Napoved ni bila slaba, zjutraj pa mokre ceste in narahlo prši. Ponedeljkova skupina ni navdušena, kljub temu se vkrcamo v dva avtomobila in ob Sevničini odbrzimo proti severu, se povzpnemo do Planine pri Sevnici, potem pa spustimo v Dobje. Tu je obvezna kavica, ki jo v tej gostilni obvezno postrežejo z mrzlo vodo, v kateri je rezina limone, danes pa dobimo še dva krožnika zavitka. Ni čudno, da takoj obljubimo, da se oglasimo tudi na povratku. Peljemo se naprej do Šentjurja, prav na njegov rob ob potoku Kozarica, kjer stoji bivši Ferležev mlin, zdaj tehniško kulturni spomenik.
Tu parkiramo in se odločimo, da se ne bomo držali markirane Gaberškove poti (Jože Gaberšek je bil dolgoletni predsednik Planinskega društva Šentjur), ker je del te poti privatnik zaprl. Sprehodimo se malo nazaj in čez most potoka, ki ga pridno regulirajo, potem pa zavijemo navkreber in v gozd. To področje ima nenavadno ime Šibenik, vendar se ne počutimo kot na morju.
Po odpadlem listju se vzpenjamo, ponekod so poti malo mehke, več poti je, mi pa se držimo tistih skrajno levo, ki nas pripeljejo čisto na rob nad dolino. Globoko pod nami s stroji delavci rešujejo problem plazu. Po kozji stezici končno pridemo na jaso z lepo domačijo, potem pa spet naprej po gozdu po udobni in široki stezi.
Na neke vrste prevalu v zaselku Ploštanj na lepo urejeni kmetiji s čebelnjakom poklepetamo z domačinom, z zanimanjem si ogledamo izdelavo škop pod kozolcem, potem pa spet naprej do križišča, kjer ena pot zavije proti Štoram. Po gozdni cesti hodimo že po soncu, iščemo razglede v dolino in globoko vdihavamo vonj borovcev in ostalih dreves.
Markacije nas povabijo na desno po koreninah, nad nami je Mala Resevina, mi pa kar vztrajno v hrib. Nekje na sredini vzpona nas pozdravi pipa s pitno vodo, ob izhodu iz gozda pa najprej zapuščena kmetija, potem pa lepo oskrbovana hiša.
Desno od nje je več parkirišč, vabljiva trata s klopmi in mizami, ob robu gozda pa pomnik na drugo svetovno vojno in njene žrtve. Do sem se je mogoče pripeljati z jeklenimi konjički, zadnji del poti pa mora vsak peš, razen oskrbovalcev planinskega doma, seveda.
Ves čas nas ob poti spremlja borovničevje, veliko je tudi kostanjevih dreves, proti vrhu pa tudi rese, po kateri ima ta hrib ime.
Mimo majhnega in prikupnega Planinskega zavetišča na Resevni in Planinskega doma Petra Stanteta - Skale na Resevni
naprej do 20 metrov visokega razglednega stolpa na nadmorski višini 682 metrov, ki so ga začeli graditi leta 1995. Kdor se potrudi na vrh, je poplačan s prekrasnimi razgledi na jug proti Bohorju, Lisci, Velikemu Kozjemu, vmes se kaže košček Gorjancev, potem pa pogled naprej potuje proti Maliču, vidi se tudi Kum ... Proti severu se ne vidi tako daleč: Pohorje nam zastirajo oblaki, zato pa je kot na dlani Celje,
na desni Šentjur, tudi Boč se nam dobrika iz megle, na vzhodu pa je gotovo Sljeme. Sonce prijazno greje in malica na stolpu in pod njim nam res tekne. Vračamo se po isti poti, le po gozdu na hribu Šibenik preizkusimo druge smeri, ki vse vodijo v dolino.
povratku nas zamika odcep za Slivniško jezero, sprehodimo se ob njem in poslikamo družino labodov, ki se sploh ne da motiti pri malici na travniku. Osvežitev je spet v gostilni na Dobju, potem pa domov. Še eno lepo preživeto pohajkovanje!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar