Ob pol sedmih odhaja na pot avtobus s 47 pohodniki in pohodnicami Planinskega društva Lisca Sevnica. Sobotni izlet je to in kljub slabi vremenski napovedi je udeležba polnoštevilna. Preko Celja in Velenja
se odpeljemo kar pod Dom na Paškem Kozjaku (960m), no: skoraj do njega, samo pet minut se moramo potruditi peš.
V Domu pa še niso vstali, saj odpirajo šele ob devetih. Ampak dovolj smo glasni in številni, da se potrudijo že malo prej in nam postrežejo dišečo kavico.
Zdaj pa pot pod noge: po cesti kakšnih 20 minut in že smo pri cerkvi Svetega Jošta.
Navdušeni smo nad tem, kako je urejena okolica, zlasti nad tem, kako so znali starim predmetom dati novo vlogo. Rahlo prši, mi pa naprej po cesti in po gozdni poti na Špik (1108m).
Spodnjo fotografijo je posnel Vinko Šeško.
Ob jasnem nebu je od tu lep razgled na Velenje, mi pa zremo v gosto meglo. Fotografiramo se, potem pa med posameznimi kapljicami vračamo po poti prihoda.
Ob poti najdemo zanimivo cvetje in rastlino, ki so jo neke vrste hrošči čisto objedli.
Pri cerkvi opazimo, da je stavba podružnične šole našla novo namembnost: krajani in krajanke se v njej zbirajo ob športnih dejavnostih, pouka pa tu verjetno ni več.
Obiščemo še lepo urejeno pokopališče, v kotu katerega je zanimiva skulptura z zvonom, za okras pa služijo stare nagrobne plošče.
Pri Domu malicamo in še kaj popijemo, potem pa se z avtobusom vrnemo v Velenje. Pri Velenjskem jezeru skoraj ni kje več parkirati: toliko obiska je na 17. Svetovnem festivalu praženega krompirja.
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Naši pražilci so lepo uredili stojnico tik ob velikem šotoru in krompir je že tudi gotov.
V šotoru poteka slovesna otvoritev: igra rudniška godba, spregovori župan, potem predsednik Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi, zazveni himna, zunaj zatuli sirena in delitev praženega krompirja na stojnicah se lahko začne.
Letos je ponudbe izredno veliko, recepti so zelo različni, mnogo je tudi dodatkov v trdi in tekoči obliki. Iz naše občine se poleg pražilcev našega Društva trudijo še dve skupini iz Tržišča in po ena z Loga, iz Boštanja in Loke. Medtem v šotoru odzvanja glasba in vabi na ples.
Po počasnem obhodu in izdatnem pokušanju grem malo porabit kalorije:
sprehodim se po Rekreacijsko - vrtičkarskem območju "Kunta - Kinte". kjer na vrtovih kar kipi od zelenja. Zdi se mi, da so bile hišice včasih manjše in bolj enotne, neverjetna pa mi je tudi velikost območja. Večina parcel je zelo okusno urejena, tu in tam pa je vse skupaj kar preveč kičasto. Ampak: okusi so različni in vsak si uredi okolje tako, kot mu je všeč.
Preko streh se odpira pogled na Velenjsko jezero, zadaj pa "straši" elektrarna Šoštanj.
Jaz najprej zavijem na desno do Škalskega jezera in ugotavljam, kako lepo so uredili okolico s klopcami, informativnimi tablami ...
Tudi tu se že kažejo prvi znaki jeseni, pade pa tudi kakšna kaplja dežja. Vrnem se k Velenjskemu jezeru, ob katerem so uredili pravo plažo in tam ravno poteka tekmovanje v plavanju na dolge proge. V vodi je tudi nekaj kajakov, malo naprej je igrišče za vaterpolo,
vmes pa krožijo elegantni labodi. Kljub čisti vodi in urejenosti mi vseeno pride na misel, kako so ta jezera sploh nastala in kakšno rano je napravil velenjski rudnik z izkopavanjam. Tam globoko pod vodo so potopljene nekdanje hiše in polja ... Davek civilizaciji, elektriko pa vsi rabimo.
Ob štirih se odpeljemo domov in živahno izmenjujemo vtise. Obljubimo, da bomo naslednje leto tudi šli na Festival praženega krompirja - v Doberdobu bo, pa še na krajši pohod zraven.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar