Na lepše v Opatijo in na Reko - 9. 12. 2023

Na lepše z Jelko v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica (U3): kar 32 se nas je prijavilo, ena se je žal poškodovala. Sicer pa Turistična agencija Turizem Toni na to soboto pelje v Opatijo in na Reko kar za tri polne avtobuse potnikov in potnic. Iz U3 smo v glavnem v avtobusu številka tri, ki najprej pobere udeležence in udeležence v Krškem, mi pa se ob 8.50 vkrcamo na Avtobusni postaji Sevnica. Nekaj jih vstopi še v Tržišču in Ljubljani, potem pa smo kompletni.

Postanek na Lomu za toalete in kavico: kar gneča nastane v Restavraciji Marche, hitreje pa smo na vrsti na Petrolu in kavica je cenejša. 

Vodič Oskar Zoran Zelič nam predstavi program izleta in ne pozabi omeniti povezave Sevnice in Kalca: na obeh sta bila tabora (1869). Na gradu Kalec je živel Miroslav Vilhar (pesnik, skladatelj in politik), ki ga poznamo po nekaterih ponarodelih pesmih: Žalost (Ko tičica sem pevala …),  Napitnica (Pijmo ga, pijmo …), Zagorska (Bom šel na planince …), Na jezeru (Po jezeru bliz' Triglava …), Planinarica (Rožic ne bom trgala, da bi vence spletala …), Lipa (Lipa zelenela je tam v dišečem gaju ...).

Vozimo se skozi Ilirsko Bistrico, kjer se od industrije kar precej kadi, mejo s Hrvaško prečkamo na mejnem prehodu Jelšane/Rupa brez pregledov in zastojev. Pokaže pa se nam sonce in kmalu tudi morje, saj je do Opatije samo še nekaj nad 20 kilometrov. Na poti vidimo na levi Reko, pred sabo severni del Cresa, levo od njega otok Krk, prihajamo pa v Opatijo - Biser Kvarnerja ali Kraljica Jadrana. 

Opatija je ena najstarejših turističnih destinacij na Jadranu, saj sem že več kot 170 let hodijo turisti iz celega sveta. Pohvali se lahko z zavetno lego pod 1401 metrom visoko istrsko planoto Učko, ugodnim podnebjem in bujno vegetacijo. Ima 12 kilometrov dolgo sprehajalno stezo ob morju (Lungomare), zato slovi kot klimatsko zdravilišče. Pot so zasnovali konec 19. stoletja, leta 1991 je dobila dokončno obliko. Opatija je znana po kongresih, festivalih, razstavah, koncertih (Kristalna dvorana hotela Kvarner), športnih prireditvah. 

Prvi zapisi o njej segajo v leto 1126 in iz tega časa je Cerkev Svetega Jakova, takrat bila tu tudi šola, sodišče ... Ime je dobila po  benediktinski opatiji Svetega Jakova, ki je prvič omenjena leta 1453. Modernejša zgodovina mesta se začne leta 1844, 

ko bogati trgovec z Reke Iginio Scarpa zgradi vilo Angiolina (poimenovana po pokojni ženi) in uredi krasen park. Od leta 2007 je v zgradbi Hrvaški muzej turizma. S prihodom železnice v naselje Matulji leta 1872 pa je odprta pot turizmu. Leta 1882 direktor Južne železnice Friedrich Julius Schüler začne z gradnjo vil in hotelov, ureditvijo parkov ter poti ob morju in kraj postane modna destinacija za avstrijsko nobleso. Leta 1884 je bil zgrajen prvi hotel Kvarner. Kar 22 hotelov in okrog 80 vil je leta 1900 gostilo avstroogrsko elito in potem do začetka prve svetovne vojne. Začel se je tudi zdraviliški turizem z razkošnimi sanatoriji, bolnišnicami in okrevališči za otroke. Od kulinarike je treba poskusiti opatijsko kamelijo: torto brez moke in sladkorja, s suhimi figami, mandlji, rozinami, rožiči, temno čokolado, lupino in sokom pomaranče in marcipanom. Mogoče pa je v njej še kakšna skrivnostna sestavina. Ob vožnji skozi mesto z okoli sedem tisoč prebivalci vidimo posamezne hotele, tiste v avstroogrskem stilu in novejše ali prenovljene. 

Ustavimo se na avtobusni postaji in ogled nadaljujemo peš, za kar imamo uro in pol časa. 

Na sprehajališču Slatina najprej stopimo v Hrvaško ulico slavnih: na tleh zagledamo marmorne zvezde z imeni slavnih športnikov, znanstvenikov in umetnikov, ki so pripomogli k promociji Hrvatske. Ideja je izzvala mnogo kritik in polemik v smislu, da je to slaba kopija, ki ne izraža nič značilno opatijskega. Prvih osem so odkrili leta 2006, zdaj naj bi jih bilo 32.

Naprej se nad morjem vrstijo stojnice, mi pa se ob morju obrnemo v nasprotno smer. 

Na čeri v morju vidimo značilni kip dekleta z galebom, delo kiparja Zvonka Carja, ki so ga sem postavili leta 1956 in je eden simbolov Opatije. V vodiču beremo: Obstaja kip dekleta z galebom, ki simbolizira hosteso nove vrste turizma. Na tem mestu je bil včasih kip Matere božje. Kip je namestila grofova družina, in sicer v spomin na dekle, ki je utonilo, ko je videlo svojega ljubljenega grofa Keddeldstadta, ko ga je razbesnelo morje potegnilo v globine. Po 60. letih je kip padel na tla zaradi močnega južnega vetra. Kip je bil prestavljen pod krošnjo dreves, poleg cerkve Svetega Jakoba, kjer dekle tudi danes moli za dušo svojega grofa. Skrivnost, ki je obkrožal "Dekle z galebom", je bila povezana s samim dekletom. 55 let so pred javnostjo varovali skrivnost glede modela, ki je poziral slavnemu kiparju, in končno je leta 2013 samo dekle Jelena Jendrašić, kiparjeva soseda, razkrila svojo identiteto in poznanstvo z avtorjem. 

Mi se moramo seveda slikati z njo.

V bližini je tudi Vila Angiolina, v parku, kjer se družijo drevesa lovora in magnolij, najdemo tudi cvetoče kamelije, enega od simbolov Opatije. 

Na ulici se nam pogled ustavi na prodajalni Lisca, pokukamo v razkošni hotel, pred Kavarno Wagner pa ugledamo našo delegacijo, ki pokuša torto kamelija. 

Še uživanje ob vodometih in obisk Opatije je končan.

Nad Reko se dviga Gorski Kotar, vrhovi so pobeljeni s snegom. Ob cesti proti Reki nas vodič opozori na Hotel Hilton in Stadion Kantrida, kjer trenira Nogometni klub Reka. Reka je tretje največje mesto na Hrvaškem, največje pristanišče v državi in sedež Primorsko - Goranske županije. Tu je sedež univerze, sedež rimokatoliške nadškofije, vrsta muzejev, tu so najvišje stolpnice ... Pred dvema letoma je mesto štelo 108 tisoč prebivalcev, pred tridesetimi leti pa kar 168 tisoč. To je kraj z zelo burno zgodovino, ki sega v prazgodovino s poselitvijo na Trsatu. Potem se širi na desni breg reke Rječina, v prvem stoletju pridejo Rimljani, potem Langobardi, Franki, Slovani... Trsat ima od sredine srednjega veka plemiška družina Frankopani. Mesto pride v 16. stoletju pod Habsburžane, Reka ima status svobodnega pristanišča. Spori med Habsburžani in Beneško republiko, zaradi tega tudi požgana. Habsburžani imajo mesto do konca prve svetovne vojne: veliko so vlagali (tudi v Istri), pripeljali so železnico, začela se je industrializacija (papirna industrija), konec 19. stoletja je v mestu zasvetila elektrika, dobili so tramvaj, kanalizacijo, prvi javni vodovod. Reka je bila zelo napredno mesto. Za časa Madžarov so zgradili ladjedelnico. Med obema vojnamo spada k Italiji in meja z državo SHS je po reki Rječini. Po italijanski kapitulaciji jo zasedejo Nemci in leta 1947 dokončno pride v okvir Hrvaške, oziroma Jugoslavije. Privabljala pa je tudi mnoge Slovence: Primož Trubar, Janez Vajkard Valvazor, Matija Čop, Rudi Šeligo in Janez Trdina (bil ravnatelj reške gimnazije). Mogoče je Reka manj privlačna za turiste, je pa vredna ogleda: sprehajalna ulica Korzo kot srce mesta, Grajski stolp z mestno uro iz 17. stoletja (ko je imelo mesto še obzidje - Valvazorjeva upodobitev), veliko cerkva - najpomembnejša Katedrala svetega Vida (zavetnik mesta), pomembne palače, Mestna hiša, Tržnica, Hrvaško narodno gledališče Ivana Zajca, Železniška postaja v klasicističnem slogu ... Simbol Reke je črni zamorec z belim turbanom na glavi in zlatim oprsjem - verjetno iz časa Benečanov. 

Vozimo se mimo Avtobusne postaje, zraven je Cerkev Lurške Marije, desno pa pristanišče. Blizu je mogočna stavba Jadrolinije. Izstopimo na parkirišču blizu Rječine s pogledom na Trsat, gremo skupaj do Korza, potem pa imamo dve uri časa za lastni raziskovanje. 

Na Korzu s stojnic največ diši po prekajenem mesu, ni jih preveč in vse je nekako spokojno, ni glasnega direndaja. 

Sprehodimo se mimo stolpa z uro in velike jelke do trga z vodometi. Lokali so polni in ne najdemo možnosti za kakšno hrano, tudi na Rivi ne. Sedemo na teraso s pogledom na pristanišče in se okrepčamo s kakavom in pivom. 

Na stebrih sta tabli z opisom brodoloma Titanica  in reševalne ladje Carpathia/Charpatia.  Ob tem se spomnim slike iz cerkve na Trsatu, ki jo je prinesel pomorec v zahvalo za srečno plovbo na ladji Carpathia. Ta je prva prišla na pomoč brodolomcem s Titanica in rešila 706 brodolomcev. Natakar si je za spomin vzel rešilni jopič s Titanica, ki je zdaj v reškem muzeju. Na ladji Carpathia je bilo 84 mornarjev iz Istre in Kvarnerskega zaliva. 

Vrnemo se na Korzo in potem pod stolpom z uro 

odidemo še mimo okrašenega vodometa do Katedrale svetega Vida, nenavadne okrogle stavbe, ki so jo zgradili kot samostansko cerkev reških jezuitov. Začetek gradnje je bil leta 1638, s prekinitvami pa so jo gradili sto let. Poleg zunanjosti pritegne pozornost tudi bogata notranjost. Ulice so lep praznično okrašene, posebno Korzo. Še povratek do avtobusa in vožnja na Trsat.

Trsat je od Reke oddaljen štiri kilometre, leži na 138 metrov visoki vzpetini nad sotesko Rječine. Peš se je nanj mogoče povzpeti po sprehajalni poti s stopnicami. Po zaobljubi je leta 1531 nastal spodnji del stopnišča, v 18. stoletju pa še zgornji, skupaj 561 stopnic z nekaj kapelicami. Nekateri romarji so se po njih povzpnejo po kolenih. Trsat je bil včasih samostojno naselje, po drugi svetovni vojni se je zlil z mestom in je danes del Reke. Imenujejo ga tudi hrvaški Nazaret. 

Osrednja točka je Cerkev blažene device Marije z začetkom v 15. stoletju, ob njej pa stoji frančiškanski samostan. Nastanek romarske poti na Trsatu je povezan z naslednjo legendo: 10. maja 1291 so angeli odnesli hišo device Marije iz Nazareta v Palestini  in jo prinesli na Trsatski hrib. Hiša je ostala v Trsatu do 10. decembra 1294, ko so jo angeli spet dvignili in odnesli v italijanski Loreto, kjer je še zdaj (zvijačni Italijani so nad hišico brž postavili cerkev, tako da je angeli ne bi mogli odnesti še kam drugam). Zemljiški gospod Nikola Frankopan je osebno preveril dogajanje na Trsatu, poleg tega pa je poslal tudi odposlance v Palestino. Odposlanci so mu sporočili, da je Marijina hiša v Nazaretu izginila, razen temeljev (nad temelji stoji sedaj bazilika Marijinega oznanjenja v Nazaretu). Preprosti ljudje so v tem videli potrditev čudeža, skeptiki pa so postavili domnevo, da so dele Marijine hiše iz Palestine odnesli križarji. Po tem, ko je hišica izginila s Trsata, je dala družina Frankopan na tem mestu zgraditi kapelo, pozneje pa še cerkev in frančiškanski samostan. Cerkev so v naslednjih stoletjih še večkrat prenovili in razširili - svoj današnji videz je dobila leta 1824. 

Največja znamenitost cerkve je slika imenovana »Mati milosti« ali tudi kar »Trsatska gospa«. Sliko je podaril cerkvi papež Urban V. leta 1367. Po izročilu naj bi sliko naslikal evangelist Luka osebno. Naslikana je na cedrovo desko in razdeljena na tri polja. Od leta 1715 je slika tudi okronana. Na vrhu Trsata je srednjeveška trdnjava: od 13. do 15.stoletja v posesti Frankopanov, kasneje pa pod upravo Madžarov. V 18. stoletju jo je močno poškodoval potres, v 19. stoletju jo je kupil avstrijski maršal in obnovil kot zgodnjo srednjeveško utrdbo. Sedaj je kulturno umetniški spomenik in poleti na dvorišču prirejajo koncerte in prireditve.

Po nekaj zastojih na cesti se pripeljemo do parkirišča za avtobuse in pot nadaljujemo peš. Obiščemo cerkev, potem pa se razgubimo in nekateri iščemo razglede na Reko v napačni smeri. 

Foto: Zlata Krnc.

Končno se napotimo proti trdnjavi, kjer je vse v lučkah in zaradi programa za otroke velika gneča. 

Zabavamo se ob dveh plesalcih v belem na hoduljah, ujamemo nekaj pogledov na mesto, potem pa se vrnemo na avtobus.

Ob pol sedmih je čas, da se odpeljemo proti domu. Krajši postanek na postajališču Ravbarkomanda, okrog desetih smo v Sevnici. Tudi ta nas pričaka praznično razsvetljena. 

KRASEN DAN Z DOBRIM PROGRAMOM, PRIJETNO DRUŽBO IN LEPIM VREMENOM!

Več posnetkov

Video: