Izjemoma je sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica v nedeljo. 42 zagnancev se nas je pripravljeno podati v neznano na to megleno jutro. Ugibanje o naše cilju kar dolgo traja: dovolj hitro se dokopljemo do podatka, da je na Goričkem, potem pa se dolgo ne odmaknemo od Grada, Branka s pomočjo pametnega telefona izkoplje Sotinski breg in to je rešitev. Megla nas spremlja cel dan, zato smo bolj pozorni na stvari, ki so nam bližje: najprej na skodelice z blagodišečim napitkom na avtocestnem postajališču Tepanje. Lenart, Benedikt, Gornja Radgona - to je vse v obrisih. Kaj pa je zdaj to: vozimo se preko Mure v Avstrijo? Brez panike, po avstrijski strani je pač bliže v kraj Rogašovci, kamor smo namenjeni.
V bistvu se ustavimo na parkirišče pred njim v Svetem Juriju. Prvi zapisi o župniji v Svetem Juriju v Prekmurju segajo v leto 1336. Velika troladijska neoromanska cerkev iz leta 1925 ima ohranjen starejši gotski prezbiterij in zvonik. K današnji župniji spada 10 vasi. Pred drugo svetovno vojno so imeli bogoslužje v slovenskem in nemškem jeziku. Cerkev je nekaj posebnega zaradi fresk in novih orgel. Mi jo gledamo samo od daleč, pogledi pa nam uhajajo tudi k stojnicam z domačimi dobrotami. Počakata nas vodnik in vodnica, ki sta bila z našim društvom v Makedoniji in nas popeljata po krajih, ki jih verjetno nihče od nas ne pozna. Rogašovci so središče občine na 40 kvadratnih kilometrih s 3514 prebivalci, ki leži med Ledavskim dolom, rečico Kučnico, ki je obenem državna meja z Republiko Avstrijo na zahodu, Ledavskim jezerom na jugu in Sotinskem bregu na severu. Občino sestavlja enajst razloženih vasi, v katerih je sestava prebivalstva kmečko delavska, z obrtniki raznih panog, pomembnih za obstoj takšne občine (trgovec, frizer, pek, avtomehanik, cvetličar, vinar, kovač, mizar ipd.). Lepo urejeni in obdelani vinogradi in sadovnjaki, med nje pa lično postavljeno čebelnjaki, dajejo odlične in iskane darove narave. Glavna cesta pelje skozi naselje, kjer so banka, pošta, trgovina, zdravnik, lekarna, zobozdravnik, bencinska črpalka, šola, ... Občina leži ob Vinski cesti Goričko in spada v Krajinski park Goričko.
Pot nas vodi v naselje Nuskova, ob cesti pa najprej občudujemo miniature hiš in drugih poslopij v Prekmurju.
Ob drevoredu stoletnih vrb pridemo do izvira mineralne vode Slatinski vrelec Nuskova, ki zaenkrat prosto odteka. Kljub vonju po žveplu in rdečih usedlinah zaradi visoke vsebnosti železa jo skoraj vsi pohodniki pijejo, meni pa ob malici bolj tekne domača iz sevniškega vodovoda. Ob izviru stojita lična, s slamo krita uta, in informativna tabla o vodi. Vrtina iz leta 1969 je 50 metrov globoka, lastniki - podjetje Radenska pa opozarjajo, da ne spremljajo kakovosti vode in jo vsak pije na lastno odgovornost. Zanimivo je tudi to, da je znak s tremi prepletenimi puščicami za Krajinski park Goričko v barvah usedline železovega oksida, ki so ga včasih uporabljali tudi za barvanje fresk v cerkvah . Naša pot se začne dvigovati med hišami, ob velikem vinogradu, ob cesti je spomenik nad sto ruskim vojakom in oficirjem, ki so spomladi leta 1945 darovali življenja za svobodo bratskih narodov. Najprej so bili pokopani tu in v okolici, potem pa so posmrtne ostanke prenesli na murskosoboško pokopališče. Na začetku naselja Ocinje nas preseneti 28 metrov globok vodnjak, vrh Serdiškega brega ali Rdečega brega (416m) pa v megli komaj vidimo. Ime Rdeči breg ima zaradi zemlje, ki je take barve.
Skupinski posnetek: Vinko Šeško.
Označen je s posebnim obeležjem, v bližini pa stoji lična brunarica Turističnega društva Rogašovci, kjer nas pogostijo z borovničevcem, čajem in rogljički. 
Po gozdu se spustimo prav do meje z Avstrijo,
prečkamo Ledavo, potem pa hodimo po nekdanji graničarski, zdaj turistično geološki poti. Ozka in spolzka je ta pot v rahli strmini nad rečico,
potem pa je treba preko travnika in strmo desno v hrib po 365 stopnicah iz železniških pragov.
Še malo po skoraj ravnem in že smo na Sotinskem vrhu (418m) - Prekmurskem Triglavu. Sotinskega brega se drži tudi ime Kugla. Župan občine Rogašovci, Edvard Mihalič, je med raziskovanjem izvora imena ugotovil, da se tujim gospodarjem Sotinskemu bregu ni zdelo vredno dati svojega ime, zato so mu rekli kar der Hügel oziroma narečno Kogel, kar v nemškem jeziku pomeni grič. Domačini so to ime kar posvojili, a je kasnejša jugoslovanska oblast griču nadela ime Sotinski breg. Prejšnja občinska uprava je nato grič poimenovala Kugla, kar je ravno tako napačno poimenovanje, saj beseda v srbskem jeziku pomeni kroglo, ki pa z gričem nima prav nobene veze. A ime Kugla se je v javnosti ter na spletu precej razpaslo, zato na občini Rogaševci vlagajo kar nekaj napora, da bi v javnosti in na spletu uveljavili ime Sotinski breg. Na njem stoji 14 metrov visok stolp, s katerega je navadno lep razgled, danes pa samo na meglo. Na vrhu je zvon, ki pa ne zvoni: nemškega lastnika kmetije v bližini na avstrijski strani je preveč motil. Pri stolpu so še vremenska postaja, tri vulkanske skale in stara jablana. Stolp in skale so tu predvsem zato, da se jasno vidi, da je to najvišji vrh Prekmurja, Serdiški breg pa je le malenkost nižji.
Po travniku se spustimo med hiše in k avtobusu, ki nas že čaka. Zapeljemo se k Dajčevemu mlinu v Sotini, ki je kompleks nadstropnega valjčnega mlina s pritlično zgradbo žage, oblikovan v L in je bil zgrajen leta 1924 zahodno od naselja. Funkcionira kot mlin in žaga in je v lasti občine. Sorodniki nekdanjega lastnika so si uredili na podlagi izkušenj že iz 19. stoletja novo žago, predelavo biomase - lesnih sekancev in oljarno Dajč.
Prijazna lastnica nam razloži zgodovino podjetja, postopek stiskanja bučnega olja, proda pa nam tudi kar precej olja, bučnih semen s čokolado in drugimi dodatki in razdeli veliko prge - ostankov pri stiskanju (hrana za živino, tudi ribe).
Zdaj pa zaslužena malica.
Zapeljati se je treba malo naprej v sosednjo občino Grad, kjer nas v naselju Kruplivnik pozdravijo v Okrepčevalnici pri Belem križu. Beli križ je kužno znamenje, verjetno iz srede 18. stoletja. Postrežejo nam z okusno in izdatno enolončnico iz več vrst fižola in zelenjave, makaronov in koščkov klobase. K temu se prav prileže kruh in belo vino. Za konec pa še posolanka, na kateri je skoraj toliko skute, kot je testa, lahko si jo pa še izboljšamo s kislo smetano. Za prste obliznit!
Jesenski dnevi so kratki in že v mraku se odpravljamo domov. Še kratek postanek pri Hochkrautu takoj za Celjem in nekaj po sedmi uri zvečer smo doma. Občina Rogašovci - ta košček Prekmurja nam ni več neznan!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar