Samo 32 se nas ob sedmih zbere za ekskurzijo Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: nekateri so zboleli, drugi se niso niti prijavili. Mogoče se jim zdi Zasavje preblizu. Pa ga res dovolj poznamo? Neumorni Milan iz Agencije Boom nam najavi, da gremo v tri krasne; takšen je namreč slogan Hrastnika, Trbovelj in Zagorja, da bi privlačili čim več turistov v svoje tri doline. Predstavi nam vse znamenitosti ob poti: leta 1894 zgrajeni radeški most, ki je bil z 84 metrov dolgim lokom tretji največji v takratni Avstroogrski; papirnico, ki je bila včasih v lasti Piatnika z Dunaja, zdaj pa jo je kupilo podjetje iz Dubaja; zgodovino gradov v Radečah. V Zidanem Mostu nas opozori na cestni most, ki je zgrajen na mestu rimskega, in oba železniška, omeni pa tudi nekdanjo oljarno, cementarno in plaz, ki je 1877 zajezil Savinjo, brez mehanizacije pa so ga očistili v enem mesecu. Koliko časa je že trajala sanacija plazu pod naseljem Majland? Leto? Leto in pol? Pri Rimskih Toplicah je poleg toplic, ki smo jih zelo poceni prodali Armencem, in Ruskega parka gotovo treba omeniti tudi Antona Aškerca, ki se je rodil tu blizu, v tem kraju pa je tudi nekaj časa služboval. Zaradi svojih liberalni nazorov, tudi žensk se ni branil, je končal kot arhivar v Ljubljani. Mimo Sedraža, kjer je bil včasih rov rudnika, se pripeljemo na Marno, kjer ni več znane gostilne, stoji pa Gradbeništvo Nemec, na drugi strani ceste je še Vrtnarija Napret. Spustimo se v Dol - delavsko naselje, kjer je tudi pokopališče za Hrastnik, včasih pa je tu bil obrat Jutranjke. V samem Hrastniku se vse stavbe stiskajo v dolini ob potokih Boben in Brnica ali pa silijo v hribe naokrog. Poleg Jame Ojstro, Kemične tovarne in manjših podjetij je gotovo pomembna za kraj Steklarna Hrastnik, ki zaposluje okrog 700 delavcev.
Njeni začetki segajo v leto 1860, danes pa v starejšem delu in novem na desni obali Save izdelujejo specialno stekleno embalažo, namizno steklo in razsvetljevalno steklo. Pohvalijo se lahko s tem, da so družini prijazno podjetje, ki skrbi za zaposlene, prisluhne njihovemu mnenju na zborih delavcev, skrbijo pa tudi za okolje. Iščejo vedno nove ideje in tržne niše. Tudi obiskovalcem namenijo vso pozornost: oblekli so nas v halje za enkratno uporabo, nekaterim namenili še odsevne jopiče, ponudili pa tudi čepke za ušesa. Trije vodiči nam predstavijo tovarno: velika večina nas pozna klasično pihanje, ki ga je tu tudi nekaj, sicer pa kombinirajo pihanje s stiskanjem (večplastno steklo za svetila), največ prostora pa zavzemajo ogromne peči, ki vse opravijo avtomatsko.
Posnetek Vojka Dvojmoča.
Kremenčev pesek in dodatke z zgorevanjem zemeljskega plina s čistim kisikom segrejejo na skoraj 1500 stopinj, to maso stiskajo v kalupih, z gorilci spolirajo in previdno ohladijo. No, nadzor človeka je vseeno potreben, tudi ročno še kaj odbrusijo in spolirajo, dekorirajo, spakirajo. Najtežji pogoji dela so zaradi vročine in hrupa gotovo pri pečeh, ampak tudi na teh delovnih mestih je nekaj žensk. Veliko pozornosti in časa namenimo delavcu, sicer je že v pokoju, ki s pihanjem in ročno obdelavo oblikuje različne figure, k delu pa je pritegnil tudi člana naše skupine. Poslovimo se z zahvalo za možnost ogleda in iskreno željo, da bi bilo podjetje uspešno tudi v bodoče, saj je takih podjetij v Sloveniji vse manj.
Naš naslednji obisk je namenjen Muzeju Hrastnik, ki prikazuje zgodovino kraja: arheološka najdišča, razvoj tovarn, hrastniška gospoda, obrti,
stara učilnica, narodnoosvobodilni boj, marionete in otroške igrače.
Nas najbolj zanimajo marionete, ki imajo staro tradicijo iz leta 1947, ko so modelarji v obrtni šoli začeli izdelovati lutke, ki jih še vedno uporabljajo v Marionetnem gledališču Jurček.
Samo s pogledom na hitro ošvrknemo gradič, ki ga je po vzoru gradu Miramare dala zgraditi hčerka Kemične tovarne, obisk Hrastnika pa zaključimo z vožnjo preko Save do novega dela Steklarne,
kjer pobrskamo med ponudbo industrijske prodajalne Glashuta. Jaz se sprehodim še do cerkvice svetega Nikolaja, ki naj bi izvirala iz 16. stoletja, in Rižnarjeve hiše, ki je kulturni spomenik državnega pomena, ker je odličen primer premožne kmečke hiše in obrečne gostilne, ki je nudila tudi prenočišča brodarjem.
Pot nas vodi naprej mimo Trbovelj, Zagorja in Renk. Zaradi neprevozne ceste za avtobus v naselje Konjšica žal odpade presenečenje: obisk spominske sobe dirigenta Carlosa Kleiberja in njegove žene baletke Stanislave Brezovar, ki sta uživala v miru tega kraja in sta tu tudi pokopana.
Malo naprej od Renk zavijemo na jug ob potoku Pasjek,
potem pa se skozi naselje Tepe dvignemo do Polšnika. Tu nas že čaka Jože Kos, ki bo naš vodič celo popoldne.
Za začetek nas popelje v cerkev Lurške Matere Božje, ki je bila zgrajena leta 1904, od leta 1958 pa je romarska cerkev, glavno romanje je enajstega februarja. Sicer pa ima Polšnik župnijo že od 15. stoletja. Jože z velikim žarom predstavlja nove orgle in projekt Abrahamov ključ Srca Slovenije, ki poteka že nekaj let, združuje ljudi in je doprinesel tudi k obnovi orgel: stare piščali so vgradili v novo ogrodje. V tem je veliko simbolike, zlasti pa v tem, kako posamezne piščali zazvenijo skupaj v melodijo, tako tudi ljudje skupaj dosežemo več. Prisluhnemo razlagi o registrih, različnih piščalih, pritegnemo s petjem, pokukamo v notranjost orgel. Pravo doživetje!
Gostilna Juvan nam postreže z okusnim domačim kosilom: goveja in gobova juha, polnjena svinjska ribica, ocvrt piščanec, pražen krompir, solata in zavitek. Zraven prija kozarec žlahtne kapljice. Ob jedi nas spremlja pesem moškega pevskega zbora, ki bo 22. novembra praznoval štirideset let delovanja. Pletemo prijateljstva so naslovili to prireditev, v dar so dobili širideset košev, ki jih zdaj ponujajo slovenskim županom, da jih napolnijo s svojimi vizijami razvoja. Sprehodimo se še ob Poti spoznanj, kjer lahko na plaketah preberemo izbrane misli prekaljenih zakoncev, ki se srečujejo, družijo in dajejo zgled mlajšim generacijam. Občudujemo tudi razgled, čeprav nam ga oblaki malo okrnijo.
Popeljemo se naprej na Veliko Presko, ki je lahko vzor ostalim zaselkom. Srce vasi je Mizarstvo Kos v poslanstvu dreves, oziroma njihov Center za zunanjo ureditev. Jože navdušeno predstavlja svoje družinsko podjetje, ki z desetimi zaposlenimi uresničujejo želje strank glede zunanje ureditve (nadstreški, balkoni, terase, senčila ...), stojnic in pohištva za prireditve, lesenih rastlinjakov, korit za zelenjavo ... Ponujajo torej celovito rešitev lesenih izdelkov okoli hiše in na javnih površinah. Že ob vstopu v razstavni salon začutiš njegovo naravnanost: osrednja miza, obkrožena z vodno steno, praktičnimi pručkami, lesenim vozilom, med lesom po tleh stezice s prodom, stena z galerijo slik, premišljeno postavljena osvetlitev, vrtna uta,
Posnetek Vojka Dvojmoča.
stopnice do zgornjega dela, ki so hkrati lahko tudi sedeži za obiskovalce, nad njimi razstava 1000 piščali, ki priča o sodelovanju z lesarskimi srednjimi šolami, razstava 71 slovenskih drevesnih vrst, razstava fotografij izvedenih vrtov, razstava maket 7 razglednih stolpov v projektu Pogled čez, navsezadnje svojsko urejena stranišča. Prava hvalnica lesu in mojstrskemu oblikovanju tega materiala. Jože nas ob projekcijah vodi od predstavitve podjetja do posameznih projektov v vasi in Polšniku.
Čas je, da se sprehodimo po kraju, dežuje, vendar se ne damo motiti.
V času druge svetovne vojne so domačine izselili, ob koncu vojne so se tu Nemci močno utrdili in še zdaj stojita dva bunkerja, enega so spremenili v Marijino kapelico s priprošnjo za mir.
Spustimo se še malo niže k izvirom Sopote: trije so, s tremi klopcami, kar simbolizira tri občine, ki se tu stikajo. Šest količkov pa predstavlja šest krajevnih skupnosti. Vse v krogu, ki združuje. Po sprehodu nadaljujemo s predstavitvijo kraja in dejavnosti, spoznamo tudi Jožetovo ženo, na sliki njune tri otroke in pridemo do spoznanja, kako močno so povezani in koliko pomeni njihova pozitivna energija za kraj in širše. Tudi Sevnica je povezana z njimi: Jože Prah sodeluje z njimi, Ana Jelančič je donatorka ... Ob slovesu zapojemo: Oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo.
22 kilometrov prevozimo do Litije, delno je cesta še neasfaltirana, čeprav je državna, potem pa se malo po šesti uri izkrcamo v Sevnici. Vsak s svojimi vtisi in spoznanji, da je lepo, zanimivo in koristno spoznavati tudi kraje blizu domačega praga. Joža, Štefan, Milan, Jože in vsi ostali, ki ste sodelovali pri načrtovanju in izvedbi tega dne: prisrčna hvala!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar