S Pavlo zgodaj vstaneva, da se še pred zajtrkom sprehodiva do katedrale Bagrati, ki ni daleč od hotela.
Zgradil jo je gruzijski kralj Bagrat III v zgodnjem enajstem stoletju na hribu Ukimerioni. To je mojstrovina gruzijske srednjeveške arhitekture, ki je bila v stoletjih močno poškodovana, potem pa so jo več let obnavljali. Rekonstrukcijska dela so toliko sporna, da je UNESCO katedralo letos umaknil s seznama kulturne dediščine, ker ni več avtentična. Sonce vzhaja za zgradbo, okrog pa se pasejo krave.
Na ulici opazujeva precej zamreženih oken, značilne električne števce na drogovih in zmešnjavo različnih žic.
Zgradil jo je gruzijski kralj Bagrat III v zgodnjem enajstem stoletju na hribu Ukimerioni. To je mojstrovina gruzijske srednjeveške arhitekture, ki je bila v stoletjih močno poškodovana, potem pa so jo več let obnavljali. Rekonstrukcijska dela so toliko sporna, da je UNESCO katedralo letos umaknil s seznama kulturne dediščine, ker ni več avtentična. Sonce vzhaja za zgradbo, okrog pa se pasejo krave.
Na ulici opazujeva precej zamreženih oken, značilne električne števce na drogovih in zmešnjavo različnih žic.
Za zajtrk nam poleg vsega drugega postrežejo tudi s pečenimi jajci in pecivom v obliki srčka. Potem pa skupinsko na ogled katedrale.
Uživamo ob pogledu na katedralo in mesto pod nami. Spoznamo tudi posebni gruzijski križ, ki po obliki spominja na vinsko trto.
Kutaisi je bila v 12. stoletju prestolnica cele Gruzije. Včasih je tu obratovala jeklarna, v času Sovjetske zveze je delala velika tovarna avtomobilov, ki je kasneje propadla in to pahne mesto v revščino. Mesto, ki leži na bregovih reke Rioni, ima okrog 150 tisoč prebivalcev. Da bi utrdili položaj mesta in decentralizirali oblast, so leta 2012 sem preselili parlament. Je kulturno središče s pomembnimi muzeji, gledališči, galerijami, knjižnicami, univerzo. Ima tudi uspešne športne klube. V okolici najdemo mednarodno letališče in jamo z odtisi dinozavrovih stopinj.
Mi se sprehodimo do tržnice in po njej. Tu ne manjka ničesar: kupim pa stekleničko "čače" - močnega žganja, ki ga varijo v glavnem doma iz grozdnih tropin. Kasneje mi ga uspe po pomoti zmešati z vodo in imam za nekaj časa varno dezinficirano vodo. Premamijo mu tudi "čurčele" - neke vrste sladkih klobasic s suhim sadjem in orehi, kar dolgo časa namakajo v sadnem soku.
Na glavne trgu občudujemo čudovit vodnjak z mitološkimi figurami: to so povečane oblike zelo starega nakita, ki ga hranijo v muzeju.
Na ulici pa nas preseneti tudi reklama za Gorenje.
Foto: Darko Kolnik.
Skupina treh glasbenikov v narodnih nošah nam ponudi kratek koncert, za katerega plačamo po dva larija na osebo. 
Uživamo ob pogledu na katedralo in mesto pod nami. Spoznamo tudi posebni gruzijski križ, ki po obliki spominja na vinsko trto.
Kutaisi je bila v 12. stoletju prestolnica cele Gruzije. Včasih je tu obratovala jeklarna, v času Sovjetske zveze je delala velika tovarna avtomobilov, ki je kasneje propadla in to pahne mesto v revščino. Mesto, ki leži na bregovih reke Rioni, ima okrog 150 tisoč prebivalcev. Da bi utrdili položaj mesta in decentralizirali oblast, so leta 2012 sem preselili parlament. Je kulturno središče s pomembnimi muzeji, gledališči, galerijami, knjižnicami, univerzo. Ima tudi uspešne športne klube. V okolici najdemo mednarodno letališče in jamo z odtisi dinozavrovih stopinj.
Mi se sprehodimo do tržnice in po njej. Tu ne manjka ničesar: kupim pa stekleničko "čače" - močnega žganja, ki ga varijo v glavnem doma iz grozdnih tropin. Kasneje mi ga uspe po pomoti zmešati z vodo in imam za nekaj časa varno dezinficirano vodo. Premamijo mu tudi "čurčele" - neke vrste sladkih klobasic s suhim sadjem in orehi, kar dolgo časa namakajo v sadnem soku.
Na glavne trgu občudujemo čudovit vodnjak z mitološkimi figurami: to so povečane oblike zelo starega nakita, ki ga hranijo v muzeju.
Zunaj mesta se vozimo skozi hrastov gozd in med polji s suho koruznico, ki je postavljena v kopice. Prihajamo na območje Nizkega Kavkaza, ki se dviga do 2000 metrov visoko. Okrog nas so hribi, cesta pelje ob reki, avtocesto za Tbilisi šele gradijo. Ob cesti se vrstijo postajališča, postavljene so stojnice s keramiko (amfore za vino), cestni prah pa se nabira tudi na mlečnem kruhu z rozinami. Pogosto vidimo čebelje panje, ob njih pa kolibe z jogijem ali vojaško posteljo. Obrazi na velikih panojih so kandidati in kandidatke za bližnje volitve županov. 750 metrov dolg predor - najdaljši v Gruziji, je meja med zahodno in vzhodno Gruzijo. Nad njim pa se stara cesta vzpne na prelaz.
Ob reki in enotirni železnici se pripeljemo do letovišča Borjomi ob reki Mtkari. To je mestece
z okoli deset tisoč prebivalci, ki leži v narodnem parku in je znano po proizvodnji mineralne vode
ter po številnih sanatorijih, kjer se ljudje zdravijo s pomočjo učinkov
mineralne vode. Izvire
mineralne vode Borjomi je odkrila cesarska ruska vojska leta1820, sicer pa je ta
voda stara že več kot 1.500 let. Mineralna voda je vulkanskega izvora in je
naravno gazirana, napajajo jo ledeniki Bakurjanskih gora na 2.300 metrov nadmorske višine. Še vedno je uveljavljena blagovna znamka, glavnina proizvodnje je ravno v
Borjomiju. V 19. stoletju je bil to priljubljen letoviški kraj sovjetske
aristokracije, ki si je tu zgradila dvorce in vile ter veliko novih hotelov.
Mineralno vodo so takrat na veliko izvažali v druge države, Bojromi pa
imenovali kar biser Kavkaza. Zgradili so veliko novih hotelov in
obnovili vrelce mineralne vode. Po napadu Rdeče armade na Gruzijo je sovjetska
oblast dvorce spremenila v sanatorije, ki so jih obiskovali predvsem vodilni
predstavniki komunistične partije. Mesto je zaradi gospodarske krize nato nekaj
let propadalo, zdaj pa njegova priljubljenost spet raste, okrepil se je
turizem, tako da je leta 2005 celo kandidiralo za zimske OI 2014 (neuspešno). Sredi avgusta je v okolici zgorelo več kot šest hektarov gozda.
Sprehodimo se mimo hotelov do parka, kjer lahko pokusimo vodo. Ne maram mineralnih in gaziranih pijač, tudi vode ne, zato z njo zalijem travo na trati. Kasneje vidim napis v več jezikih, da to ni dovoljeno. Če voda škodi travi, potem meni tudi ne bo koristila. Sicer pa je povsod veliko napisov v ruščini.
V parku občudujemo slap, z žičnico se je mogoče zapeljati na rob kanjona, blizu pa je tudi zabaviščni park za mlade po srcu.
Foto: Darko Kolnik.
Seveda izkoristim priliko za vožnjo z vrtiljakom in s starejšim gospodom kričiva na njem glasneje kot vsi otroci. Za adrenalinski park in pohodniške poti pa nimamo časa. Ko se sprehodim nazaj proti avtobusu, ob reki naletim na borna zasilna bivališča z ležiščem in nekaj najnujnejšimi stvarmi. Ko jih fotografiram, za sabo zaslišim jezne glasove in se raje umaknem.
Naš naslednji cilj je mesto Akhaltsikhe, približno 50 km jugozahodno od
Borjomija. Leži na obeh bregovih reke Potskhovi in šteje približno 18 tisoč prebivalcev. Blizu Turčije je to in Turki prihajajo sem tankat, ker je gorivo cenejše kot pri njih. Sicer pa mesto slovi multietničnosti (veliko je tu tudi Armencev) in verski toleranci, saj ima cerkve najrazličnejših veroizpovedi.
Ustavimo se nasproti moderne policijske postaje in se povznemo na trdnjavo z gradom Rabati.
Stara kamnita trdnjava stoji na majhnem hribu nad reko Potskovi in je vidna praktično s kateregakoli kraja v mestu. Začetki gradu so iz 9. stoletja, glavni del stavb je bil zgrajen v 13. stoletju, najprej se je imenoval Lomisa. Skozi njegovo zgodovino so se menjavali razni gospodarji, trdnjava in grad sta bila večkrat oblegana in porušena. Mesto je bilo večji del pod turško oblastjo in islamom, dokler ni v začetku 20. stoletja prešel pod rusko cesarstvo. Mesto se je torej razvijalo pod vplivi različnih kultur in religij, kar se odraža v njegovi arhitekturi, ki je mešanica različnih stilov. Na površini 7 hektarov grajskega kompleksa stojijo poleg gradu in trdnjave še mestna hiša, palače, krščanska cerkev, mošeja, minaret, sinagoga, več parkov in vrtov, fontane, bazeni, trgovine in hotel. Znotraj grajskega obzidja so celo terasasti nasadi vinograda. Leta 2012 so pričeli trdnjavo obnavljati. Rekonstrukcija je potekala s pomočjo starih fotografij in uporabili so tudi 30 milijonov evrov evropskih sredstev. Ob zaključku gradnje je bila 16. 8. 2012 na gradu velika slovesnost s koncertom francoskega šansonjerja Charlesa Aznovourja, katerega oče je bil rojen v Akhaltsikheju. Pevec ima sedaj na grajskih tleh svojo zvezdo. Mnenja o prenovljenem gradu so deljena. Nekateri pravijo, da je obnovljeni grajski kompleks ena največjih turističnih znamenitosti Gruzije, da je objekt fantastičen, pravi dragulj v kroni in predstavlja večetnično zgodovino. Spet drugi pa menijo, da je obnova pretirana, da so iz zgodovinskih stavb naredili kičaste objekte v slogu Disneylanda in da je celoten grad turistična past in izguba časa.
Ustavimo se nasproti moderne policijske postaje in se povznemo na trdnjavo z gradom Rabati.
Stara kamnita trdnjava stoji na majhnem hribu nad reko Potskovi in je vidna praktično s kateregakoli kraja v mestu. Začetki gradu so iz 9. stoletja, glavni del stavb je bil zgrajen v 13. stoletju, najprej se je imenoval Lomisa. Skozi njegovo zgodovino so se menjavali razni gospodarji, trdnjava in grad sta bila večkrat oblegana in porušena. Mesto je bilo večji del pod turško oblastjo in islamom, dokler ni v začetku 20. stoletja prešel pod rusko cesarstvo. Mesto se je torej razvijalo pod vplivi različnih kultur in religij, kar se odraža v njegovi arhitekturi, ki je mešanica različnih stilov. Na površini 7 hektarov grajskega kompleksa stojijo poleg gradu in trdnjave še mestna hiša, palače, krščanska cerkev, mošeja, minaret, sinagoga, več parkov in vrtov, fontane, bazeni, trgovine in hotel. Znotraj grajskega obzidja so celo terasasti nasadi vinograda. Leta 2012 so pričeli trdnjavo obnavljati. Rekonstrukcija je potekala s pomočjo starih fotografij in uporabili so tudi 30 milijonov evrov evropskih sredstev. Ob zaključku gradnje je bila 16. 8. 2012 na gradu velika slovesnost s koncertom francoskega šansonjerja Charlesa Aznovourja, katerega oče je bil rojen v Akhaltsikheju. Pevec ima sedaj na grajskih tleh svojo zvezdo. Mnenja o prenovljenem gradu so deljena. Nekateri pravijo, da je obnovljeni grajski kompleks ena največjih turističnih znamenitosti Gruzije, da je objekt fantastičen, pravi dragulj v kroni in predstavlja večetnično zgodovino. Spet drugi pa menijo, da je obnova pretirana, da so iz zgodovinskih stavb naredili kičaste objekte v slogu Disneylanda in da je celoten grad turistična past in izguba časa.
Dobimo odlično vodičko, ki nam strokovno razloži nastanek trdnjave in funkcije posameznih zgradb. Enega od individualnih obiskovalcev nekaj v njeni razlagi zmoti in protestira, vendar ga vodička argumentirano zavrne.
Nekaj časa imamo, da se sami sprehodimo po kompleksu in povzpnemo do najvišje točke z lepimi razgledi.
V sklopu trdnjave je tudi restavracija, v kateri nam postrežejo z večerjo. Nekaj posebnega so namazi iz rdeče pese, špinače, jajčevcev .... Tu so še različne solate: kumare, paradižnik v družbi z mesom v omaki in sarmo v trtinih listih,
višek pojedine pa so posebni mesni cmoki "kinkali", ki izgledajo kot mošnjički. Prava umetnost je, kako jih ješ, da te ne pobrizga sok iz njih. Vzameš cmok v roke, malo zagrizeš na robu in najprej posesaš slastni sok, potem šele dobro zagrizeš. Vino ali pivo ob tem, to je zdaj vprašanje. Kot zavedni Slovenci nazdravimo s pesmijo En hribček bom kupil.
Nekaj časa imamo, da se sami sprehodimo po kompleksu in povzpnemo do najvišje točke z lepimi razgledi.
V sklopu trdnjave je tudi restavracija, v kateri nam postrežejo z večerjo. Nekaj posebnega so namazi iz rdeče pese, špinače, jajčevcev .... Tu so še različne solate: kumare, paradižnik v družbi z mesom v omaki in sarmo v trtinih listih,
višek pojedine pa so posebni mesni cmoki "kinkali", ki izgledajo kot mošnjički. Prava umetnost je, kako jih ješ, da te ne pobrizga sok iz njih. Vzameš cmok v roke, malo zagrizeš na robu in najprej posesaš slastni sok, potem šele dobro zagrizeš. Vino ali pivo ob tem, to je zdaj vprašanje. Kot zavedni Slovenci nazdravimo s pesmijo En hribček bom kupil.
Foto: Vinko Šeško.
Spimo v hotelu, ki je oddaljen od trdnjave in v neugledni bližini parkirišča za tovornjake in dvorišča z glasnimi psi. Že drugič se nam zgodi, da sami oblačimo prešite odeje, tokrat je treba namestiti tudi toaletni papir. V sobi sta običajni hladilnik in televizor, ki ga nikoli ne prižgeva, čakajo pa naju tudi lahki copatki. 
Zavese so res umetelne, vogal moje postelje pa je podstavljen z leseno klado. Spat se odpraviva izjemoma že ob pol desetih, sicer je najina ura pol enajstih.
Kutaisi
– muzika, cerkev, tržnica. Po topli vodi vsi smo v gradu uživali.
Vandrovci mladi uživamo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar