Gruzija in Armenija - 8. 9. 2017

S Pavlo se  zbudiva že pred šesto, pred sedmo sva že na terenu.

Mestia se prebuja: megle se trgajo, med njimi se pojavlja jasnina, vmes s snegom pokrite gore. Mrzlo jutro, saj smo na višini Rogle, okrog nas pa skoraj 5000 metrov visoki vrhovi Kavkaza. 

Zraven hotela je cerkev s pokopališčem, kjer so bogati nagrobniki iz marmorja skoraj skrijejo v visokih koprivah, travi in drugem rastju. Tudi vrtovi, sadovnjaki in dvorišča hiš so za naše pojme večinoma zanemarjeni. Ne znajo, nimajo časa, denarja, volje, je kriva drugačna mentaliteta? Najprej se sprehodiva do glavnega trga, kjer čakajo maršrutke - majhni avtobusi ali kombiji za različne smeri: vasi v okolici, pa tudi za Zugdidi, Kutaisi in Tbilisi. Nekatere imajo določeno uro odhoda, druge čakajo, da imajo dovolj potnikov in potnic. Šoferji ponujajo svoje usluge, tudi drugje po cestah, starejša ženska v črnem naju takoj prijazno ogovori in hoče pomagati, da bi si našli pravi prevoz. 

Za center mesta so morali verjetno podreti veliko starih hiš. So ga pa zgradili v starem stilu s kamnitimi fasadami in posodobljenimi oblikami kamnitih stolpov. V bližini odra za prireditve stoji kip kraljice Tamar, ki izgleda zelo moderno in verjamem, da marsikateremu domačinu ni nič kaj všeč. Kraljica je vladala Gruziji v njenem zlatem obdobju ob koncu dvanajstega in začetku trinajstega stoletja. 

Blizu je lepo urejen park in na drugi strani mestna hiša ter policijska postaja. Spustiva se do deroče reke Mulkhra, jo prečkava in se povzpneva do nove cerkve, 

ki s svojo barvo in obliko sploh ne sodi v to okolje. 

Splezava do zvonov na zvoniku, ki stoji ločeno od cerkve, in uživava ob pogledu na mesto. 

Čisto blizu je poslopje z blatnim dvoriščem, po katerem rijejo prašiči, krave pa molzejo kar na prostem. 

Muzej Svaneti je moderna zgradba tik nad reko in čuva mnoge zaklade tega področja, pa tudi dragocenosti iz drugih krajev, ki so jih prinesli na varno v to odročno dolino. Pod samostanom srečava dve navdušeni ruski turistki, ki bi se radi kaj več pogovarjali, znata pa samo svoj jezik. Opravimo z nasmeški, gestami, spet nas bodo bolele roke.

Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.

Za zajtrk ob osmih nas spet čaka obložena miza: siri, maslo, marmelada, skuta, v trdo kuhana jajca s snežno belo lupino, kruh lavaš, kruh s sirom, ajdova kaša ... Pijemo pravi čaj ali kavo, pravo kavo komaj dočakamo v sosednjem lokalu, pa nam okus ni najbolj všeč, za naprej imamo nekateri s sabo vrečke "nescafeja". 

Pred hotelom nas čakajo posebno trpežni kombiji z izkušenimi vozniki, ki nas bodo zapeljali bliže našim pohodniškim podvigom. Šest razposajenih žensk (Breda je že začela z vici) in Emil se vkrcamo v enega izmed vozil, jaz spredaj poleg voznika, ki ima volan na desni strani. Peljemo se nekaj časa v smeri Zugdidija, potem pa zavijemo na desno proti vasi Mazeer (Mazeri). Do vasi je iz Mestie okrog 20 kilometrov, leži pa v slikoviti dolini reke Dolre. V davnih časih je bilo to področje v lasti princese Dadeshkeliani in tu je stal stolp v desetih etažah, ki so ga lastniki leta 1921 porušili, ruševine pa je menda še vedno mogoče videti v bližini vasi. Šofer se spretno izmika lužam in luknjam na cesti, včasih pa čisto ustavi vozilo. Šele čez nekaj časa ugotovim, da je to navadno takrat, kadar dvignem fotoaparat. 

Rad bi mi omogočil čim lepše posnetke gora, ki se polagoma izvijajo iz oblakov in meglic. Poleg že običajnih krav je ob cesti in tudi na njej veliko prašičev in prašičkov. Na enem koncu vasi gradijo nov most, ampak tudi stari kar dobro prenese našo težo. Zunaj vasi so izvožene kolesnice na več mestih, ker je teren razmočen od dežja preteklih dni.

Ustavimo se ob mostu preko narasle reke in se pripravimo na pohod. 

Most je res nekaj posebnega: debla vseh mogočih debelin in oblik, deske, kamenje ... Obisk gostinskega objekta ob poti prestavimo na čas povratka, kmalu pa se moramo ustaviti, ker je pobesnela voda odnesla brv. Kaj pa zdaj? 

Graničarji v maskirnih uniformah so že na delu, ni jim najbolj prav, da jih hodimo gledat in fotografirat, ampak obljubijo, da bomo v dvajsetih minutah lahko prečkali vodo. In res smo jo: dve debli so položili preko rečice, nanje pa na hitro nažagane deske in mostiček je bil gotov. V gozdu podrejo še nekaj od neurja polomljenih dreves za lažji prehod in mi lahko nadaljujemo svoj pohod. Graničarji nas prehitevajo na konjih, eden pa nosi v velik valj zvito ploščo, za katero pravijo, da bo za spanje - verjetno za podlogo ležišča v šotoru. 

Pot je markirana in se ves čas polagoma dviga. Nekaj časa je kamnita, pa spet bolj mehka in skoraj po ravnem. Nad nami se pnejo gore, nekatere pokrite s čisto svežim snegom, vredno pa se je ozreti tudi nazaj. 

Že na začetku doline smo videli del slapa, zdaj pa se nam pokažeta dva, tudi Shdugra (Šdugra) - največji slap v Gruziji. Ob veliki skali prečkamo še en most, se malo povzpnemo in smo že ob obmejni postojanki. Tu se morajo prijaviti tisti, ki želijo više prav do slapov ali do ledenika Ushba (Ušba), morda celo na vrh istoimenske zahtevne gore z dvema vrhovoma, višji meri 4.710 metrov. Večina se odpravi naprej, deset pa nas uživa ob malici na soncu in svežem zraku, brunarica kot zavetišče še nima klopi. Obmejna postojanka ima barako, zadaj je šotor, priročno kuhinjo so si uredili kar na prostem, najbolj zanimivo pa je stranišče na robu nad reko. 

Na grobo zbita lesena baraka z veliko luknjo v tleh, pod njo pa izvir vode, ki lepo sproti po kosu pločevine izpira vse izločke. 

Navzgor ob reki naletimo še na lepe brzice, v pobočju pa še na en visok slap. 

Foto: Darko Kolnik.

Eden izmed graničarjev je družaben, ponudi nam vino, ki je v bistvu jabolčnik, mi pa njemu naše dobrote iz nahrbtnikov. Ne more se načuditi temu, kako močno vino imamo. No, poskusil je teranov liker, v katerem je dobršna merica ruma. Pridruži se nam še drugi graničar, tretji pa ima čin in se drži bolj resno in ob strani. Poskušamo se naučiti kakšno besedo gruzijščine, pa so nam besede zelo nenavadne. Pogovarjamo se pa rusko, slovensko, največ pa z rokami. Še naslednji dan so nas bolele. Sicer pa dela ta postojanka približno pol leta, ker sicer snega namete tu tudi do pet metrov visoko.

Ko se vračamo v dolino, odkrijemo užitne gobe, ki nam jih kasneje v hotelu pripravijo kot dodatek k obroku. Provizorični objekt ob poti ima sicer naziv hotel, ker ima v nadstropju nekaj sob, sicer pa se vse odvija zunaj. Stranišče in tuš z mrzlo vodo sta v barakici zraven glavne stavbe, tam hladijo tudi pivo, ki nam še kako prija. Uživamo lahko tudi v dveh visečih mrežah, veliko časa pa tako nimamo, ker se kmalu vrne tudi glavnina skupine.

S kombiji se vrnemo v mesto Mestia, vendar še ni čas za počitek. 

Z vodičko Alino se sprehodimo do značilne hiše tega področja, ki je skupaj z obrambnim stolpom urejena kot muzej (Margianis Machubi). 

Vir posnetka: http://dandlwandering10.blogspot.si/2015/06/mestia-part-12-of-from-caspian-to-black.html .

Osrednji prostor, v katerem je bivalo tudi do 20 ljudi, ima ob stenah lesene pregrade v dveh nivojih: spodaj za živino, zgoraj so bila ležišča za ljudi. V kotu je še shramba, na sredini ognjišče in svečani okrašeni stol iz lesa za gospodarja. Gospodarji so odločali o najpomembnejših stvareh v družini ter vasi in niso priznavali kakšne zunanje vladavine. Nad glavnim prostorom so hranili seno in v toplem obdobju tam tudi spali. V kleti so imeli kaščo in skrivni izhod v stolp v primeru nevarnosti, navadno pa tudi lažni izhod, ki je vodil v smrt. Za pravi izhod je vedel samo glavni v družini. Kamnite stolpe, ki so značilnost pokrajine Svaneti, so gradili od 8. do 12. stoletja, vsaka hiša je imela svojega, visokega tudi do pet etaž. V nje so se zatekali, če jim je grozila nevarnost tujih sovražnikov, še pogosteje pa tistih iz sosednjih vasi ali kar sosedov, ker je dolgo časa tu vladalo krvno maščevanje. Še en razlog je bil za gradnjo stolpa: ker ga je imel tudi sosed. Zanimivo je tudi, da so v te odmaknjene kraje nosili v hrambo v stolpe dragocene predmete iz drugih področij. Do zunanjih vrat visoko na stolpu so zdaj dodane stopnice, včasih je bila tu le lestev, ki so jo dvignili in tako zavarovali vhod. 

Foto: Vinko Šeško.

Po strmih in ozkih stopnicah se nekateri vzpnejo na vrh, kjer splezajo na streho in uživajo v razgledu. Preveliko nas je, da bi to opravili vsi.

Izpred hiše se nam ponuja razgled na novo Letališče Kraljica Tamar, s katerega je mogoče leteti predvsem v Tbilisi in Kutaisi. 

Mladenka Tetnuldi (gora z višino 4.858m) nad Mestio pa se zavija v tančico, od daleč jo gleda mladenič Ushba, ki je preklan ravno zaradi boja z najvišjim vrhom Kavkaza Elbrusom za to mladenko.

Za večerjo imamo spet bogato obloženo mizo, privoščimo pa si še sprehod do lokala Laila (verjetno ima ime po 4008 metrov visoki gori na jugovzhodu), kjer s kozarcem dobrega vina uživamo ob nastopu lokalne pevsko - plesne skupine Lemi.

Vojska dela most, prehod je res preprost, do slapa hodimo, z vojaki pijemo.

Vandrovci mladi pijemo radi. Rukzak na rame: hajd na potep! (Melodija: Dekle, zakaj tajiš)

Več posnetkov
Video: