Jutra so vse bolj meglena in jesenska, ponedeljkova skupina pa pridno deluje. Današnja smer: Kočevje. Do Trebnjega po ustaljeni poti, naprej bi radi preko Dobrniča, pa je lokalna cesta zaprta in nas usmerijo na obvoz. Lepo: skozi gozdove, mimo polj, kar naenkrat pa je tu naselje Vrhtrebnje.
Kaj je že tu pomembnega? Aha: obeležje 15. poldnevnika! Malo ga iščemo, končno pa le najdemo.
Zdaj pa naprej: Grmada, Dobrnič, Žužemberk, Dvor, Kočevje. Prelepa kočevska dolina se kopa v soncu, nad gozdovi pa se smukajo oblaki. Nam najprej prija kavica, potem pa nam prijazna natakarica zna svetovati, kako pridemo do izhodišča za Mestni vrh. Mi pa ne bi že kar takoj pešačili v hrib, zato se po lepo vzdrževanih gozdnih cestah pripeljemo skoraj do Koče pri Jelenovem studencu na višini 850 metrov. Krasna jasa z označenim studencem, bogatimi informativnimi tablami in prijetno urejeno kočo. Le oznake za Fridrihštajn ne najdemo nikjer. K sreči pride pohodnica, ki nam vse razloži in napotimo se do uro oddaljenih ruševin. Malo navzgor, pa navzdol, tu in tam po ravnem, pri koči Gozdarstva Grča pa spet nobenega napisa. K sreči so markacije samo po eni cesti od dveh in po krajšem vzponu smo pod ruševinami gradu, ki ga je v 15. stoletju zgradil Friderik II Celjski kot ljubezensko gnezdo zase in Veroniko Deseniško, v 17. stoletju pa je grad začel propadati.
Zdaj pa naprej: Grmada, Dobrnič, Žužemberk, Dvor, Kočevje. Prelepa kočevska dolina se kopa v soncu, nad gozdovi pa se smukajo oblaki. Nam najprej prija kavica, potem pa nam prijazna natakarica zna svetovati, kako pridemo do izhodišča za Mestni vrh. Mi pa ne bi že kar takoj pešačili v hrib, zato se po lepo vzdrževanih gozdnih cestah pripeljemo skoraj do Koče pri Jelenovem studencu na višini 850 metrov. Krasna jasa z označenim studencem, bogatimi informativnimi tablami in prijetno urejeno kočo. Le oznake za Fridrihštajn ne najdemo nikjer. K sreči pride pohodnica, ki nam vse razloži in napotimo se do uro oddaljenih ruševin. Malo navzgor, pa navzdol, tu in tam po ravnem, pri koči Gozdarstva Grča pa spet nobenega napisa. K sreči so markacije samo po eni cesti od dveh in po krajšem vzponu smo pod ruševinami gradu, ki ga je v 15. stoletju zgradil Friderik II Celjski kot ljubezensko gnezdo zase in Veroniko Deseniško, v 17. stoletju pa je grad začel propadati.
Pred kratkim so ruševine počistili, zato smo se lahko udobno sprehodili po teh ostankih burne preteklosti in z višine 978 metrov občudovali razgled na Kočevje z jezerom, pa tudi na bogastvo gozdov okrog nas. Da ne bi bil pohod prekratek, se po malici napotimo nazaj, pot pa podaljšamo preko Mestnega vrha (1034m).
Smo se kar malo spotili pri vzponu med spolzkim skalami, še bolj previdni pa smo pri spustu. Trije junaki se napotijo proti dolini, ostali pa pohitimo h kombiju in jih kmalu dohitimo spodaj na cesti.
Kako gostoljubni so ljudje v tej krajih, odkrijemo v Kočevju, ko gre Tone pozdravit sorodnike svoje žene. S pozdravom zasluži kavo, pijačo in pecivo za celo skupino. Pa ne samo to:
vodijo nas do Rudniškega jezera, potem pa še v slikovite Željnske jame, ki jih nihče od nas do sedaj ni poznal.
Raziskujemo 1600 metrov dolg sistem naravnih mostov in jam s kapniki ter stebri.
Koliko lepote se skriva v kočevskih gozdovih in pod njimi!
Domov se vračamo po delno spremenjeni poti: pri Dobrniču uporabimo širšo cesto, v Mokronogu pa krenemo preko Svetega Vrha na Bojnik, kjer nas spet čakata presenečenji. Slavica, ki danes ni bila z nami, nam je pripravila slastno večerjo: ričet in jabolčni zavitek.
Jablana pred zidanico pa nam je popestrila dan še z za ta čas neobičajnim cvetenjem.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar