Ker smo se že kar navadili na "matineje" (dopoldanske in opoldanske predstave) v Ljubljani, se nas sedem odzove na Jelkino ponudbo Na lepše v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in ogled predstave Nikola Tesla v Cankarjevem domu. Vkrcamo se na mednarodni vlak ob 8.08 z Železniške postaje Sevnica za Ljubljano, doplačamo evro in pol za višji rang vlaka in držimo pesti, da ne bo imel preveč zamude. Med potjo klepetamo in Cankarjevemu domu in Nikoli Tesli.
Do Ljubljane se nabere pol ure zamude, zato se odločimo za nadaljevanje poti z lokalnim avtobusom številka 9 (lahko bi bil tudi 2, 18 ali 27) do Konzorcija.
V podhodu Maxija se nam pridruži še obiskovalka iz Maribora, dvignemo rezervirane vstopnice, čeprav blagajna še ni uradno odprta, potem pa v labirint Cankarjevega doma. Štihova dvorana je na nivoju podhoda in nimamo daleč do nje. Je edina okrogla med dvoranami, sprejme pa lahko 253 obiskovalcev. Dvorana se imenuje po kritiku, esejistu, gledališčniku, avtorju dramskih besedil in uredniku Bojanu Štihu (1923–86). Današnja publika je osnovnošolska, se pa izkaže kot vzgojena in odzivna.
V najavi predstave lahko preberemo: Od 9. do 99. leta
Predstava se sprehodi skozi devet poglavij Teslovega življenja, ki s pomočjo glasbe, poskusov, biografskih odlomkov in citatov predstavijo svet Nikole Tesle, njegovih izumov ter predvsem njegove neizmerne humanistične želje po izboljšavi sveta za naslednje generacije. Tesla se nam predstavi ne le kot znanstvenik in izumitelj, temveč tudi kot rahločuten vsestranski umetnik, neke vrste sodobni Leonardo Da Vinci, čigar način ustvarjanja je najpogosteje spominjal na Mozartovo ustvarjanje glasbe.
Če hočete najti skrivnost univerzuma, razmišljajte o energiji, frekvencah in vibracijah.
Nikola Tesla je bil znan tudi kot izjemen prezentator svojih idej, podobno kot Krištof Kolumb s svojim jajcem ali Steve Jobs v svetu računalništva. Tako tudi vsako poglavje predstave zaznamuje drug inštrument, med katerimi lahko najdemo tako eksotične kot malone futuristične inštrumente, kot so Teslova tuljava, laserska harfa, teremin, različni sintetizatorji zvoka, doma narejeni inštrumenti, vsakdanji predmeti in, nenazadnje, tudi prav poseben gost, Nao (robot).
Predstava je avtorsko delo vsestranskega glasbenika Janeza Dovča ter v sebi združuje njegova najljubša svetova: fiziko in glasbo. Skupna točka obeh, kot tudi vrste izumov Nikole Tesle, je resonanca, fizikalni pojav, ki je osnova vseh glasbenih inštrumentov ter je ključen tudi pri sobivanju človeka s sočlovekom in naravo.
Namen glasbeno-gledališkega spektakla pa ni zgolj zgodovinski pregled življenja enega najvplivnejših znanstvenikov, ampak predvsem predaja njegovega sporočila zanamcem, ki jim polaga na srce, naj sodelujejo pri gradnji Novega sveta, ki »ne bo svet zatiranih in ponižanih, temveč svobodnih ljudi in narodov, enakovrednih v dostojanstvu in spoštovanju sočloveka«.
Predstava deluje izjemno močno in prepričljivo, zaradi čistosti umetniškega izraza pa je primerna za vse generacije, od najmlajših do najstarejših. Andrej Detela, 5. 11. 2016
Prizorišče je polno različnih inštrumentov in tehničnih naprav, dogajanje pa se začne med bliskanjem in grmenjem - tako je bilo tudi 10. junija leta 1856, ko se je točno opolnoči rodil Nikola Tesla. Spremljamo splet pripovedi, komentarjev, opisov med glasbenimi drobci in zvočnimi efekti. Avtor Janez Dovč je res pravi mojster kot fizik in glasbenik, izkaže pa se tudi kot pedagog, ko nam razloži svoje inštrumente (laserska harfa, elektromotorji kot glasbilo ...) in vključi učence kot demonstratorje. Svojska in zanimiva predstava. Nekaj več o Nikoli Tesli in Cankarjevem domu spodaj.
Po predstavi se vzpnemo v veliko sprejemno dvorano in občudujemo tapiserije, potem pa se razidemo: trije na vlak, štirje pa ostanemo še malo v Ljubljani. Predvsem smo lačni in rešitev najdemo v lokalu Sarajevo '84 na Nazorjevi 12 in njihovih bosanskih specialitetah (deset čevapčičev v lepinji in s čebulo za 8,90).
Nič se nam ne mudi domov: kavico popijemo na višini v Nebotičniku in si ogledamo Ljubljano iz zraka. Izraz za to stavbo zveni danes kar malo smešno, ob odprtju leta 1933 pa je bila to najvišja stavba v srednji Evropi in do druge svetovne vojne najvišja stavba na Balkanu.
Zdaj pa je res treba domov.
Na Železniški postaji Ljubljana se počutimo varne, saj sta "na straži" dva policista na konjih. Vlak ob 14.50 za smer Dobova je že postavljen in pred pol peto smo doma, bogatejši za dragoceno izkušnjo.
----------------------------------------------------------------------------------------------------
KAJ VEMO O IZUMITELJU? Viri:
NIKOLA TESLA: srbsko-ameriški elektroinženir, izumitelj, fizik, strojnik,
kemik in matematik, * 10. julij 1856, Smiljan pri Gospiću, Lika, Avstrijsko
cesarstvo (današnja Hrvaška), † 7. januar 1943, New York, ZDA (žara v muzeju v
Beogradu). 700 izumov, izmenični tok, načrti za hidroelektrarno na Niagarskih
slapovih. Njegovi izumi (Teslov transformator, vrteče se magnetno polje), njegov
prispevek k modulaciji radijskih signalov in njegovo delo na področju
rentgenskih žarkov sestavljajo jedro današnjih znanosti in raziskav. Rodil se
je opolnoči med nevihto z bliski. Življenjska pot: Gradec, Budimpešta, Pariz, ZDA. Kmalu po
Teslovi smrti je FBI zasegel vso njegovo zasebno lastnino in dokumente, čeprav
je to kasneje večkrat zanikal.
ZANIMIVOSTI
Volumen obroka: Po pripovedovanju njegovih prijateljev in tistih, ki so
imeli priložnost obedovati v restavracijah, ki jih je obiskal, je moral, preden
je grižljaj ponesel v usta, izračunati tudi njegov volumen, sicer ne bi občutil
užitka pri jedi. Računal je celo volumen skodelice kave ali krožnika juhe.
Pravijo, da je zaradi vsega tega večinoma raje jedel sam.
Svetloba: V njegovi rani mladosti so se mu začeli pojavljati podobe in prizori,
ki jih je spremljala močna svetloba, ki mu je zameglila pogled na resnične
prizore in predmete. Pojasnil je, da to niso bile halucinacije, ampak da je v
tistem trenutku res videl podobe, tako jasne in žive, da včasih ni mogel
ugotoviti, kaj je resnično in kaj ne. Kasneje je to “moč” poskušal uporabiti
pri svojem delu in ustvarjanju.
Nakit: Čutil je velik odpor do ženskih uhanov, zlasti bisernih, in se je celo
izogibal vsakršnemu pogovoru z ženskami, ki so jih nosile. Na neki večerji so
mu prijatelji predstavili zelo zanimivo in lepo mladenko, članico visoke
družbe, a mu je komaj uspelo vzpostaviti stik z njo. Vztrajno se je izogibal
pogledom ravno zaradi biserov, ki jih je nosila.
Ženske: Svetovno javnost je najbolj zanimalo ljubezensko življenje mladega
genija. Novinarji so kar tekmovali, da bi ugotovili, ali obstaja ženska, ki bi
se mu prikradla v misli, in ali bi ga kateri uspelo “pomiriti”. Toda kljub
ugibanjem je Tesla ostal sam in ni pokazal velikega zanimanja za iskanje
življenjske partnerice in poroko. Nekateri celo napeljujejo, da je Tesla
verjel, da je celibat bolje vplival na njegovo delo.
Izostrena čutila in živčni zlom: Tesla je imel vedno izostrena
čutila, zato je trdil, da lahko sliši grmenje tudi 880 kilometrov stran. Vendar
se mu je med delom v Budimpešti pripetilo nekaj, česar do takrat ni poznal,
zdravniki pa so stanje opredelili kot živčni zlom. Slišal je tiktakanje ročne
ure, ki je bila tri sobe stran od njegove, medtem ko je rahlo pristajanje muhe
na mizo povzročilo pravo ropotanje v njegovi glavi. Zvok lokomotive, kakšnih
trideset kilometrov od njega, je pretreslo celo njegovo mizo in tla pod nogami,
kar mu je povzročilo veliko bolečino. Sam je to opisal kot “oglušujoč hrup od
blizu in daleč”, zdravniki pa kot neozdravljivo bolezen.
Golobi: Golobe je imel neizmerno rad in nad njimi je bil navdušen. Vsak dan je
hodil v park, da bi jih nahranil, poškodovane in bolne pa je vzel v svojo sobo,
zato so se številni gostje hotela pritoževali nad hrupom in smradom. Ena
golobica pa je zavzela prav posebno mesto v njegovem srcu, rad jo je imel kot
nobeno drugo bitje, skrbel je zanjo in poudarjal, da ima njegovo življenje
pomen, dokler obstaja. Zanjo je skrbel tudi, ko je zbolela, njen pogin pa ga je
močno prizadel.
Ob branju teh dejstev o Teslovem življenju se verjetno moramo
vprašati, kako tanka je meja med genialnostjo in norostjo.
----------------------------------------------------------------------------------------------------
CANKARJEV DOM
Glavni projektant: akademik prof. Edo Ravnikar (1907 – 1993),
osem let je bil učenec Jožeta Plečnika, pri njem diplomiral in postal njegov
asistent.
Zgodovina: https://www.cd-cc.si/zgodovina .
Gradnja: https://sl.wikipedia.org/wiki/Cankarjev_dom .
Sredi sedemdesetih let je nejevoljen sloviti romunski dirigent zaradi škripanja stolov v dvorani, Mitja Rotovnik tako osramočen razmišlja o novi dvorani. Novembra 1975 se je porodila zamisel, da v Ljubljani zgradijo moderno prireditveno središče, ki bo omogočalo izvedbo vrhunskih kulturnih prireditev ter organiziranje obsežnejših znanstvenih posvetovanj, zasedanj, izobraževalnih dejavnosti ter poslovnih in družabnih srečanj (obenem zaklonišče za vlado in predsedstvo). Gradnja Cankarjevega doma je bila največja investicija v kulturi v 20. stoletju. 15. januarja 1978 je bil kljub prepovedi iz Beograda o investiranju v družbene dejavnosti podpisan Družbeni dogovor o izgradnji in financiranju Kulturnega doma Ivan Cankar. 26. januarja 1978 so na delovišču že zarohneli stroji. Republika in mesto sta mrzlično iskala in združevala sredstva za gradnjo (delovne sobote, zbiranje sredstev po celi Sloveniji). Spomladi 1980 so v Linhartovi dvorani že potekale prve kulturne in kongresne prireditve. Do septembra 1982, ko je postal generalni direktor Mitja Rotovnik, so bile končane vse štiri osrednje dvorane.
Orgle v Gallusovi dvorani so največje orgle v Sloveniji in hkrati tudi največja investicija v glasbilo v zgodovini slovenskega naroda (druge največje so v koprski stolnici). V današnjem denarju se njihova vrednost ocenjuje na 1.100.000 €. Premierno so bile predstavljene 23. septembra 1982 na koncertu z Orkestrom Slovenske filharmonije ob odprtju Gallusove dvorane. Nekaj desettonski instrument so leta 1981 izdelali v berlinski delavnici Karla Schukeja, postavitev v dvorani je trajala skoraj pol leta, prav toliko časa pa tudi intoniranje in uglaševanje. Orgle imajo štiri manuale in pedal, 5457 piščali pa je zbranih v 73 registrov z nemško, francosko, špansko in italijansko zvočnostjo. Zračna turbina, povezana z elektromotorjem, lahko potisne v sapnice piščali kar 53 kubičnih metrov zraka na minuto.
Leta 1984 je bil oder Gallusove dvorane predan v uporabo. Do takrat so
koncerti in drugi umetniški dogodki potekali pred železno zaveso.
Cankarjev dom je tri leta gradilo več tisoč delavcev, tehnikov in inženirjev ter več kot dvesto podjetij, ki so sodelovala pri projektantskih, gradbenih, inštalacijskih, obrtniških in drugih delih. Skupna površina: 36.000 kvadratnih metrov. Ima dvorane, poimenovane po vidnih slovenskih ustvarjalcih: skladatelju Jakobu Petelinu Gallusu (Gallusova dvorana), dramatiku Antonu Tomažu Linhartu (Linhartova dvorana), pesniku Srečku Kosovelu (Kosovelova dvorana), pisatelju Bojanu Štihu (Štihova dvorana) in igralki Duši Počkaj (Dvorana Duše Počkaj, Dvorana Alme Karlin. Literarni klub Lili Novy, galerija, osem konferenčnih dvoran, klub, velika sprejemna dvorana, dve preddverji.
Avtor spomenika Ivanu Cankarju: akademski kipar Slavko Tihec
(odkritje spomenika 10. maja 1982).
Zemljišče Cankarjevega doma in Trga republike je do nacionalizacije leta 1960 pripadalo uršulinskemu samostanu v Ljubljani in so se na njem razprostirali vrtovi in nasadi sadnega drevja. Ob izkopavanju temeljev za sodobna poslopja Maximarketa, stolpnice TR3, zgradbe Ljubljanske banke in Cankarjevega doma so delavci naleteli na številne ostanke rimske Emone, na kar opozarjajo z granitnimi kockami oblikovani tlorisi na ploščadi pred vhodom in del zidu ob stavbi. Simbolična drevesa iz opek v preddverju, pogledi ven, tlorisi rimskih hiš - vse to priča o preteklosti. Nepričakovan in neizrabljen je balkon v smeri Predsedniške palače. Vse to še še mnogo večje mogoče izvedeti na vodstvu po Cankarjevem domu pod naslovom Zvočna zgodba o veliki stavbi - Globoka hiša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar