Že od lani me je čakalo nečakinjino darilo - panoramski polet z letalom, pa smo se z Letalskim centrom Maribor dolgo dogovarjali - predvsem zaradi vremena. Zaradi vetra nama s Tilčko predlagajo jutranji let in zgodaj je treba na pot. Tudi tokrat ne gre vse gladko. Najprej si želiva skrajšati čas potovanja in poskušava v sredo dobiti karti za ICS (Inter City Slovenija) po specialni ponudbi, pa so že vse take karte razprodane. Torej potniški vlak, ki je po zatrjevanju uslužbenke celo direkten. Še pred pol šesto se vkrcava, ampak očitno sedem minut prezgodaj in to na regionalni vlak za Ljubljano. Tisti direktni za Maribor pa po zatrjevanju sprevodnika vozi kar mimo Zidanega Mosta. Izstopiva torej v Radečah in počakava na pravi vlak, ki pa veselo zapelje tudi na postajo v Zidanem Mostu. Toliko o informiranosti osebja na vlaku. Od Celja do Maribora malo zadremava, dokončno pa se prebudiva šele ob slastni kavici.
Avtobus za Kidričevo ustavi tudi v naselju Skoke, od koder je do Letališkega centra Maribor le nekaj sto metrov. V želji, da ne bi bile prepozne, sva skoraj uro prezgodnje.
In tu se začne vzdušje, značilno za letališča: čakaš, po malem dobivaš informacije, se jeziš nad zamudo. Štirisedežna cessna za najin polet je namreč še v popravilu in bo "kmalu" nared. Temeljito od daleč pregledava letališče Maribor, zaželiva srečno pot nekaterim poslovnežem, ki odfrčijo na pot, občudujeva jato štorkelj, ki je letalom velika konkurenca, lahko pa tudi nevarnost. V lokalu imajo dober čaj, zelo domiselna je tudi oprema v stilu letalstva, nekaj posebnega pa so stranišča. Z napisom te podučijo, da moraš ob opravljanju potrebe sedeti na školjki, med dolgim seznamom stvari, ki jih ne smeš metati v školjko pa so tudi zimske gume. S prisotnimi piloti imava zelo strokovne pogovore o letenju, potovanjih, gospodarstvu, le politiki se na široko izognemo. Ko je že jasno, da z "najinim" letalom danes ne bo nič, se ekipa odloči za šestsedežno cessno, ki je veliko večja in močnejša, uporabljajo jo pa med drugim tudi za posipanje prahu po oblakih proti toči. Sedeže za naju morajo šele vstaviti, potem pa se z enourno zamudo vkrcamo: midve in trije piloti. Eden pilotira, drugi asistira, tretji nama razlaga vse, kar vidimo iz letala.
Najprej poletimo proti Lenartu in se čudimo velikim ribnikom pri Pesnici, polet nadaljujemo nad Mariborom in po Dravski dolini do Ruš, potem pa preko Frama do Slovenske Bistrice, kjer obrnemo spet proti letališču. S primerne višine okrog 400 metrov se pod nami razkazujejo polja med gozdovi, ribniki, vinogradi, naselja ... Pisana preproga pretežno zelenih in rjavih odtenkov je prava paša za oči. Polet je miren in udoben, s čakanjem pa sva si očitno prislužili precej dodatnih minut.
Spet na trdih tleh se vrneva v mesto, podkrepiva s kosilom, potem pa nadaljujeva z raziskovanjem Maribora po kopnem.
Na sprehodu ob Dravi opazujeva labode, pri Treh ribnikih pa račje družine.
Park krasijo cvetoči kostanji, ogromni grmi z nešteto belimi cvetovi (medvejka in še nekaj podobnega), ob vodi cveti rumena perunika ... midve pa počasi naokrog z občasnim najemom prostora na klopcah.
Za en dan je kar preveč vtisov in zvečer se veseliva povratka domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar