Danes je zadnji pohod študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica v tem letu. Devet se nas zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica),
Foto: Nevenka Vahtar.
se z dvema avtomobiloma zapeljemo do Gostilne Kregl na Gornjem Brezovem, kjer čaka še ostalih šest.
Foto: Nevenka Vahtar.
Kar takoj se zagrizemo v strmino, da bi se dvignili iz meglenega morja. Pot je zdrta, malo više blatna, ampak se da ogniti premehkim terenom.
Skozi drevje pokuka sonce in krenemo na desno s sončno jaso, kjer pred hiši uživa par ob jutranji kavi.
Ne motimo ju preveč, skozi gozd nadaljujemo pot proti naselju Žigrski Vrh.
Vedno znova me prevzame, na kako lepem mestu je ta vas: na vsako stran položne planjave, hiše pa ob cesti, veliko je tudi novih.
Med njimi stoji lepo obnovljena podružnična cerkev svetega Benedikta, ki je bolj znana po svetem Antonu v stranskem oltarju. Na spletni strani lahko beremo:
Podružnična cerkev Sv. Benedikta stoji sredi vasi Žigrski Vrh. Cerkev je bila zidana v srednjem veku. Župnijska kronika poroča, da so bili temelji za to cerkvico položeni leta 1480. Staro ustno izročilo pravi, da so se pred davnimi leti utrdili Turki na Knežjem vrhu pri Žigrskem Vrhu, od koder so hodili na ropanje po okolici. Bivali so tu 10 let in se čutili popolnoma varne, vendar so jih »naši s pomočjo Nemcev« premagali na dan Sv. Benedikta 21. marca 1480. Turke naj bi napadli na mestu, kjer danes stoji cerkev Sv. Benedikta. V zahvalo za veličastno zmago so istega leta postavili na tem mestu cerkev, posvečeno Sv. Benediktu. V spomin, da so bili Turki tukaj premagani, se je vsako leto prvo nedeljo po 21. marcu vršila v cerkvi slovesna služba božja. Cerkev se v pisnih virih prvič pojavi leta 1581. Leta 1700 je bila domnevno k cerkvi prizidana kapela Sv. Antona Padovanskega in takrat je verjetno cerkev dobila sedanjo podobo. Leta 1886 je cerkev dobila sedanji veliki oltar Sv. Benedikta. Cerkev ima dva oltarja. Veliki oltar Sv. Benedikta je iz leta 1886, v kapeli pa je oltar Sv. Antona Padovanskega s sliko naslovnega svetnika. Oltar domnevno izvira iz prve polovice 18. stoletja.
Nadaljujemo pot po grebenu in občudujemo razglede proti Veterniku, Lisci, Grački gori ...
Dobrodošlico pa nam "izreče" mucka na strehi.
Na sam vrh uberemo bližnjico in se dobro ogrejemo.
Kot nalašč je ob hramu miza s klopmi in priložnost za okrepčilo. Spet si izkaže Boris, vitamine doda Zlata, jaz pa še nekaj suhega sadja.
Razgledi pa na vse strani.
Po cesti napravimo ovinek in se vrnemo na križišče cest, kjer zavijemo proti Lončarjevemu Dolu. Spuščamo se in ob potoku komentiramo ljudi, ki vanj mečejo odpadke, največ je plastike. Naselje Lončarjev Dol je znano po mostovih, ki vodijo preko potoka k vsaki hiši,
nam pa se mudi nazaj v Gostilno Kregl. Ko se zbiramo pred vhodom, se nam pridruži še Dušan, ki je imel fizioterapijo, zvonovi na Logu zazvonijo poldne - prišli smo na cilj do minute natančno.
Omizje za nas je že pripravljeno, Nevenka pa doda pogrinjku za vsakega lično zvit papir z lepimi mislimi:
Človekov dotik - stisk roke je kot pečat, ki nekaj potrdi.
Najprej zaznamo, da se nas je nekdo dotaknil, v drugi fazi pa nas "hrani" na globlji ravni -
dotakne se naših čustev in jih poboža, vzbudi občutek ugodja, podpore in prijaznosti.
Ni pomembno, kaj smo rekli - v spominu bo ostal občutek, ki ga je dotik prebudil.
Objem, stisk roke, dotik kar tako. Naj poboža te iskrica v mojih očeh!
Naj bo v teh dneh vse sladko objeto, obilno in ljubeče podarjeno, večkrat močno medeno
objeto, praznično dišeče prijazno, toplo in skladno ter z zdravjem obdano.
Posnetka s fotoaparatom Nevenke Vahtar.
Presenečenje je tudi okusna gobova juha, ki se res prileže, potem pa postrežejo še naročeno kmečko pojedino ali vegetarijanski obrok. Ivanka in Dušan ne moreta iz svoje kože: pripravila sta slastno sadno solato, baje je bila Dušanova zasluga pri pripravi predvsem ta, da Ivanke pri delu ni motil. Posedimo ob kavi in klepetu, izmenjamo dobre želje za prihajajoče leto, potem pa odpravimo proti domu: eni z avtomobili, drugi peš, da vsaj malo pokurimo dobljene kalorije.
Leta in korake puščamo za seboj,
le spomini naj ne tonejo v pozabo.
Novo leto je pa kot bel nepopisan list …
Pobarvajmo ga s sanjami, popišimo z dosežki,
napolnimo z veseljem in posujmo z ljubeznijo.
Naj bo pri tem podpora krepko zdravje,
dobra volja in zadovoljstvo v krogu dragih!
LEPE PRAZNIKE, VIDIMO SE NASLEDNJE LETO!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar