Gruzija in Armenija - 17. 9. 2017

Zbudimo se v sončno jutro brez oblačka in gora Kazbegi  je kot oltar nad dolino. 

To je tretji najvišji vrh Gruzije (5.047m) in sedmi najvišji vrh na Kavkazu. Takoj za goro Elbrus je drugi najvišji vulkanski vrh Kavkaza. Na Kavkazu je kar šest pettisočakov. V gruzijščini se imenuje Mkinvartsveri, kar pomeni ledena gora. Kazbek v legendah omenjajo  kot goro, na katero je bil priklenjen Amirani, kar je gruzijsko ime grškega Prometeja. Amirani je ukradel bogovom ogenj in ga predal ljudem, za kar so ga bogovi priklenili na goro na višini 4.000 metrov, orel pa mu je vsako noč kljuval jetra. Po legendi naj bi v jami, v kateri je bil priklenjen Amirani – Prometej, našli mnogo svetih relikvij, med njimi tudi Abrahamov šotor in jasli, v katere so položili novorojenega Jezusa. Uradno so vrh prvič osvojil angleški alpinisti leta 1868, ruska alpinistka je nanj splezala devetkrat, prvič leta 1900. Področje spada v narodni rezervat.

Ob sprehodu po mestecu se čudimo, kako zapuščene zgledajo hiše in zanemarjena dvorišča s suho travo in grmičevjem. Tu in tam se pase kakšno koščeno govedo, nekaj živine ženejo zdaj zjutraj na pašo. Tudi tovornjaki in ostala vozila so stara in odslužena. Je kriva samo revščina ali tudi mentaliteta ljudi? Nekaj poslopij je novih ali obnovljenih, predvsem tista za turiste. Marsikje čakajo na goste tudi terenski kombiji.

Po zajtrku spakiramo in se odpravimo v središče mesta. 

Dve vozili čakata, da se nas deset odpelje do cerkve svete Trojice, ostali se tja odpravijo peš. 

Pošteno nas premetava po jamastih cestah, malo skozi gozd, pa spet po ovinkih. Posebno težka so srečanja z vozili, ki vozijo že nazaj v dolino, s poti pa moramo napoditi tudi čredo konj, ki jo dohitimo. 

Končno se pred nami odpre planota s cerkvijo, ki stoji na nadmorski višini 2.170 metrov pod goro Kazbegi. 

Cerkev je bila zgrajena v 14. stoletju in njena posebnost je križna kupola. Iz istega časa je tudi zvonik, ki stoji posebej. Legenda pravi, da se kralji niso mogli dogovoriti, kje naj postavijo svetišče. Modri mož iz Mtskhete jim je svetoval, naj ubijejo vola in vržejo stran medenično kost. Krokar jo bo pobral in odnesel s seboj. Cerkev naj bi zgradili tam, kjer bi krokar kost v miru pojedel. Krokar je dvakrat počival in na teh mestih so zgradili kapelico in križ. Končno je poletel nad vasico Gergeti (Stepantsminda ali Kazbegi) in tam kost oglodal. Tu so torej postavili cerkev, ki je osrednje versko središče pokrajine, postaja pa znano po celem svetu. Zaradi izolirane lokacije na vrhu strme gore in  obkroženosti s prostranstvom narave je postala simbol Gruzije. V času nevarnosti so sem prinašali dragocenosti na varno. Skrivali so jih tudi v naravni votlini na nadmorski višini okrog 4 tisoč metrov. V sovjetskem času so bile prepovedane vse verske aktivnosti, ampak cerkev je kljub temu ostala priljubljen cilj romarjev. Zdaj je spet aktivna cerkev. Dominira visoko na hribu, na izjemno razgledni in slikoviti lokaciji, do katere je peš dobre tri ure strme hoje ali pol ure vožnje z džipom po zelo slabi cesti. Rusi so do nje zgradili žičnico, čeprav so bili domačini proti. Zdaj je ni več. Zanimiva je izkušnja Slovenke ob vzponu. 

Dva posnetka Darka Kolnika.

Mi si cerkev in razgled dobro ogledamo, se osvežimo s svežo in mrzlo vodo iz pipe, počakamo, da pridejo še ostali, ki so se povzpeli peš, potem pa vrnemo v dolino.

V dolini si privoščimo kavo in pivo v lokalu, ki ima v imenu višino gore Kazbegi - 5.047 m. Domače pivo stane pet larov, tuje je dražje, za kapučino računajo osem larov (1 evro je približno tri lare). Pohvalijo pa se lahko s posebno slikovitimi stranišči. 

Gora Kazbegi pa se je spet začela zagrinjati z meglicami. 

Sprehodimo se še malo po središču, pobrskamo v trgovinicah in že je tu čas odhoda avtobusa. Ne, maršrutke pa ne rabimo, čeprav bi bil prevoz v Tbilisi za nas zelo poceni. Mi imamo svoj udobni avtobus.

Vozimo se po že znanih krajih ob vojaški cesti, ampak z druge strani to vedno izgleda malo drugače: 

mineralni vrelci se bleščijo v drugem odtenku, 

prelaz je ponoči pobelil sneg, okrog spomenika gruzijsko-ruskega prijateljstva se spreletavajo pisani ptiči - športni padalci. Spet se ustavimo v letoviške mestu Gudauri,

potem pa še enkrat ob zajezeni reki.

Naša popoldanska pozornost pa je namenjena kraju, ki leži 20 km severno od Tbilisija: Mtskheta ali Mcheta, ki je eno najstarejših mest v Gruziji. Med 3. in 5. stoletjem je bilo prestolnica gruzijskega kraljestva Iberije. V tem mestu so Gruzijci leta 317 sprejeli krščanstvo, še danes je ta kraj duhovno središče gruzijske pravoslavne cerkve. Mesto leži ob sotočju rek Aragvi in Kura (gruzijsko Mtkvari). Katedrala Svetitskhoveli iz 11. stoletja in samostan Jvari iz 6. stoletja sta najpomembnejša spomenika gruzijske krščanske arhitekture in od leta 1994 na seznamu Unescove svetovne dediščine.

Katedrala Svetitskhoveli je zgrajena na temeljih iz 4. stoletja, vendar je iz 11. stoletja in se nahaja v mestu in znotraj obzidja. Več stoletij je bila versko središče za kristjane. Cerkev je ogrožena, tudi zaradi potresov, veliko fresk je bilo poškodovanih in v sovjetskih časih prebeljenih. Gruzijska legenda pravi, da je bil v 1. stoletju Gruzijec Elias v Jeruzalemu in je videl Kristusovo križanje. Od nekega rimskega vojaka je na Golgoti kupil Jezusovo haljo in se z njo vrnil v Gruzijo. Halje se je dotaknila Eliasova sestra Sidonija, ki je ob dotiku s svetim predmetom umrla od navala čustev. Pokopana je bila skupaj s haljo. Kasneje so iz groba zrastla ogromna drevesa ceder, iz katerih so začeli graditi cerkev, ki jo je sestavljalo sedem stolpov. Sedmi stolp je bil čaroben, ker se je sam iz sebe postavil pokonci in v zrak (pridigarka Nino ga je spet spravila na zemljo z molitvijo vso noč), iz njega je prišla sveta tekočina, ki je ozdravljala ljudi vseh bolezni. V gruzijskem jeziku pomeni beseda sveti steber, tskhoveli pa pomeni življenje, ime katedrale Svetitskhoveli torej pomeni Steber življenja. Sidonija je prikazana na eni od fresk v cerkvi, ko dviguje stolpec v nebesih, sicer pa se njen grob nahaja v katedrali.

Druga legenda pa pravi, da je kraj Giorgi naročil, naj arhitektu Arsukidzeju odsekajo roko, da ne bo nikoli več ustvaril tako lepe umetnije. Na severnem pročelju cerkve naj bi bila prikazana prav njegova roka, na pročelju so verzi, ki dokazujejo, da arhitekt ni doživel dokončanja svoje mojstrovine (leta 1029), saj povedo: »To cerkev je zgradila roka tvojega bednega služabnika Arsukidzeja. Naj tvoja duša počiva v miru, o mojster.«  Cerkev so v 18. stoletju obdali z obrambnim zidom, zgornji del tega je bil namenjen vojakom in so sem namestili topove. Imel je osem stolpov: šest cilindrične in dva kvadratne oblike. V zidu so našli ostanke patriarhove hiše iz 11. stoletja, na dvorišču pa ostanke enonadstropnega gradu patriarha Antona II.  Tu je tudi mesto kronanja in grobnic nekaterih gruzijskih kraljev.

Ker je nedelja, so ulice pri cerkvi in cerkev sama polne ljudi, veliko je porok. Na trati pri cerkvi fotografu pozira par, ki ga snemajo tudi z dronom. Ogledamo si notranjost cerkve, pomudimo malo pri stojnicah in v lokalih, potem pa nadaljujemo pot proti Tbilisijo.

Foto: Vinko Šeško.

Ob prihodu v mesto opazimo pred stavbo nekdanjega parlamenta gnečo in veliko policistov. Ni nam uspelo izvedeti, kaj se je dogajalo. V Tbilisiju imajo nekateri prosto raziskovanje mesta, skupina tistih, ki bi radi preizkusili vse, pa se napoti v žveplene toplice. 

Moški gredo v svoje prostore, ženske v svoje. Res lepa arhitektura: lične sedežne garniture, tuši, masažne klopi, bazenček z vodo. Moje ožilje ne prenese preveč tople vode, zato se samo malo namočim. Nekatere pa si privoščijo tudi zelo intenzivno masažo.

Foto: Vinko Šeško.

Zapeljemo se v restavracijo Kalanda na našo zadnjo večerjo na tem potovanju. Lepi prostori, opremljeni v narodnem stilu, in izdatna večerja. Za tiste z želodčnimi težavami pa le riž na vodi. Poslušamo priredbe svetovnih uspešnic, si ogledamo nekaj precej "divjih" gruzijskih plesov, turisti iz Litve zaplešejo ob svoji glasbi, kaj pa mi? Izprosimo si Avsenike, zaplešemo vsi, zato nimamo dokaza: nihče ni imel časa fotografirati ali snemati.

Po večerji se sprehodimo po razsvetljenem mestu in v vsakem lokalu s televizorjem vsaj za trenutek spremljamo stanje na košarkaški tekmi med Slovenijo in Srbijo. Končno se odpeljemo na letališče in tam izvemo, da je slovenska ekipa zmagala s 93:85 in postali so evropski prvaki. Naše veselje je nepopisno in takoj proslavljamo v lokalu ob čakanju na letalo. Ampak polet je šele naslednji dan!

Kazbegi se odpre, ozadje cerkvice. Povzpnemo vsi se tja, srce nam zaigra.
Vandrovci mladi hodimo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!
Večerja in še ples, zdaj pa gre zares. Večerni lep sprehod, z letaloma na pot. 

Vandrovci mladi plešemo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!

Več posnetkov

Video: