Megla, megla, megla ... Ponedeljkova skupina ima v načrtu okolico Vrhnike,
po kavi pa začnemo razmišljati, če bomo tako lahko prišli do sonca. Sprememba načrta: gremo na Slivnico! Navadno začnemo hoditi skoraj iz središča Cerknice, tokrat pa nas zamika smerokaz pred Cerknico, ki obeta Dom na Slivnici čez osem kilometrov. Zapeljemo se na levo, malo kolovratimo in obračamo, potem pa vprašamo in se prav usmerimo. Cesta se dviga počasi po gozdu, ozka je, neasfaltirana, bankine so neutrjene. Ugibamo, če so na grmovju kapljice ali je slana, megla se nam zdi nekam svetlejša in - sonce!
Sončni žarki prodirajo skozi meglo, se lomijo, ustvarjajo z drevjem fantastične slike. Čas je, da se izkrcamo in krenemo naprej peš. Na kažipotu piše, da je do doma še dva kilometra in prehodimo jih kar po cesti.
Veliko dreves je podrtih, vej odlomljenih, ampak cesta je prosta. Proti vrhu na nadmorski višini 1114 metrov se odpirajo razgledi na neizmerno mlečno morje,
Skupinsko sliko je posnel Vinko Šeško.
iz katerega gledajo malo višji hribi kot otoki,
Nanos je bolj podoben polotoku, na obzorju pa so za rob Julijci in Kamniške. Na toplem soncu malicamo in se pogovarjamo s pohodniki, ki kar pridno prihajajo na vrh iz različnih smeri.
Vračamo se po markirani pešpoti, ki najprej vodi po travniku med košatimi bukvami s polomljenimi vejami, potem pa se po gozdu strmo spušča in je treba kar paziti na korak po spolzki zemlji, koreninah in mokrem listju. Kmalu smo pri kombiju in čas je za povratek v megleno dolino.
Zanima nas, kako veliko je Cerkniško jezero in res imamo kaj videti:
parkirišče je do tri četrtine površine pokrito z vodo, vidimo dve ogroženi hiši, do vasi Otok je mogoče priti le s čolnom. Videli smo jezero že v različnih letnih časih, tudi pokrito s snegom, pa čisto posušeno, s toliko vode pa res še ne.
Razmišljamo še o obisku Rakovega Škocjana, pa imamo premalo časa, saj nas zanima tudi Planinsko polje. Tudi tu nas čaka presenečenje: iz smeri Unca je cesta za Planino zaprta in kmalu vidimo, da voda sega preko mosta, ki ga sploh ni videti.
Po vodi nad cesto pa se prevaža mladenič s prelepim kajakom lastne izdelave in upam, da se drži prometnih znakov. Tudi to polje smo videli že v drugačni izdaji. Tudi pred desetimi dnevi vode še ni bilo toliko.
Domov se vračamo z lepimi občutki, da smo se greli na soncu in enotno ugotovitvijo: hudo je, če ni vode, še huje, če jo je preveč.
Video
Ni komentarjev:
Objavite komentar