Mednarodni vlak ob 8.08 v smeri Ljubljane ima zamudo in 16 nas od Na lepše pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje nismo nestrpni, ker vemo, da imamo dovolj časa.
Dva se nam pridružita v Zidanem Mostu, ena pa v Ljubljani.
Nakup rogljičkov pri Pečjakovem kiosku je postal že kar pravilo, nekateri kupijo tudi kavo za s sabo. Nekaj nas uživa ob kavi "na višini" - v enajstem nadstropju Nebotičnika. Kaj pa razgled? Megla!
Na blagajni Cankarjevega doma nas čakajo rezervirane vstopnice (hvala, Jelka!), ker nismo iz Ljubljane, jih dobimo s 15 procenti popusta (6,38 evra). Linhartova dvorana se polni z osnovnošolci, nam so rezervirali drugo vrsto na balkonu. V glavnem so bili mladi poslušalci v redu, le trije za nami so imeli nekaj svojega programa.
Predstavo Pod svobodnim soncem so pripravili: SNG Drama Maribor, SNG Nova Gorica, Zavod Škrateljc in Cankarjev dom. Uro in pol nepretrganega dogajanja na odru, ki je bil razdeljen s tremi klančinami, dogajanje pa je bilo tudi pred njimi. Igrane prizore je povezoval pripovedovalec, podkrepile pa so jih še projekcije (tudi grafitov), zvočni efekti in glasba. Res prepričljiva predstavitev.
Po predstavi se sprehodimo še po Cankarjevem domu, potem pa nekateri odhitijo na vlak in domov, nekaj pa nas ostane še na malici v lokalu Sarajevo '84.
Meni se sploh ne mudi domov, sploh, ko se mi pridruži še Marta in skupaj raziskujeva Ljubljano. Z vzpenjačo (povratna vozovnica za upokojene 4,50) se zapeljeva na Ljubljanski grad,
ki žari v lučkah. V barvah pa žari tudi večerno nebo. Praznično je okrašena Tržnica, stari del mesta tudi,
pred Magistratom pa poteka maraton Radia Slovenija.
Sprehodiva se po obeh straneh Ljubljanice, najdeva jaslice iz slame, pramami pa naju tudi vonj kuhanega vina.
Na Kongresnem trgu, kjer drevesa krasijo pisani lampijoni, se odvija dobrodelni zahvalni koncert - tudi temu je treba malo prisluhniti.
Po toliko hoje si zasluživa prigrizek, vlak ob 21.05 pa naju varno pripelje v Sevnico. Pred pol enajsto sva doma.
CANKARJEV DOM
Glavni projektant: akademik prof. Edo Ravnikar (1907 – 1993), osem let je bil učenec Jožeta Plečnika, pri njem diplomiral in postal njegov asistent.
Zgodovina: https://www.cd-cc.si/zgodovina .
Gradnja: https://sl.wikipedia.org/wiki/Cankarjev_dom .
Sredi sedemdesetih let je nejevoljen sloviti romunski dirigent zaradi škripanja stolov v dvorani, Mitja Rotovnik tako osramočen razmišlja o novi dvorani. Novembra 1975 se je porodila zamisel, da v Ljubljani zgradijo moderno prireditveno središče, ki bo omogočalo izvedbo vrhunskih kulturnih prireditev ter organiziranje obsežnejših znanstvenih posvetovanj, zasedanj, izobraževalnih dejavnosti ter poslovnih in družabnih srečanj (obenem zaklonišče za vlado in predsedstvo). Gradnja Cankarjevega doma je bila največja investicija v kulturi v 20. stoletju. 15. januarja 1978 je bil kljub prepovedi iz Beograda o investiranju v družbene dejavnosti podpisan Družbeni dogovor o izgradnji in financiranju Kulturnega doma Ivan Cankar. 26. januarja 1978 so na delovišču že zarohneli stroji. Republika in mesto sta mrzlično iskala in združevala sredstva za gradnjo (delovne sobote, zbiranje sredstev po celi Sloveniji). Spomladi 1980 so v Linhartovi dvorani že potekale prve kulturne in kongresne prireditve. Do septembra 1982, ko je postal generalni direktor Mitja Rotovnik, so bile končane vse štiri osrednje dvorane.
Orgle v Gallusovi dvorani so največje orgle v Sloveniji in hkrati tudi največja investicija v glasbilo v zgodovini slovenskega naroda (druge največje so v koprski stolnici). V današnjem denarju se njihova vrednost ocenjuje na 1.100.000 €. Premierno so bile predstavljene 23. septembra 1982 na koncertu z Orkestrom Slovenske filharmonije ob odprtju Gallusove dvorane. Nekaj desettonski instrument so leta 1981 izdelali v berlinski delavnici Karla Schukeja, postavitev v dvorani je trajala skoraj pol leta, prav toliko časa pa tudi intoniranje in uglaševanje. Orgle imajo štiri manuale in pedal, 5457 piščali pa je zbranih v 73 registrov z nemško, francosko, špansko in italijansko zvočnostjo. Zračna turbina, povezana z elektromotorjem, lahko potisne v sapnice piščali kar 53 kubičnih metrov zraka na minuto.
Leta 1984 je bil oder Gallusove dvorane predan v uporabo. Do takrat so koncerti in drugi umetniški dogodki potekali pred železno zaveso.
Cankarjev dom je tri leta gradilo več tisoč delavcev, tehnikov in inženirjev ter več kot dvesto podjetij, ki so sodelovala pri projektantskih, gradbenih, inštalacijskih, obrtniških in drugih delih. Skupna površina: 36.000 kvadratnih metrov. Ima dvorane, poimenovane po vidnih slovenskih ustvarjalcih: skladatelju Jakobu Petelinu Gallusu (Gallusova dvorana), dramatiku Antonu Tomažu Linhartu (Linhartova dvorana), pesniku Srečku Kosovelu (Kosovelova dvorana), pisatelju Bojanu Štihu (Štihova dvorana) in igralki Duši Počkaj (Dvorana Duše Počkaj, Dvorana Alme Karlin. Literarni klub Lili Novy, galerija, osem konferenčnih dvoran, klub, velika sprejemna dvorana, dve preddverji.
Avtor spomenika Ivanu Cankarju: akademski kipar Slavko Tihec (odkritje spomenika 10. maja 1982).
Zemljišče Cankarjevega doma in Trga republike je do nacionalizacije leta 1960 pripadalo uršulinskemu samostanu v Ljubljani in so se na njem razprostirali vrtovi in nasadi sadnega drevja. Ob izkopavanju temeljev za sodobna poslopja Maximarketa, stolpnice TR3, zgradbe Ljubljanske banke in Cankarjevega doma so delavci naleteli na številne ostanke rimske Emone, na kar opozarjajo z granitnimi kockami oblikovani tlorisi na ploščadi pred vhodom in del zidu ob stavbi. Simbolična drevesa iz opek v preddverju, pogledi ven, tlorisi rimskih hiš - vse to priča o preteklosti. Nepričakovan in neizrabljen je balkon v smeri Predsedniške palače. Vse to še še mnogo večje mogoče izvedeti na vodstvu po Cankarjevem domu pod naslovom Zvočna zgodba o veliki stavbi - Globoka hiša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar