Danes študijski krožek Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zaključuje pohode v študijskem letu 2019/2020. 16 se nas ob osmih v deževnem jutru zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in s štirimi avtomobili se odpeljemo na Studenec, kjer nas že čaka gostitelj Boris.
Kavica že diši, na mizi sredstva za dezinfekcijo, še druga pijača in pecivo, k temu pa Ivanka nareže še pehtranov kolač. Lojzki voščimo in zapojemo za rojstni dan, klepetamo in se smejimo domislicam. Animatorka Nevenka se s tradicionalnim medom zahvali za delo blagajniku Borisu in meni, jaz pa njej.
Kdo bi izpod gostoljubne strehe silil ven v mokroto!
Vendar se vseeno odpravimo: najprej občudujemo vrtnice in drugo cvetje, vzorno urejen vrt, bogato obloženo višnjo, potem pa nam pogled seže še k sosedu, kjer na več drevesih zorijo češnje. Te so na Studencu marsikje bogato obrodile. Zaradi slabega vremena spremenimo načrt in se odrečemo poti, ki sta jo predvidela Gelca in Boris.
Z dežniki se kar po cesti napotimo mimo kapelic do gozda in naprej do Lovskega doma. Ta je z okolico res lepo urejen,
za njim pa je še vedno Krvava luža, v kateri baje nikoli ne zmanjka vode. Lovci in gasilci so v kraju z okoli 180 prebivalci zelo aktivni, pa tudi druga društva. Vsako leto pripravijo gledališko predstavo s ponovitvami na gostovanjih. Sedež Krajevne skupnosti je to, imajo vrtec, pet razredov osnovne šole, župnijsko cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja s pokopališčem, trgovino in gostilno.
Vračamo se mimo Gostilne Janc, tam pa zavijemo na levo proti Kmetiji Matko. Veseli smo lepega cvetja na okenskih policah in na vrtovih,
ob poti pa nas pozdravijo tudi jagode. Še počasi skozi gozd, da se lahko vmes naužijemo klepeta, in smo že na prijetnem prostoru z nekaj poslopji in lepo urejeno okolico.
Ristanc na cesti nas spomni na mlada leta in poskušamo malo skakati po njem.
Sicer pa se nam odpira pogled od Impolja, preko Dedne Gore, Poganke do Orl (posnetek je jesenski). Pot želimo nadaljevati navzdol in v gozd, vendar je trava na travniku prevelika in bi bili preveč mokri.
Vračamo se po poti prihoda: mimo Jančevih, potem pa spet k šoli in Borisu. Ta skupaj z Branetom peče različno meso na žaru, ki se kmalu pridruži Lojzkinim narezkom in drugim dobrotam, ki smo jih prinesli: od različne zelenjave (sveže in vložene) do slastnih namazov, najrazličnejših vrst kruha, peciva ... Miza se kar šibi od vsega. Seveda hrano tudi pridno zalivamo.
Prijetno druženje kar nekaj časa traja, potem pa sklenemo, da ob lepem vremenu čez en teden odidemo še v Podgorje, poleti pa tudi kam. Razidemo se s prijetnim občutkom, da smo dostojno proslavili zaključek naših bogatih pohodov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar