deževalo, bi šli samo do Orehovega po nasipu ob Savi, ker pa je vedro, se odločimo za daljšo pot. 15 nas je in s štirimi avtomobili se odpeljemo proti Bregu, mimo železniške postaje,
potem pa najdemo parkirni prostor v Šentjurju na Polju pri prehodu preko železniške proge. Najprej malo asfaltirane ceste v hrib, potem pa lepa gozdna, ki se od časa do časa zravna.
Drevesa so odeta v pisane jesenske barve, veliko je sveže zelenega maha,
vmes pa: gobe! Neverjetno, letos jih skoraj ni bilo. Res niso to jurčki, ampak med neužitnimi in strupenimi je celo nekaj užitnih.
Počasi napredujemo, ker je treba vsako gobo, ki jo vidimo, tudi določiti in o njej podebatirati. V glavnem hodimo ves čas po gozdu, le redke so hiše, toliko, da vidimo, da je to uradno naselje Radež.
Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Ko stopimo iz gozda, smo na križišču poti pod cerkvijo Svetih Fabjana in Boštjana na Polani. Viri navajajo:
Cerkev sestavljajo pravokotna ladja z ravnim, lesenim stropom, tristrano sklenjeni, banjasto obokani prezbiterij, zvonik, ki iz kvadratne osnove že v prvem nadstropju preide v oktogonalno, krit z zalomljeno piramidasto kapo, in zakristija. Na zunanjščini zvonika z letnico 1670 je vzidan precej poškodovan kamniten kip svetnice iz začetka 15. stol. Datacija cerkve še ni določena, a vsekakor gre za še srednjeveško zasnovo s pozneje podaljšano, morda še romansko ladjo, mlajšim prezbiterijem in leta 1809 (po župnijski kroniki) prizidanim zvonikom. Oprema je baročna.
Zanimiva je tudi zaradi posnetka pohoda 14. divizije januarja 1944 in dolgotrajnega postopka odkrivanja, kje je avtor Jože Petek to slikal.
Za trenutek se nam med meglicami pokaže cerkev Svetega Lovrenca na Gori, sicer pa lahko občudujemo jesenske barve sadnega drevja v neposredni bližini. Malce se odpočijemo, okrepimo s prigrizki, potem pa po poti prihoda spet vračamo v dolino.
Megla nad dolino Save se malo razkadi in pokaže se nam Šmarčna.
Šentjur na Polju je znan po svojih kozolcih, zato se napotimo skozi vas in na polje med te značilne primerke slovenske arhitekture.
Zanima nas tudi cerkev Svetega Jurija z lepo urejenim pokopališčem. Na spletni strani lahko preberemo:
Cerkev, obdana z obzidanim pokopališčem, leži na vzhodnem robu vasi na nekoliko privzdignjeni ravnici ob Savi. Sorazmerno zelo visoka stavba ima tipičen romanski tloris - pravokotno ladjo in pravokoten prezbiterij, oba brez talnega zidca. Prekrita je z enotno sedlasto streho. Na zahodni strani pred vhodom v cerkev je prizidan kvadraten zvonik s čebulasto kapo baročnih oblik. Ladja ima še vedno raven, lesen strop (do požara 1740 je bil poslikan), prezbiterij je banjasto obokan. Okna so polkrožno sklenjena, globoko vrezana v steno. Izvirajo verjetno iz časa cerkvene obnove v letu 1621, izpričane z letnico v ostenju južnega okna. V niši nad vhodom v zvonico je ljudski kip sv. Jurija. Na južni steni ladje so odkrite freske s prizori mučenja sv. Jurija iz okoli l. 1500. Stranska oltarja sta baročna (17. in 18. stoletje), veliki oltar je iz 19. stoletja.
Imamo srečo, da naša prizadevna animatorka Nevenka najde sosedo, ki ima ključ, in si lahko ogledamo notranjost cerkve.
Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Presenečeni smo nad lepoto fresk, ki so delno okrnjene zaradi vzidave večjih oken.
Pohod zaključimo v kavarni v Šmarju s klepetom ob kavi in drugih napitkih. Dežja pa, kljub taki napovedi, niti za vzorec.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar