Danes zbor študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica izjemoma na Železniški postaji Sevnica ob osmih. Ceste so še mokre od dežja ponoči, vendar se vreme izboljšuje: oblačno sicer, vendar se ozračje svetli. V bistvu ne bi bilo problema, da uresničimo svoj načrt obiska Mosteca pri Dobovi in preizkusa broda preko Save, dokler ta še je. Irena k sreči preveri pri upravljalcih in izve, da brod vsaj dva dni ne bo vozil zaradi visokega vodostaja Save. Pa saj imamo rezervni načrt: nekam bliže in po trdi podlagi, ker je zemlja razmočena.
Ko nas enajst pride do Save in jo prečkamo po brvi, vidimo, da je visoka, kalna in polna dračja ter večjih lesenih delov. Razumemo, da v takih razmerah brod ne more voziti. Hodimo skozi Radno,
potem Spodnji Boštanj, v Boštanju pa se čudimo, zakaj so pri nekdanji Restavraciji Panorama podrli vsa drevesa. Saj razumemo, da jo preurejajo, ampak nekaj sence bi pa le rabili pri stavbi.
Sicer pa se nam odpirajo pogledi na megle nad Sevnici, zasneženo Lisco in belo Veliko Kozje. Mimo pokopališča v Boštanju nadaljujemo pot proti Apneniku pri Boštanju in ugotovimo,
da so na novo označili začetek in konec naselja, ki se pa razteza na kar nekaj grebenih. Opazimo tudi informativne table za Azalejino pot. Pri novogradnji ob cesti si privoščimo počitek in okrepčila,
Posnetka: Nevenka Vahtar
napravimo skupinski posnetek, potem pa gremo naprej.
Vidimo greben, po katerem se bomo vračali,
na drugi strani pa Okič. Še naprej mimo kapelice, kjer zavijemo desno, nekaj časa skoraj po ravnem in potem strmo navzdol.
Ob poti nas razveseljuje pomladansko okrašena drevesa in cvetje: narcise, resa, pljučnik, volčin ...
Pri hišah in zidanicah ni videti veliko življenja, eden od gospodarjev pa nam prijazno ponudi medico in razloži,
da tudi še sosednji greben spada pod Apnenik, po domače pa so to Gunte.
Oster ovinek na levo in priključimo se cesti po dolini, ki jo spremlja manjši potoček: enkrat na levi, drugič na desni strani.
Veliko je maha, praproti - zlasti jelenovega jezika in sladkih koreninic, poganjajo pa že tudi konopnice in repuhi.
Pridemo do Kapele (Cerkve) svetega Nikolaja, ki so jo kot graščinsko kapelo zgradili v 18. stoletju, nad njo pa je stala prej še starejša iz 14. stoletja. Zaradi gostega prometa je treba paziti pri prečkanju ceste, potem pa nas pot vodi po stezi ob Savi.
Pri Elektrarni Boštanj buči voda, ki jo spuščajo preko dveh polj, ne opazimo pa več na vodi lesnih odpadkov.
Domiselno oblikovana skodelica iz avtomobilskih gum nas vabi na kavo in klepet. Potem pa še nazaj v Sevnico:
dobro smo se nahodili!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar