Ptuj - 10. 8. 2021

Na lepše: za vlak ob 6.31 se nas na Železniški postaji Sevnica zbere sedem, tri sopotnice so na vlak stopile že v Krškem. Prestopimo v Zidanem Mostu in na vlaku za Maribor klepetamo, se dogovarjamo za program preko dneva in seznanimo z nekaj podatki o Ptuju. Točni smo: ob 8.23 v Mariboru, zdaj pa po peronu in stopnicah navzdol na Avtobusno postajo Maribor. V hitri hoji smo kar izurjeni, zato uspemo priti na avtobus za Ptuj ob 8.35, čeprav stoji na skoraj najbolj oddaljenem peronu. Z zanimanjem si ogledujemo naselja, skozi katera se vozimo, vidimo tudi Elektrarno Zlatoličje, potem pa nas ob 9.20 pozdravi Ptuj.

Najprej ugotovimo, da je Železniška postaja Ptuj blizu, rabili jo bomo za povratek. Zdaj pa rabimo kavico za okrepitev in dobimo jo na terasi lokala, kjer ponujajo tudi kajenje vodne pipe. Mi poleg kave po en evro izkoristimo samo še stole gugalnike in stranišča.

Zdaj pa v stari del mesta!

Ptuj je z 18 tisoč prebivalci sedež mestne občine Ptuj ter upravne enote, prometno, oskrbovalno, gospodarsko, zaposlitveno, izobraževalno in kulturno središče z mnogimi ustanovami regionalnega pomena. To območje je bilo naseljeno že leta 1800 pred našim štetjem, za Kelti sledi pomembno obdobje pod Rimljani in leta 69 je Ptuj prvič omenjen v pisnih virih. Tako velja za najstarejše mesto v Sloveniji. Zaradi pomembnega strateškega položaja je bilo občasno tu z vojaškimi legijami vred okrog sto tisoč prebivalcev (samo mesto okrog 30 tisoč), v tretjem stoletju pa je bilo to največje rimsko mesto na Slovenskem, večje od Londona ali Dunaja. V šestem stoletju se začnejo naseljevati Slovani in sledi burna zgodovina pod različnimi vladarji.

Mimo tržnice jo mahamo, ko pomislim na mojo Facebook prijateljico Marijano, ki je s Ptuja. In, glej jo, hodi po drugi strani ulice. Kot, da bi jo z mislijo priklicala! Kakšno prijetno srečanje!

V Cerkev svetega Jurija lahko pokukamo samo skozi vrata. Spada med najzanimivejše kulturne spomenike v Sloveniji. V neposredni bližini cerkve so arheologi odkrili ostanke starokrščanske bazilike iz 4. stoletja, dokazana zgodovina gradnje sedanje proštijske cerkve sega v 12. stoletje, ko so v razvijajoči sejemski naselbini po zgraditvi novega gradu, okoli leta 1125 postavil tudi novo cerkev. Ta je skozi stoletja bila deležna mnogih pozidav in dograjevanj.

Blizu nje stoji Mestni stolp.

Pozidan je bil že v času gotike, posebej pa ga omenja mestni statut iz leta 1376. Leta 1556 je ptujska mestna oblast naročila italijanskemu gradbeniku Antoniu de Pivo, naj na mestu starega stolpa postavi novega. Prvotno se je stolp dvigal v višini pet etaž in je bil prekrit z dvokapno streho, po požaru leta 1705 pa so se meščani zaradi varnosti odločili, da ga znižajo za eno nadstropje in takrat je stolp dobil čebulasto streho. Stolp ima uro le na treh straneh, stran obrnjena proti gradu je brez nje. Takratni grajski plemič grof Leslie ni želel prispevati denarja za uro, mestne oblasti pa so ga tako “kaznovale” in je na njegovi strani niso postavili. Stolp je zgrajen iz opeke, nadstropja pa so med seboj razdeljena s kamnitimi venci. Mestni stolp je postal posebej znamenit leta 1830, ko je takrat ptujski zgodovinar in kurat Simon Povoden (1753 – 1841) v njegovo vznožje vzidal rimske spomenike, ki jih je našel na območju antične Poetovione. S tem je mestni stolp postal prvi muzej na prostem (lapidarij) na Slovenskem. 

Pred Mestni stolpom lahko občudujemo Orfejev spomenik.

To je veličasten marmorni nagrobnik iz 2. stoletja. Skoraj 5 metrov visok in 1,82 metra širok spomenik, ki so ga postavili v spomin na mestnega župana Marka Avrelija Vera, je največji, kar jih je bilo odkritih v rimski provinci Zgornji Panoniji. Kamnoseki so v nagrobnik vklesali prizore mita o Orfeju, zato se ga je prijelo ime Orfejev spomenik. Največji grški mitični pevec Orfej se je poročil z lepo Evridiko, ki jo je imel zelo rad. Nekoč jo je pičila kača in Evridika je umrla. Orfej pa njene smrti ni prenesel in je sklenil, da gre ponjo k Hadu, ki je z ženo Perzefono vladal podzemlju. Ganil ju je s svojo glasbo, tako da sta mu Evridiko vrnila pod pogojem, da je na poti iz podzemlja ne bo pogledal. Ko je Orfej že ugledal sončno svetlobo, Evridika, ki je stopala za njim, pa še ni izstopila iz podzemlja, se je spozabil, se obrnil proti njej in jo izgubil za vedno. Pevec je zaman poskušal spet prečkati reko v podzemlje in tako sedem dni presedel pri stigijskem bregu. Nato se je umaknil v planine Balkana, kjer je igral le še žalostne pesmi. V srednjem veku je nagrobnik služil kot sramotilni kamen (pranger), na spodnji del pa so zabili železne obroče za vklenjene zločince, s katerima pa so poškodovali napis.

Opazimo, da se okrog Orfejevega spomenika nekaj dogaja: dva mladeniča stojita ob njem oblečena kot Rimljana, družbo jima dela dekle, ki je oblečena kot Rimljanka. Pred njimi za omizjem tri osebe iz sedanjega časa, zraven pa še kup snemalcev in firbcev. Po plakatu sodeč se odvija snemanje napovedi prireditve Rimske igre, ki se bodo odvijale na Ptuju od 19. do 22. avgusta.

Drugi posnetek je delo Marte Brežan.

Oziramo se okrog po hišah na Slovenskem trgu, ki kažejo lepoto italijanskih mojstrov iz 15. stoletja s kasnejšimi baročnimi dozidavami. 

Od tu in s Prešernove ulice se je mogoče povzpeti na grad po ulicah, tlakovanih z debelim prodnim kamenjem. Na vsaki strani se stiskajo hiše ena ob drugo, silijo v višino, med sabo pa skrivajo tudi več ali manj urejena dvorišča.

Izpod gradu se nam že odpira pogled na Dravo in na mesto, ki je potem z gradu in njegove okolice še lepši. Na tem mestu je bila že prazgodovinska naselbina, v 11., 12. stoletju je tu gotovo stala že zidana zgradba. Grad so različni lastniki stoletja širili, pomembno vlogo je pri tem igrala grofovska družina Leslie od 1656 do 1802. Danes je v njem Pokrajinski muzej.

Posedemo na klopi ob mizah v senci kostanjev in si privoščimo malico. 

Potem si v nekdanji konjušnici najprej ogledamo Zbirko tradicionalnih pustnih mask in opisov pustnih običajev na Ptuju in v njegovi okolici. Zelo pisana in raznolika predstavitev, ob tem pa izvemo tudi, da se je prvi sprevod pustnih mask po mestnih ulicah odvijal že leta 1873. Za sedem evrov po osebi (za upokojence) kupimo karte za ogled Pokrajinskega muzeja 

in se napotimo skozi mogočna vrata navzgor proti zanimivi stavbi v obliki neke vrste odprtega trikotnika. 

Foto: Vinko Šeško.

Pred vodnjakom se še fotografiramo, potem pa napotimo na ogled v treh etažah. 

Čisto spodaj sta zbirki orožja in glasbil, nad njima prostori z zbirko fevdalne stanovanjske kulture, tu sta še kapela in slovesna dvorana; čisto na vrhu si lahko ogledamo grajsko galerijo, kjer si roke podajata stara umetnost s sodobno, tu je še zbirka slik na steklu, razstava Ptujski grad skozi stoletja pa nam predstavlja zgodovino in lastnike gradu.

Malo si še odpočijemo, uživamo v razgledih, potem pa napotimo navzdol proti Dominikanskemu  samostanu. Preko opornega zidu si ogledujemo Dravo, nekateri ostanejo v hladu parka, drugi si gremo za dva evra vstopnine ogledat ustanovo iz leta 1230, ki jo je Jožef II kot samostan ob koncu 18. stoletja razpustil. Nekaj časa je bila tu vojašnica, potem muzej, zdaj je to kongresno-kulturno središče z razstavami in prireditvami. 

Po križnih hodnikih hodimo mimo predmetov modernega kiparstva, najbolj zanimiv se nam zdi par iz nekakšnih kovinskih rezin stiliziranih oblik in v naravni velikosti. Moška in ženska figura - oba se vrtita, prebližujeta, preideta eden v drugega, potem pa spet oddaljita. Kakšne ideje imajo umetniki!

Mimo Knjižnice Ivana Potrča v stavbi Malega gradu z zanimivo poslikanim bibliobusom, mimo Osnovne šole Olge Meglič, na kateri popravljajo streho, pridemo na Prešernovo ulico, kjer mimogrede vidimo, kako pridejo rešilci po moškega, ki se je v lokalu zrušil na tla. Pošteno nas že žeja, zato si privoščimo pivo in poklepetamo z natakarico. 

Pogledujemo tudi preko ulice, kjer ima na naslovu Prešernova 4 v najstarejši hiši na Ptuju svoje prostore Vinarija Kobal. Enolog Bojan Kobal je naše gore list, izhaja iz Trnovca in radi bi ga vsaj pozdravili. Vrata pa so zaklenjena in tudi, kdaj je odprto, nič ne piše. Baje smo ga zgrešili za nekaj minut.

Okrog Orfejevega spomenika na Slovenskem trgu se zdaj nič posebnega ne dogaja, v miru lahko fotografiramo, potem pa se krenemo navzdol po Murkovi ulici. In, glej ga: v lokalu na ulici uživa v kosilu Bojan Kobal, tako ga vsaj na hitro lahko pozdravim.

Mestna hiša je ena najmogočnejših hiš v starem mestnem jedru in je delo dunajskega arhitekta Maxa Ferstla iz začetka 20. stoletja.

Po Krempljevi ulici smo hitro na Minoritskem trgu, kjer se okrepčamo v lokalu s pogledom na Minoritski samostan in cerkev. 

Minoritski samostan (Minoritski trg 1) na Ptuju je ena od najpomembnejših stavb starega mestnega jedra. Spodnji del trga zapira  belo samostansko zidovje, na katero je z leve naslonjena prekrasna baročna cerkev svetega Petra in Pavla. V njenem pročelju nad vhodom, okrašenim s štirimi visokimi stebri v nišah na levi in desni strani stojita cerkvena zavetnika sveti Peter in Pavel. Začetki samostana, ki je najstarejši samostan Frančiškovih manjših bratov na slovenskih tleh, po zgodovinskih virih segajo v leto 1239, ko bi ga naj ustanovili gospodje Ptujski. Takrat se je vanj naselil red manjših bratov svetega Frančiška, navadno imenovan minoritski red.  Izrednega nacionalnega pomena je zagotovo samostanska knjižnica, ki ima svoj prostor v jugozahodnem vogalu v II. nadstropju samostana. Nastanek knjižnice sega v začetek 16. stoletja in hrani okrog 15 tisoč knjig za izposojo in skoraj 5.000 zelo starih knjig, večina iz 17. in 18. stoletja. Najdragocenejše delo je vsekakor Trubarjev Novi testament iz 1557, 1560 in 1561 leta. Knjižnica hrani tudi pergament Teodozijevega zakonika iz 9. stoletja, pridobila je tudi faksimile Gutenbergove biblije. Minoriti so se uspešno izognili razsvetljenskim reformam cesarja Jožefa II. in so lahko obdržali samostan. V letih od 1930 do 1932 je bil samostan obnovljen. Leta 1941 so Nemci minorite pregnali na Hrvaško, v samostanu pa je deloval ponemčevalni urad. Po vojni je bila v prostorih samostana knjižnica, saj tedanja država ni imela posluha za to, da bi minoriti samostan obnovili. Šele leta 1992 so se pričele aktivnosti za vrnitev samostana minoritom in s tem možnost obnove. Leta 2000 se je knjižnica preselila v obnovljeni Mali grad, pred cerkvijo je bil ponovno postavljen Marijin steber. Od leta 2007 v samostanu deluje zasebna samostanska glasbena šola. Tu je tudi sedež Društva izobražencev Viktorina Ptujskega. V refektoriju ali samostanski obednici ter na dvorišču se danes vrstijo koncerti, razstave (Dobrote slovenskih kmetij), različna srečanja, izobraževanja... Od leta 2006 je v samostanu ponovno sedež Slovenske minoritske province svetega Jožefa. 

Ob letalskem bombardiranju 4. januarja 1945 je bila minoritska cerkev skoraj v celoti porušena, obnova je bila končana leta 2011. Notranjost je tako mešanica modernega in ohranjenih starih kipov. Sprehodili smo se tudi po samostanskem atriju, za druge oglede pa se je treba prej najaviti. 

Foto: Marta Brežan.

Foto: Vinko Šeško.

Vinko in Marta sta lovila motive tudi ob Dravi in skušala ujeti utrip mesta.

Pogosto smo pogledovali tudi na "Ptujsko morje": največje slovensko umetno jezero. 

Velikost: 364 ha, globina: 12 metrov, dolžina: 7,3 kilometrov, širina: v najširšem delu 1,2 kilometrov, volumen jezera je 20 milijonov kubičnih metrov. Markovski jez je zaslužen za to akumulacijo Drave od leta 1978. Jezerska voda se v Markovcih loči: en del odteka po dovodnem kanalu do hidroelektrarne na Forminu, drugi del pa ponovno steče po starem v strugi Drave. Na jezeru sta dva otoka, kjer gnezdijo ptice. Jezero je bogato z ribami in znano po bogati zbirki tam živečih ptic, gnezdi jih okrog 230 vrst, tudi navadna čigra in rečni galeb. Na jezeru je omogočeno veslanje, plavanje, surfanje, ribolov, jadranje, vožnja s skuterji, vožnja z motornimi čolni in vejkanje. Okoli jezera je urejena 13 kilometrov dolga pot, primerna za sprehajanje, tek ali kolesarjenje.

Na desnem bregu Drave ležijo Terme Ptuj (prvotno: Ptujske toplice): termalno-rekreacijski kompleks, ki so ga odprli leta 1975. Leže streljaj stran od starega mestnega jedra Ptuj s prečudovitim pogledom na Ptujski grad. Na lokaciji, na kateri so danes terme, je nekoč ležalo prazgodovinsko naselje Poetovia, od katerega ni ostalo nič. Danes vseh 14 bazenov obsega skupaj 4200 m² vodnih površin. Trenutni lastnik termalnega kompleksa je veriga Sava Hotels & Resorts. Zunaj je na voljo 7 bazenov z termalno vodo v skupni površini 3.500 m² in največji sistem toboganov v Sloveniji, notranji kompleks obsega 7 bazenov s termalno vodo in sladko v skupni površini 700 m². Hotel, avtokamp, glamping, mobilne hiške, bungalovi, apartmaji - vse to imajo. Za zdravljenje uporabljajo kopeli z zdravilno vodo, fizikalno terapijo, trakcijo, masažo, akupunkturo, razne preventivne in rekreativne programe, ki ga izvaja strokovno zdravstveno osebje. Termalna voda je posebno koristna pri zdravljenju in rehabilitaciji revmatskih in degerativnih obolenj, poškodb lokomotornega sistema, nevroloških ter menedžerskih bolezni in za rekreativne namene. Voda iz term ni primerna za bolnike s težjimi srčnimi obolenji.

Ob Ptujskem jezeru in v Terme se bomo sprehodili kdaj drugič. Vlak ob 16.04 za Pragersko nas ne bo čakal, bolje je, da mi čakamo njega. 

Čudimo se poslikanim stenam na podhodu, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa počivamo na klopeh in ugibamo, od kod bo vlak pripeljal. Iz Murske Sobote pripelje, s Pragerskega pa se vrača vse do meje v Hodoš. Ker na Železniški postaji Kidričevo kar nekaj časa stojimo, nam na Pragerskem ni treba dolgo čakati: 

ob 16.45 se že peljemo proti Celje in Zidanemu Mostu, kjer prestopimo in smo ob 18.16 v Sevnici.

Lepo vreme: sončno in ne prevroče, zanimiv Ptuj in dobra družba! Kaj bi si želeli še kaj drugega.

Več posnetkov

Video: