Četrt čez devet se nas osem od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbere na Železniški postaji Sevnica. Da je vse v našem stilu, ima vlak osem minut zamude,
z njim pa se pripeljemo na Libno. No, železniška postaja se tako imenuje, naselje pa Spodnji Stari Grad. Na planoti nad njim je baje res stal grad in so njegovi ostanki vidni še v enem hlevu. V starih časih bi imeli do reke Save čisto blizu, saj je njen tok potekal po današnjem novem naselju in včasih celo ogrozil cerkev svetega Miklavža, katere začetki segajo v 17. stoletje. Danes pa je treba kar dolgo časa hoditi, da prideš na nasip ob Savi.
Pot vodi najprej mimo nekaj hiš, potem pa krenemo levo med njive, saj bi nas cesta na desno pripeljala do Centra za ravnanje z odpadki, poleg njega pa so gramoznice, ob katerih je vprašljiv prehod.
Zaidemo med nasade jagod, ki še vedno cvetijo, nekaj je tudi plodov, poleg so še maline, pa njive z zelenjavo. Skupina moških nekaj dela med čebulo, pa ne moremo ugotoviti, ali so delavci. Mogoče pa se Cigani oskrbujejo s hrano na svoj način. Delavci, ki postavljajo rastlinjak, nam povedo, da so pred nami gramoznice, zato se še naprej držimo poti v levo. V bistvu po tej privatni posesti ne bi smeli hoditi, tako nas opozarjajo table, ampak škode ravno ne delamo.
Foto: Nevenka Vahtar.
Pot je bolj ali manj blatna, po njej so ponekod prava jezerca vode. Začudeni ugotovimo, da smo še vedno blizu železnice: izgubili se še nismo, čeprav zaradi megla vidljivost ni najboljša.
Končno v daljavi vidimo nasip in po gozdu tudi pridemo do njega.
Foto: Nevenka Vahtar.
Prileže se okrepčilo v trdi in tekoči obliki, potem pa pohitimo naprej, saj je ob vodi precej mrzlo.
Hodimo po ribolovnem revirju za nočni ribolov krapovcev, na obrežju je veliko pomolov iz peska, predvidevamo, da so to stojišča ribičev.
Z vode nas pozdravljajo labodi,
čaplja pa se skuša skriti pred nami.
Zadaj se kažejo Brežice z vodnim stolpom in gradom.
Ob ribji stezi se sprašujemo, če ribam res kaj koristi.
Pred Elektrarno Brežice je na vodni gladini veliko odpadkov: obstaja učinkovit način za njihovo odstranjevanje?
Elektrarno so začeli graditi leta 2014, otvoritev pa je bila septembra 2017. Proizvede 161 GWh letno, kar je dober odstotek trenutne letne proizvodnje električne energije v Sloveniji. Neverjetno malo za tako veliko investicijo! Za jezom je nastalo pravo morje z nekaj otočki, nasip in okolica pa sta se šele začela zaraščati po posegu.
Niže tik pred sotočjem vidimo stara železna mostova preko Save in Krke iz leta 1906 in vmesnega novejšega betonskega. Oba železna sta bila potrebna obnove in bosta v bodoče verjetno namenjena predvsem pešcem in kolesarjem.
Pred Elektrarno Brežice je lepo urejen prostor z informativnimi tablami o življenju v Savi in ob njej v slovenskem in angleškem jeziku.
Po ogledu se napotimo pod gradom po delu nekdanje Vrbine, kjer je lepo urejena pot ob potoku in drevju.
Nekatera stara drevesa trohnijo leže na tleh in sprašujemo se, če ima področje status pragozda.
Do Železniške postaje Brežice moramo napraviti velik ovinek po polju,
tik pred koncem poti pa odkrijemo še poslovno stavbo HESSa (Hidroelektrarne na Spodnji Savi).
Do odhoda vlaka imamo še dobre pol ure časa za tople napitke v prijetnem "Bicikel baru", ki ima svoj znak obešen visoko na strehi.
Malo več ko 14 kilometrov smo prehodili v treh urah in pol z željo, da se vrnemo še v sončnem vremenu, ki pa je bilo tudi za ta dan obljubljeno. Saj sonce je bilo - vendar nad meglo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar