S Pavlo pred zajtrkom opraviva ogled okolice hotela Haghardzin.
Poleg hotela z depandansami in kočicami v gozdu je ob tesni potoka še veliko različnih objektov za turiste. Na ovinku se je ustavila patrulja policistov in precej glasni so, zato se raje odpraviva navzdol, vendar prideva samo do hotela Best Western, središče kraja pa je še bolj oddaljeno.
Veliko ljudi iz skupine ima prebavne motnje in ne more uživati v okusnem in obilnem zajtrku, v katerem so posebnost različne marmelade, opečen kruh in smetana - poleg že ustaljene ponudbe.
Foto: Darko Kolnik.
Spakiramo in se odpeljemo na ogled mesta.
Kraj Dilijan v
pokrajini Tavush leži sredi gozdov istoimenskega narodnega parka Dilijan.
Kraj ima dobrih 17 tisoč prebivalcev, nosi sloves armenske Švice in je eno najpomembnejših letovišč in
zdravilišč Armenije. Mesto se je razcvetelo v času Sovjetske zveze, ko je bilo
v njem preko 35 sanatorijev. Mesto je naslonjeno v hrib, strme in ozke uličice
se vzpenjajo v neskončnih labirintih in vijugah. V tem samotnem in od vrveža umaknjenem kraju
so našli svoj navdih za ustvarjalnost številni armenski umetniki, razni
literati, slikarji, skladatelji, glasbeniki, filmski ustvarjalci in igralci. Po
razpadu Sovjetske zveze je mesto propadalo, sedaj pa se letoviški turizem
ponovno krepi. Kraj ima staro mestno jedro (ulica Sharambeyan)
s tradicionalno armensko arhitekturo, galerijo, muzejem in obrtnimi
delavnicami. Dilijan živi od turizma, predvsem pohodniškega in kolesarskega.
Turiste privabljajo nedotaknjena narava, mirno in sproščeno vzdušje, gorski zrak, številni izviri mineralne vode (znana je blagovna znamka mineralne vode Dilijan), obilica zelišč in gob ter starodavni samostani.
Turiste privabljajo nedotaknjena narava, mirno in sproščeno vzdušje, gorski zrak, številni izviri mineralne vode (znana je blagovna znamka mineralne vode Dilijan), obilica zelišč in gob ter starodavni samostani.
Stara legenda pravi o
tem, da se mesto imenuje po pastirju, ki mu je bilo ime Dili. Ta se je zaljubil
v gospodarjevo hčerko, vendar je bil njen oče proti in je ukazal pastirja
ubiti. Njegova užaloščena mati je dolge temne dni žalovala in iskala svojega
edinega sina po vsem območju in v obupu klicala: »Dili jan, Dili jan …« Jan pomeni v armenščini ljubezniv izraz, ki ga
dodaš imenu prijatelja ali člana družine – dragi.
Mesto se zadnje čase hitro razvija, radi bi iz njega napravili finančni center. Centralno banko bi prestavili sem. Bloki "hruščevke" iz časa Hruščeva so v glavnem zanemarjeni, nekaj je lepo ohranjenih lesenih hiš.
Sprehodimo se skozi obnovljeno staro mestno jedro in pokukamo v nekaj obrtnih delavnic. Želimo si zapraviti še zadnji armenski denar in se ustavimo blizu spomenika s tremi bronastimi možmi, ki stojijo ob pipi z vodo. To je spomenik glavnim junakom legendarnega sovjetskega filma Mimino iz leta 1977 s satirično žalostno zgodbo gruzijskega pilota, ki želi voziti veliko letalo in se zato odpravi v Moskvo, kjer doživi številne pustolovščine.
Sprehodimo se skozi obnovljeno staro mestno jedro in pokukamo v nekaj obrtnih delavnic. Želimo si zapraviti še zadnji armenski denar in se ustavimo blizu spomenika s tremi bronastimi možmi, ki stojijo ob pipi z vodo. To je spomenik glavnim junakom legendarnega sovjetskega filma Mimino iz leta 1977 s satirično žalostno zgodbo gruzijskega pilota, ki želi voziti veliko letalo in se zato odpravi v Moskvo, kjer doživi številne pustolovščine.
Zdaj pa proti Gruziji! Vozimo se med višjimi hribi, v ozadju vidimo skalne vrhove, ob cesti pa bazaltne stebre. Večje mesto ob poti je Ijevan z nekaj nad 20 tisoč prebivalci in razvito industrijo v času Sovjetske zveze, ki pa je v glavnem propadla, obdržala se je le tovarna vina in konjaka, razvili so tudi nekaj manjših podjetij. Vse bolj se razvija turizem zaradi slikovite okolice z 800 metrov globoko sotesko, mnogimi pohodnimi potmi, možnostmi za trekking. Pokrajina preide v ravnino s pašniki in polji, spet dvig v hribe, kjer gojijo tobak, sicer rastejo trava in grmički. Redka naselja so v zelenju, sicer pa slikoviti goli hribi, le nekateri pokriti z gozdom.
Foto: Vinko Šeško.
Daleč na desni opazimo koničasto goro in jezero - tam je že meja z Azerbajdžanom. V okljukih se spuščamo s prelaza in kmalu opazimo zapuščene hiše azerbajdžanske enklave v naselju Voskepar. Ljudje tu ne vidijo perspektive za življenje.
Noyemberyan je mesto v dolini z vojaško bazo in prehrambeno industrijo. Ima okrog pet tisoč prebivalcev in leži le dva kilometra zahodno od armensko-azerbajdžanske meje in devet kilometrov južno od armensko-gruzijske meje. Mejni prehod z Gruzijo Ayrum pa je 22 kilometrov stran in je zelo pomemben za cestni in železniški promet. Poslovimo se od armenskega vodiča, pokažemo dokumente in prenesemo prtljago na gruzijski avtobus, ki stoji na "nikogaršnji zemlji". Vendar jo moramo še enkrat vzeti in prenesti mimo gruzijskih uradnikov ter pokazati dokumente. Mislim, da niso nikogar nič posebno pregledovali.
Razveselimo se vodičke Aline, do Tbilisija imamo uro in pol vožnje.
Velik vtis napravi na nas prihod v mesto ob reki Mtkvari, visoko nad njo so stavbe čisto na robu strmega brega, tudi cerkev.
Ustavimo se na trgu pri postaji vzpenjače in pogledujemo proti stavbi v obliki dveh ogromnih cevi iz stekla in jekla. To je nova koncertna in razstavna dvorana. Arhitekti so o njeni obliki dejali, da je periskop mesta in gleda preko reke na zgodovinsko jedro starega Tbilisija. Nekateri prebivalci Tbilisija menijo, da je ta stavba kvari videz središča mesta. Enako navdušujoč in hkrati kritiziran je Most miru, zgrajen leta 2010, ki se v dolžini 150 m pne preko reke Kure (Mtkvari). Tudi zanj pravijo, da je premoderen in, da kvari zgodovinski videz starega dela mesta. Most je izdelan iz jekleno steklene konstrukcije, osvetljuje ga tisoče LED žarnic, ki se prižgejo 90 minut pred sončnim zahodom in ugasnejo 90 minut po sončnem vzhodu. Most ima kar štiri različne razsvetljave, ki se izmenjujejo vsako uro, tako da se svetloba obrača z ene strani reke na drugo in izmenično osvetljuje stavbe na obeh rečnih bregovih. 240 gibalnih senzorjev uklaplja osvetlitev ob mimohodu vsakega pešca glede na njegovo gibanje. Sam most ima obliko morske živali. Most je dobil vzdevek Always Ultra – Vedno zelo poseben, ekcentričen. Most so zgradili v Italiji (arhitekt Michele de Lucchi), njegove dele pa z 240 tovornjaki pripeljali v Tbilisi.
Iščemo senco, ker je temperatura kar visoka, potem pa se spustimo do starodavne trdnjave Narikala, ki stoji na strmem pobočju nekoliko niže od zgornje postaje žičnice. Trdnjavo so zgradili v 4. stoletju, vendar je bila v bitkah in obleganjih večkrat poškodovana, porušili so jo tudi potresi. Obstoječe utrdbe in zidovje je večinoma iz 16. in 17. stoletja. Vladali so ji arabski emiri, Gruzijci, Turki, Perzijci. Leta 1827 jo skoraj popolnoma uniči velika ekslozija ruskega eksploziva, ki je bilo tu v skladišču. Pod trdnjavo so botanični vrtovi, ki segajo do zgodovinske četrti Abanotubani (abano = kopel, dobesedno: kopališko območje).
Tukaj so znamenite žveplene kopeli, po katerih je Tbilisi dobil svoje ime. Že od daleč so vidne velike opečnate kupole podzemnih kopaliških prostorov. Luknje v kupolah so prezračevalne odprtine. Pred kopališčem je kipec sokola, znanega iz legende o nastanku mesta. Vroči izviri vode imajo veliko vsebnost žvepla in drugih mineralov ter konstantno temperaturo 38 – 40 stopinj Celzija. Žveplene kopeli so tbilisijska tradicija. Žveplene izvire so izkoriščali za naravno segrevanje kopališč, ki so jih kopalci uporabljali za počitek, sproščanje, za izmenjavo družabnih informacij in tračev ter tudi za razvratne zabave. V Tbilisiju je še nedavno prevladovala tradicija preverjanja neveste. Moški se je z bodočo nevesto srečal v kopališču, da je ob pogledu na telo v kopalkah takoj preveril, če je nevestno telo brezhibno. Nikjer ni omenjeno, da so tudi bodoče neveste na ta način morda preverjale potencialne ženine. Včasih je bilo v Tbilisiju preko 60 javnih kopališč z žveplovimi kopelmi, danes jih je ohranjenih le še med 5 in 10. Pisni viri o tbilisijskih kopališčih segajo v 10. stoletje, ko je nek arabski geograf zapisal, da »voda v Tbilisiju vre v ognju«. Po vsej verjetnosti so kopeli obstajale že v 1. stoletju. Med najbolj znanimi obiskovalci žveplenih kopeli v Tbilisiju sta bila Aleksander Puškin in Aleksander Dumas. Prvi je že leta 1829 napisal, da niti v Rusiji in Turčiji ni videl ničesar tako čudovitega kot so kopeli v Tbilisiju. Dumas pa se je spraševal: »Zakaj Parizu pravijo mesto fizičnih užitkov, če pa nima takšnih kopeli?«. Po obisku kopeli je zapisal: »Občutek lahkosti me preveva in vsa utrujenost je prešla. Lahko bi gore premikal.«
Sprehodimo se še ob vodnem toku, ki ga napaja manjši slap, ob njem pa začutimo tudi vonj po žveplenih izvirih. Občudujemo tudi stara poslopja z lesenimi balkoni. Do nadaljevanja ogleda imamo nekaj časa prosto, s Pavlo počivava ob pivu in klepetu.
Velik vtis napravi na nas prihod v mesto ob reki Mtkvari, visoko nad njo so stavbe čisto na robu strmega brega, tudi cerkev.
Tbilisi, rusko
Tiflis, je glavno in največje mesto Gruzije. Mesto leži ob reki Kura (gruzijsko Mtkvari), šteje 1,47 mio prebivalcev (30 procentov vseh prebivalcev Gruzije) in leži na 350 – 770 metrih nadmorske višine. Ima obliko
amfiteatra, ki je s treh strani obdan z gorami. Zgrajeno na seizmološko zelo občutljivem področju: zadnji potres leta 2008 je zahteval deset smrtnih žrtev in 62 milijonov škode. Tbilisi je eno najstarejših
mest v Zakavkazju. Svoje ime (tbili = topel
ali topel kraj) je dobilo mesto po toplih žveplenih vrelcih, ki so ena njegovih
največjih znamenitosti. Mesto je v 5.
stoletju ustanovil Vakhtang I.
Gorgasali, monarh kraljevine Iberije. Legenda pravi, da je bilo v tistem
času območje današnjega mesta en sam gozd in kralj je v teh gozdovih lovil s
pomočjo sokola. Njegov sokol je ujel fazana, med bitko za življenje sta oba
ptiča padla v izvir vroče vode in se močno opekla. Kralj je bil tako navdušen
nad vročimi izviri, da je dal posekati tamkajšnji gozd in na tem območju
zgraditi mesto.
Tbilisi je bil glavno
mesto različnih gruzijskih kraljev in republik. Leži na razpotju med Evropo in
Azijo. Zaradi bližine dobičkonosnih trgovskih poti med Vzhodom in Zahodom ter
pomembnih tranzitnih poti je bilo mesto v svoji zgodovini pogosto tarča napadov
in sporov med raznimi svetovnimi silami. Tbilisi je imel svoje velike vzpone in
padce. Bil je center gospodarske in kulturne moči. Večkrat pa so ga zrušili do
tal, nekajkrat je pogorelo, v 14. stoletju ga je močno prizadela kuga. Pestra
zgodovina se odraža tudi v arhitekturi, ki je mešanica srednjeveških,
klasičnih, orientalskih, stalinističnih in modernističnih slogov. Prebivalci so
pretežno pravoslavne vere, prihajajo iz različnih kulturnih, verskih in
etničnih okolij.
V 19. stoletju se je
začel gospodarski in politični vzpon mesta, v evropskem slogu so zgradili
osrednji del mesta ter zgradili nove ceste in železnice, ki so Tbilisi povezale
z drugimi velikimi mesti v sosednjih državah. Mesto je bilo nekaj časa
gruzijsko, nato so ga okupirali Nemci in Britanci, napadla ga je Rdeča armada,
bilo je pod sovjetsko oblastjo, med vojno v Južni Osetiji letu 2008 pa je
doživelo več ruskih bombnih napadov.
V multikulturnem mestu
živi več kot sto etničnih skupin. 89 % prebivalstva so Gruzijci, ostali pa so še
Armenci, Rusi in Azerbajžani. Tbilisi slovi po verski toleranci, ki je še
posebej očitna v starem mestnem jedru, kjer na razdalji manj kot 500 m stojijo
mošeja, sinagoga in vzhodna in orientalska pravoslavna cerkev. Mesto so radi obiskovali Puškin, Tolstoj, Lermontov, družina Romanov
in drugi. Tbilisi je od leta 1979 pobraten z Ljubljano.
Ustavimo se na trgu pri postaji vzpenjače in pogledujemo proti stavbi v obliki dveh ogromnih cevi iz stekla in jekla. To je nova koncertna in razstavna dvorana. Arhitekti so o njeni obliki dejali, da je periskop mesta in gleda preko reke na zgodovinsko jedro starega Tbilisija. Nekateri prebivalci Tbilisija menijo, da je ta stavba kvari videz središča mesta. Enako navdušujoč in hkrati kritiziran je Most miru, zgrajen leta 2010, ki se v dolžini 150 m pne preko reke Kure (Mtkvari). Tudi zanj pravijo, da je premoderen in, da kvari zgodovinski videz starega dela mesta. Most je izdelan iz jekleno steklene konstrukcije, osvetljuje ga tisoče LED žarnic, ki se prižgejo 90 minut pred sončnim zahodom in ugasnejo 90 minut po sončnem vzhodu. Most ima kar štiri različne razsvetljave, ki se izmenjujejo vsako uro, tako da se svetloba obrača z ene strani reke na drugo in izmenično osvetljuje stavbe na obeh rečnih bregovih. 240 gibalnih senzorjev uklaplja osvetlitev ob mimohodu vsakega pešca glede na njegovo gibanje. Sam most ima obliko morske živali. Most je dobil vzdevek Always Ultra – Vedno zelo poseben, ekcentričen. Most so zgradili v Italiji (arhitekt Michele de Lucchi), njegove dele pa z 240 tovornjaki pripeljali v Tbilisi.
Vidimo tudi predsedniško palačo, ki stoji na najvišji točki hriba na levem
bregu reke Kure. Palača dobesedno obvladuje mesto, kajti – tako pravijo – predsednik
mora videti vse, zato je vidna skoraj iz vsake točke mesta. Palačo
imenujejo gruzijska Bela hiša in so jo preurediti iz stavbe nekdanje
cesarske žandarmerije. Od daleč je najbolj vidna bleščeča kupola iz
tridimenzionalnega uokrivljenega stekla, vrhu katere vihra gruzijska državna
zastava.
Vstopimo v kabine žičnice, ki so jo zgradili leta 2012, in se zapeljemo preko reke na hrib Sololaki.
Pogled na mesto je res enkraten, tudi na nenavadno oblikovano zgradbo - arabski hotel, v katerem stane ena noč 350 dolarjev.
Takoj napravi Vinko skupinski posnetek.
Najprej se sprehodimo do spomenika Matere Gruzije (Kartlis Deda), ki so ga postavili leta 1958, ko je Tbilisi praznoval svojo 1.500 obletnico obstoja. Kip predstavlja figuro ženske v gruzijski narodni noši, visok je 20 m in je zgrajen iz aluminija. Kip simbolizira gruzijski narodni značaj, saj drži v svoji levi roki čašo vina, s katero pozdravlja tiste, ki prihajajo v mesto kot prijatelji, v desni roki pa drži meč za tiste, ki prihajajo kot sovražniki. Kip je od daleč precej bolj veličasten kot od blizu.
Pogled na mesto je res enkraten, tudi na nenavadno oblikovano zgradbo - arabski hotel, v katerem stane ena noč 350 dolarjev.
Takoj napravi Vinko skupinski posnetek.
Najprej se sprehodimo do spomenika Matere Gruzije (Kartlis Deda), ki so ga postavili leta 1958, ko je Tbilisi praznoval svojo 1.500 obletnico obstoja. Kip predstavlja figuro ženske v gruzijski narodni noši, visok je 20 m in je zgrajen iz aluminija. Kip simbolizira gruzijski narodni značaj, saj drži v svoji levi roki čašo vina, s katero pozdravlja tiste, ki prihajajo v mesto kot prijatelji, v desni roki pa drži meč za tiste, ki prihajajo kot sovražniki. Kip je od daleč precej bolj veličasten kot od blizu.
Iščemo senco, ker je temperatura kar visoka, potem pa se spustimo do starodavne trdnjave Narikala, ki stoji na strmem pobočju nekoliko niže od zgornje postaje žičnice. Trdnjavo so zgradili v 4. stoletju, vendar je bila v bitkah in obleganjih večkrat poškodovana, porušili so jo tudi potresi. Obstoječe utrdbe in zidovje je večinoma iz 16. in 17. stoletja. Vladali so ji arabski emiri, Gruzijci, Turki, Perzijci. Leta 1827 jo skoraj popolnoma uniči velika ekslozija ruskega eksploziva, ki je bilo tu v skladišču. Pod trdnjavo so botanični vrtovi, ki segajo do zgodovinske četrti Abanotubani (abano = kopel, dobesedno: kopališko območje).
Tukaj so znamenite žveplene kopeli, po katerih je Tbilisi dobil svoje ime. Že od daleč so vidne velike opečnate kupole podzemnih kopaliških prostorov. Luknje v kupolah so prezračevalne odprtine. Pred kopališčem je kipec sokola, znanega iz legende o nastanku mesta. Vroči izviri vode imajo veliko vsebnost žvepla in drugih mineralov ter konstantno temperaturo 38 – 40 stopinj Celzija. Žveplene kopeli so tbilisijska tradicija. Žveplene izvire so izkoriščali za naravno segrevanje kopališč, ki so jih kopalci uporabljali za počitek, sproščanje, za izmenjavo družabnih informacij in tračev ter tudi za razvratne zabave. V Tbilisiju je še nedavno prevladovala tradicija preverjanja neveste. Moški se je z bodočo nevesto srečal v kopališču, da je ob pogledu na telo v kopalkah takoj preveril, če je nevestno telo brezhibno. Nikjer ni omenjeno, da so tudi bodoče neveste na ta način morda preverjale potencialne ženine. Včasih je bilo v Tbilisiju preko 60 javnih kopališč z žveplovimi kopelmi, danes jih je ohranjenih le še med 5 in 10. Pisni viri o tbilisijskih kopališčih segajo v 10. stoletje, ko je nek arabski geograf zapisal, da »voda v Tbilisiju vre v ognju«. Po vsej verjetnosti so kopeli obstajale že v 1. stoletju. Med najbolj znanimi obiskovalci žveplenih kopeli v Tbilisiju sta bila Aleksander Puškin in Aleksander Dumas. Prvi je že leta 1829 napisal, da niti v Rusiji in Turčiji ni videl ničesar tako čudovitega kot so kopeli v Tbilisiju. Dumas pa se je spraševal: »Zakaj Parizu pravijo mesto fizičnih užitkov, če pa nima takšnih kopeli?«. Po obisku kopeli je zapisal: »Občutek lahkosti me preveva in vsa utrujenost je prešla. Lahko bi gore premikal.«
Sprehodimo se še ob vodnem toku, ki ga napaja manjši slap, ob njem pa začutimo tudi vonj po žveplenih izvirih. Občudujemo tudi stara poslopja z lesenimi balkoni. Do nadaljevanja ogleda imamo nekaj časa prosto, s Pavlo počivava ob pivu in klepetu.
Ogled nadaljujemo z ogledom starega mesta in s sprehodom mimo rezidence patriarha, ogledom stolpa z uro, kjer ob določeni uri skoči ven angel in udarja s kladivom po zvonu zunaj. Nekateri iz skupine to zvečer tudi doživijo.
Ogledamo si katedralo svetega Jurija, armensko cerkev, ki ima svoje začetke v 13. stoletju.
Sicer pa je na ulicah starega mesta nešteto gostišč, gostinskih vrtov privlačnih oblik in bohatih ponudb.
Preko Mosta miru gremo na levi breg reke v zanimiv park, potem pa nazaj in se sprehodimo še do Trga miru z impozantno mestno hišo. Tu dobimo spet malo prostega časa. S trga se odcepi okrog kilometer in pol dolga osrednja ulica v Tbilisiju Avenija Rustaveli z vladnimi, kulturnimi in poslovnimi poslopji.
Posebno je zanimiva zgradba nekdanjega parlamenta s padajočimi vodnimi curki. Doživela je tudi smrt devetih gruzijskih stavkajočih z gladom leta 1989 in revolucijo vrtnic leta 2003. Leta 2012 se je parlament preselil v Kutaisi, kar pa marsikomu ni všeč. Avenija se imenuje po srednjeveškem gruzijskem pesniku Rustaveliju, ki je najbolj znan po delu Vitez v tigrovi koži.
Po ulicah se že prižigajo luči, ko se zbiramo pri avtobusu, da nas popelje na večerjo. Restavracija pa je še vsa v temi, zato moramo nekaj časa čakati.
Spimo v hotelu GMT Plaza.
Finančni Didžilan ostal je kmal za nam. Smo mejo prečkali, spet v Gruzijo prišli.
Vandrovci mladi zapravljamo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!
Ima Tbilisi čar in zgodovinski dar. Iz vročega na hlad bi nas testiral rad.
Vandrovci mladi zmrzujemo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!
Več posnetkov
Video:
Ogledamo si katedralo svetega Jurija, armensko cerkev, ki ima svoje začetke v 13. stoletju.
Foto: Vinko Šeško.
Zanimiva je notranjost nekdanjega karavanseraja, ki pa je še vedno bivalni objekt in ne muzej. 
Sicer pa je na ulicah starega mesta nešteto gostišč, gostinskih vrtov privlačnih oblik in bohatih ponudb.
Preko Mosta miru gremo na levi breg reke v zanimiv park, potem pa nazaj in se sprehodimo še do Trga miru z impozantno mestno hišo. Tu dobimo spet malo prostega časa. S trga se odcepi okrog kilometer in pol dolga osrednja ulica v Tbilisiju Avenija Rustaveli z vladnimi, kulturnimi in poslovnimi poslopji.
Po ulicah se že prižigajo luči, ko se zbiramo pri avtobusu, da nas popelje na večerjo. Restavracija pa je še vsa v temi, zato moramo nekaj časa čakati.
Foto: Vinko Šeško.
Večerja je spet razkošna in obilna, hočejo pa nas dobesedno podhladiti s klimo. No, malo se ogrejemo ob vedno zelenih melodijah, še bolj ob divjih gruzijskih plesih, nekateri pa pomagajo izraelskim gostom plesati na melodijo Hava nagila.
Spimo v hotelu GMT Plaza.
Finančni Didžilan ostal je kmal za nam. Smo mejo prečkali, spet v Gruzijo prišli.
Vandrovci mladi zapravljamo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!
Ima Tbilisi čar in zgodovinski dar. Iz vročega na hlad bi nas testiral rad.
Vandrovci mladi zmrzujemo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!
Več posnetkov
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar