Četrtkova skupina je danes bolj maloštevilna, zato so gostoljubno povabili s sabo še nekaj nas - ponedeljkovcev. Pri Ljubljani smo zaviti v meglo, ko pa prodiramo proti Ajdovščini, nas že pozdravlja sonce. Občudujemo tudi ta novejši odsek avtoceste z dobro utrjenimi brežinami. V Ajdovščini zlahka najdemo odcep za Lokavec, potem pa se še kar peljemo do kamnoloma in malo naprej. V bregu nad vasjo dobro vidimo plaz Slano blato, ki je svojo moč pokazal novembra 2000. Širok naj bi bil 200 metrov in dolg 1,6 kilometra, iz doline je predvsem vidna pregradna stena. V časopisu je pisalo, da so do leta 2008 za sanacijo porabili že osem milijonov evrov. Na istem mestu pa je vas plaz ogrožal že tudi pred 200 leti.
Malo nad kamnolomom je na levi strani ceste veliko oznak za planince, zato na razširjenem delu cestišča parkiramo in se pripravimo za pohod. Naš cilj je zavetišče na Čavnu, mogoče tudi Kucelj. Navadno pa velja, da je pot pomembnejša od cilja in tudi tokrat je tako. Zakoračimo namreč po Srednječavenski poti, ki vodi po pobočjih Čavna in Male gore med Predmejo in Vrtovljami. Drugo ime je Bošnarska steza, ker so jo uporabljali predvsem lovci in gozdarji (bošnar - logar). Na uradnih zemljevidih navadno ni vrisana, del tudi ni označen, sekajo pa jo mnoge poti iz naselij v dolini na Čaven, Malo goro in tja okrog. Samo malo se povzpnemo, potem pa lepo na povprečni višini 850 metrov malo gor in malo dol. Pot je dobro vzdrževana, paziti pa je treba na korak, ker je ozka in delno še zasnežena. Menjujejo se gozd, prodišča, pod nami se odpirajo globoka brezna, nad nami dvigajo visoki skladi kamnitih sten. Ponekod so morali stezo razširiti in utrditi z bruni, na enem mestu je zavarovana celo z jeklenico. Za vrtoglave tole res ni. Sonce prijetno greje, vse več pa je tudi razgledišč: občudujemo lahko pogled na nešteto naselij v dolini, pa tudi mogočni Nanos in njegove sosede. Pod nami se pokaže tudi plaz in dobro lahko vidimo betonske vodnjake za odvodnjavanje.
Ne zmenimo se kaj dosti za smerokaze navzgor, nam je všeč tale naša smer: mimo lovske koče in še naprej. Ampak končno je le treba strmo navkreber proti Kuclju, ki ga osvajamo že kar iz jugozahodne smeri. Krpe snega nam niso nič v pomoč, saj ti lahko zdrsne in pristaneš na kakšni ostri skali. Malo pod vrhom si končno privoščimo malico in dodatno martinčkanje na soncu. A ne za dolgo: iz italijanske smeri se začnejo kopičiti oblaki in na vrhu Kuclja (1237m) smo že kar zaviti v meglo. Če do sem nismo bili deležni kaj dosti snega, se ga pa do vrh glave naužijemo na poti do zavetišča na Čavnu. Ponekod je že tako zmehčan, da noga zdrsne v globoko stopinjo, drugje poledenel in idealen za zdrse. Zavetišče je obkroženo s kupi snega, požigosamo potrebne dokumente, napravimo nekaj posnetkov, potem pa hajd navzdol po poti za Lokavec. Ampak res navzdol! Strmo navzdol! Zelo pozorno je treba paziti na vsak korak, komaj je kaj prilike za občudovanje slikovitih skal. Kar oddahnemo si, ko se spet priključimo nam znani Srednječavenski poti. Tudi megla se razkadi in v dolini se nam za slovo pokaže še sonce.
Ko se tik pred Sevnico veselimo druge kolajne Tine Maze na zimski olimpijadi v Kanadi, ga ni udeleženca, ki se ne bi strinjal, da je bil to res en lep in bogat dan.
VIDEO POSNETKI:
http://www.youtube.com/watch?v=2AI7Bbvnn0s
http://www.youtube.com/watch?v=HnFUq6Tv3LM
http://www.youtube.com/watch?v=cj_q3md_kP8
Ni komentarjev:
Objavite komentar