Ob petih se zbudim v zadnji dan našega vandranja po Škotski. Urejam elektronsko pošto, vendar Wi-Fi prekinja povezavo. V penzionu nimamo kuhinje, zato zajtrkujemo kar v sobi iz včeraj kupljenih zalog. Imamo pa grelnik vode, kavo, čaj, sladkor in kondenzirano mleko, zato si lahko pripravimo napitek. Pladenj s pripomočki za pripravo kave ali čaja je v britanskih hotelih pravilo. Zgleda, da tudi v penzionih.
S fotoaparatom se naporim po naši, precej prometni ulici, in motivov ne manjka: zanimive stavbe, vrtovi z raznolikim cvetjem, na kamnitem zidu cvetijo celo nageljčki.
V bližini križišča ob koncu ulice pridem do velikanskega nakupovalnega centra, v samopostrežni trgovini bi človek rabil vsaj kolo za iskanje med policami.
V središče mesta se odpeljemo spet z enonadstropnim avtobusom: veliko linij pogosto pelje mimo našega začasnega doma in vse vozijo v center.
Izstopimo malo pred mostom North Bridge, ogledujemo izložbe in zanimive smetnjake. Sem smetnjak, vrzi vame smeti - nič posebnega, če se v angleščini ne bi rimalo.
Gremo peš preko mosta in na levi vidimo veliko streho, ki izgleda kot od tovarne ali kakšne blagovnice. Mimoidoča mi pojasni, da je to železniška postaja Waverley, katere vhod na Princes Street smo videli že včeraj.
Seveda je treba pokukati k tirom in vlakom, saj pri nas ne poznamo take, v celoti pokrite postaje. Pri roki je tudi stranišče ter cela kopica trgovinic in lokalov.
Ker imamo dovolj časa sedemo h kavi, meni pa zadiši malo malice.
Ob devetih se dobimo pri Scottovem spomeniku in nadaljujemo z ogledi. Na programu je bila sicer možnost za ogled gradu, vendar ta nikogar ni pretirano zanimal, visoka vstopnina pa tudi ne.
Škotsko narodno galerijo lahko turisti vidijo zastonj in res je vredna obiska. V mogočni stavbi iz leta 1859 razstavljajo dela mojstrov od renesanse do začetka 20. stoletja.
Poleg domačih, ki jih žal ne poznam, smo našli še tako zveneča imena kot so Rubens, van Dyck, Rembrandt, Monet, Gauguin, Goya ..., med angleškimi mi je znano zvenelo samo ime Turner. Res bogate in lepo urejene zbirke.
Ko se je naša Marija sprehodila ob steni s slikami Marij, smo komentirali: Glejte, same Marije - ena lepša od druge. Uživamo še malo v kavarni in na terasi pred njo, potem pa naprej proti Calton Hillu.
Calton Hill je hrib naprej od vzhodnega konca Princes Street in je na UNESCO-vem seznamu svetovne dediščine. Fotografi tu pogosto najdejo motive za slikanje, tudi razglede z njega. Tu je sedež škotske vlade (St Andrew's House) na strmem južnem pobočju hriba, niže pa škotski parlament in Holyrood Palace. Še več stavb in spomenikov je zanimivih: Narodni spomenik (National Monument), Nelsonov spomenik (Nelson Monument), spomenik Robertu Burnsu (Robert Burns Monument), spomenik, posvečen političnim mučencem (Political Martyrs' Monument), veličastna zgradba nekdanje kraljevske srednje šole (Old Royal High School), observatorij (City Observatory).
Po stopnicah se povzpnemo do topa mimo domačina v kiltu, ki igra na dude. National Monument je spomenik padlim v boju z Napoleonom, ki posnema obliko Partenona, začeli so ga graditi leta 1922. Denarja je zmanjkalo in nikoli ga niso dokončali.
Občudujemo razgled, potem pa posedemo po trati, malicamo in se delamo Angleže, no - Škote.
Z Nevenko si ne moreva kaj, da se ne bi povzpeli na spomenik Nelsonu, zmagovalcu v bitki pri Trafalgarju, ki so ga postavili leta 1816.
Plačava pet funtov vstopnine in sva po vzponu nagrajeni z res 360-stopinjskim razgledom na mesto.
V pritličju si ogledava še lepo urejen muzejček o Nelsonu, potem pa v dolino.
Naš naslednji cilj je Royal Mile, kjer se danes dogaja nekaj posebnega: pričakujejo vojaško parado in prireditev v čast obnovljenemu spomeniku Mercat Cross, mestu za razglas pomembnih stvari (tudi začetek in konec druge svetovne vojne). Zgradili so ga leta 1866, da bi nadomestili starejšega, ki je bil porušen leta 1756. Osmerokotna kamnita zgradbica s teraso nosi grbe države, mesta in univerze. Steber v sredini ima na vrhu samoroga, simbol Škotske.
Vidimo priprave: redarji postavljajo ograde, policisti paradirajo naokrog in so verjetno že siti naših vprašanj o začetku prireditve, gardisti merijo korake in se dogovarjajo z organizatorji.
Vsake toliko pa stoji kakšen "živi spomenik",
veliko je potretistov: zaresni in za karikature, za ozadje pa zvoki pouličnih glasbenikov.
Katedrala svetega Egidija (St Gilles' Cathedral) je danes odprta. Splača se vstopiti zaradi izrednih poslikanih oken, veličastnih orgel in opreme na sploh. Za kraljico je rezervirana posebna klop za prilike, ko se mudi v Edinburgu. Sicer pa je bila tu cerkev že leta 1120, sedanjo stavbo iz 14. stoletja so restavrirali v 19. stoletju. V 17. stoletju je bila dvakrat sedež škofa, od tu pa je John Knox vodil tudi škotsko reformacijo.
Za fotografiranje bi bilo treba plačati dva funta, zato se s tem ne ukvarjamo pretirano.
Ne, nismo dočakali prireditve, zato je uradni posnetek spodaj. Poiščemo stranišča, potem pa se po nekaj zapletih zaradi nejasnih dogovorov v skupini glede mesta povratka z avtobusom vrnemo v penzion.
Umetniške slike in s hriba razgled, v Edinburgh prišli gotovo bi spet. Ti hojladrija ...
Naročena taksija pripeljeta ob dogovorjeni tretji uri, poslovimo se od naših gostiteljic in odpeljemo na letališče. Vozila so praktična: dve klopci šestih nasproti sedečih potnikov, vmes pa prostor za prtljago.
Foto: Nevenka Vahtar.
Le z varnostnim pasom imam kar precej težav.
Na letališču sami prijavljamo prtljago pri avtomatih in to nam da kar nekaj dela. Običajno kontrola in čakanje. Imamo status Priority (Prednost), zato se vkrcamo prvi. Tokrat potujemo z letalsko družbo Ryanair, ki v kabini dovoljuje dva kose prtljage: enega za pod sedež in desetkilogramskega za polico nad glavo. Za oddano prtljago smo pa plačali posebej. V prihodu smo imeli letalo družbe EasyJet, ki za kabino dovoljuje le en kos prtljage (56x45x25 cm), za oddano pa smo tudi posebej plačali. V ceni nobene od teh nizkocenovnih družb ni vključene nič hrane, je pa jedačo in pijačo mogoče kupiti po kar zasoljenih cenah.
Na letališče se nam že mudi, domov bi zdaj radi: je konec poti. Ti hojladrija ...
Miren polet nad oblaki z nekaj pogledi na zasnežene Alpe traja dve uri in pol,
Oba posnetka: Nevenka Vahtar.
na letališču Treviso še ena ura pribitka zaradi časovne razlike, okrog enajstih se spravljamo v avtobus za povratek v Sevnico. Vmes še kratek postanek za najnujnejše potrebe in sredi noči se poslavljamo z obljubo, da se kmalu dobimo na zaključku.
Spomin naj ostane na lepe te dni, novih se vandranj že vsak veseli. Ti hojladrija ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar