Letalo odleti iz Tbilisija nekaj čez tretjo uro zjutraj in okrog petih pristanemo na moskovskem letališču. Letalo za Zagreb ima odhod šele nekaj čez deseto uro, torej imamo dovolj časa za raziskovanje terminalov.
Najprej pa se je treba okrepiti s kapučinom, ki ima neverjetno visoko ceno. Sicer pa smo se o visokih cenah prepričali že ob prihodu. Nekaj časa igramo karte, pa nas iz restavracije preženejo, čeprav skoraj nimajo gostov.
Dovolj časa je tudi, da bi šli v urad najdenih predmetov iskat fotoaparat, ki ga je sopotnik pozabil zadnjič na letalu iz Zagreba. Vendar imajo Rusi nenavadno okorole predpise: v Urad lahko greš le, če zapustiš tranzitni terminal, za to pa rabimo Slovenci vizo. Brez nje torej ni bilo mogoče priti do fotoaparata, ki je bil verjetno le nekaj metrov daleč stran. Šele po dolgih postopkih in posebni vožnji ponj v Moskvo je sopotnik izgubljeno dobil, pozabljene denarnice pa niso našli.
Po dobrih dveh urah poleta pristanemo v Zagrebu, kjer nas carinik pozdravi s čestitkami za dosežke košarkarjev. Verjetno se mu zdi še posebno v redu, da so premagali Srbe.
Avtobus za prevoz v Sevnico nas že čaka - vračamo se domov.
Se kdaj še spomnimo: lepo nam je
bilo. Zahvala vsem za vse in dobre še želje.
Vandrovci mladi se vračamo radi. Rukzak na rame, zdaj pa domov!
Ob vožnji domov v mislih preletim te dni, ki smo jih doživeli v dveh lepih in marsikdaj nenavadnih deželah. Spomnim se zgodbe, ki jo je povedala Romana Verdel: Ko je bog ustvaril svet, je vsem razdelil hribe morje ..., Gruzijcev pa ni bilo takrat zraven. Zjutraj so potožili bogu, da niso oni nič dobili. Najprej jih je hotel nagnati, ko pa je izvedel, da so v času delitve nazdravljali v njegovem imenu, je takoj našel še dovolj lepot za njihovo deželo: gore, ravnice, črnomorsko obalo ...
Podobno jaz pripovedujem tujcem o nastanku Slovenije. Bog je čez dan ustvaril že ves svet, zvečer pa je z grozo ugotovil, da je čisto pozabil na Slovenijo. Vzel je tisto, kar mu je ostalo, in tako imamo malo gora, malo morja, malo polj in travnikov - vse, kar imajo veliki, samo vse na majhnem prostoru. Gotovo imajo tudi Armenci kakšno podobno zgodbo, dejstvo pa je, da je vsaka dežela po svoje lepa, le videti je treba te lepote.
Hvaležna sem Vinku Šešku, da nam je odkril spet svojski svet, Damjanu Končniku, da je vse organiziral, mojim sopotnikom in sopotnicam pa za prijetno vzdušje na poti. Posebna zahvala velja Pavli Judež, ki me je zvesto spremljala ob mojih pohajkovanjih. Brez nje marsičesa ne bi odkrila.
Tale zapis je nastajal zelo dolgo: podatkov na internetu je ogromno, našla sem jih tudi v knjigi Bogomila Ferfile, pa v vodniku Lonely Planet. Večkrat so lahko v različnih virih različni. Trudila sem se, da bi se dokopala do pravih, lahko pa, da mi vedno ni uspelo. Če odkrijete kakšno neskladje, napako, če bi radi kaj dodali, mi, prosim sporočite.
Največ pa je meni in sopotnikom ter sopotnicam nesebično pomagala Staša Lepej z navodili, nasveti, opisi poti. Hvala lepa, Staša, in vse dobro na tvojih poteh!
SE VIDIMO ŠE NA KAKŠNEM VANDRANJU!
Ni komentarjev:
Objavite komentar