Azori - 18. 10. 2023

Po običajnem zgodnjem vstajanju in pisanju dnevnika nas osem vadi v atriju, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa si zaslužimo zajtrk. 

Na avtobusnem postajališču tečejo pogovori o velikih turističnih križarkah, ki se v pristanišču izmenjujejo vsak dan. Zasidrajo se za oglede ali samo za oskrbo kot včasih pomorščaki. Namenjeni smo na vzhod v smeri doma, ki pa je daleč: do Lizbone okrog 1500 kilometrov, naprej pa še dobrih 3000. Na severovzhod vozimo po hitri cesti (via rapida), ki je brezplačna, tudi cestnin ni. Med vožnjo poslušamo tipično portugalsko glasbo fado. To je čustvena glasba o življenju. Ni samo žalostna, čeprav z njo pogosto utapljajo žalost, nekatere pesmi so ponarodele. Najprej je bil to ples iz Brazilije, se razvijal v Lizboni v mračnih kleteh, beznicah, lokalih, med najnižjim slojem prebivalcev. Začeli so vnašati hrepenenje, čakanje na nekaj, pričakovanje. Petje so spremljali s portugalsko kitaro (oblika hruške z 12 strunami) in akustično kitaro. Počasi se je fado širil proti severu v univerzitetno Coimbro (moški fado) in proti jugu (vpliv flamenka in afriških ritmov). 

Kmetje so imeli včasih skupne kašče, kjer so si lahko izposodili žito, če so ga rabili, potem pa vrnili, ko je bila letina boljša. Pšenico so prodajali, kruh so pekli predvsem iz koruzne moke.

Na Azorih je okrog 850 vrst rastlin, veliko jih je prinešenih, nekaj endemičnih. Polovica ozemlja je zaščitena. Velikih živali praktično ni: veliko je ptic, morskih organizmov, polžev, žuželk ... Ribolov je pomembna panoga, dolgo so še lovili tudi kite, ko je bilo to že prepovedano. Za to so uporabljali dolge čolne kanuje, ki so bil primerni za valove. Nejc zelo slikovito opiše potek lova na kite in poudari pomen lova za Azorčane. Pomembne so bile opazovalnice, ki so zdaj razgledišča. Tudi po svetu Azorčani slovijo kot dobri ribiči. Zelo radi jedo ribe in jih morajo celo uvažati. Imajo čolne, so ribiči in kmetje, zagotovljen je odkup rib in mleka. Veliko jih je zaposlenih pri komunalnih delih, zato je pokrajina lepo urejena. Poleg dela si privoščijo tudi zabavo: prirejajo zabave ob različnih prilikah: okrog 150 dni na leto. 

Najprej se ustavimo na razgledišču Ponta do Arnel  in pod nami je drugi najpomembnejši in najstarejši svetilnik na Azorih Farol do Arnel, ki je začel delovati 26. novembra 1876. Iz tega področja so izplule čete, kadar je bilo, treba osvobajati Portugalsko. 

Razgledišče Miradouro da Ponta do Sossego je mini botanični vrt s hiškami za piknike. 

Med rastlinami je zanimiv grm angleškega paradižnika, ki vsebuje veliko vitamina c, zreli plodovi morajo biti rdeči. 

Tu se začne ovinkasta cesta v globoke doline z gozdovi lovorikovca, japonske cedre, vmes je veliko ingverja s plodovi, ponekod še nekaj cvetov hortenzije. Šofer zaradi varnosti pred vsakim ovinkom zahupa. Prihajamo v najbolj nedostopne dele Otoka, kjer se turizem šele začenja, predvsem pohodništvo. Tu so se ljudje dokaj pozno naselili: šele v 17. stoletju.

Faial da Terra je manjše naselje razpotegnjeno ob reki z nekaj nad 300 prebivalci, ki pa ima na obali celo svoj bazen. 

Izkrcamo se in krenemo peš ob reki s slapiči. Vzpenjamo se po dobro shojeni stezi, občasno je nekaj kamenja, tlakovanih območij (včasih so tu tovorili z osli) in vode na poti. Sledimo lepim lesenim količkom z rumeno in rdečo črt ter občasnimi številkami. Če se na poti kaj zgodi, poročajo, med katerima dvema številkama je to. Za zaprto pot sta črti prekrižani. 

Ob poti nas čaka več malih petelinčkov in putk, ki čakajo na hrano iz naših nahrbtnikov. 

Strmo se spustimo po bolj "gorski" poti in pridemo k slapu Salto Do Prego - rumeno rjave barve, ki smrdi po gnoju: v preteklih dneh ga je dež spral z više ležečih pašnikov. Tudi sama reka nima kakšnega prijetnega vonja. Nihče se ne navdušuje nad kopanjem, tudi temperatura vode ni kaj posebnega: 15 do 16 stopinj. Zaradi visoke vlage v ozračju pa se tako kopamo v znoju. Srečujemo veliko turistov, k avtobusu se vrnemo po dveh urah.

Vzpenjamo se, potem se po osmih kilometrih pred nami odpre pogled na naselje Povoação, katerega ulice se kot črte raztezajo po treh grebenih (da so varna pred hudourniki), šteje pa okrog šest tisoč prebivalcev, stalno jih tu živi le okrog tisoč. To je bila prva naselbina na Otoku: okoli 1444 se Gonçalo Velho Cabral izkrca tu. Kmalu jih preseneti izbruh vulkana, prvič se prebivalci soočijo s potresi in vulkani na Azorih. Razgubimo se po lokalih okrog parka in iščemo kaj za kosilo. 

Izdatna juha z veliko mesa in zelenjave (že skoraj enolončnica), lignji in solata (hrustljava zelena, korenček, kumare, paradižnik), veliko pivo in kapučino z veliko mleka - vse skupaj za manj kot 18 evrov. Ne najdemo pa lokalne specialitete fofas (fofaš), ki jo zelo hvalijo med še drugimi slastnimi jedmi na Otoku.

Med vožnjo vidimo tudi najvišji vrh otoka São Miguel - Pico da Vara, ki je visok 1.103 metre. 

Naprej se vozimo proti Furnasu in na razgledišče Miradouro do Pico do Ferro, od koder se nam odpre razgled na krater nekdanjega vulkana, naselje, fumarole (odprtine v zemlji, iz katerih izhajajo plini, para...) in jezero, ki ga pred dnevi zaradi megle nismo mogli videti.

Zbrano poslušamo zgodbo o tem, kako je petelin postal simbol Portugalske.

Po povratku v Ponta Delgado (čez dan se je nabralo za tri ure vožnje z zanesljivim voznikom Pedrom) se sprehodimo po mestu, brskamo v trgovinah s spominčki, na obali posedimo ob pijači (dva deci piva - evro 15, pomarančni sok 2,50). Ob desetih je čas za počitek.

Curlja in kaplja nam, ko rinemo v breg; voda pa teče kar na povprek.
Slap čudne barve in čudno diši: se kopati nihče preveč ne želi. Gremo v daljine ...

Več posnetkov

Video: