Po dolinah se potika še megla, ko se ob osmih zjutraj zbira študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot. Danes nas je 15 in s štirimi avtomobili se odpeljemo samo malo v smeri proti Bregu in se ustavimo pred Orehovim pri odcepu za Dobravo. Tu se potok Mišnik izliva v Savo in zanimivo bi bilo raziskovati ob njem, vendar je Vinko ugotovil, da ni pravega prehoda. Zato se po cesti napotimo proti Ledini in kaj kmalu ugotovimo, da je to zelo širok in raztegljiv pojem, saj smo na treh grebenih videli oznako za to isto vas.
Ob cesti našo pozornost pritegne kozolec s "hlapcem" - pripomočkom za lažje oblaganje rant s travo ali žitom,
malo više pa nas podravi še simpatični sivček.
Dvigamo se nad meglo, obsije nas toplo sonce,
pri Žnidaršičevih pa z domačim pelinkovcem poskrbijo, da se mi, vsi vroči od vzpona, ne bi prehladili. V brajdah se še vedno razkazuje listje v jesenskih barvah, na vrtovih in oknih je še veliko cvetja in grmovnic.
Na križišču se pomudimo pri novejši kapelici svetega Krištofa, ki je med drugim tudi zavetnik popotnikov. Povzpnemo se desno navzgor med kupček hiš in pridemo na markirano planinsko pot iz Sevnice na Lisco. Veliko je klepeta in ugotavljanja, kdo so domačini, kje je čigav vikend, koga poznamo. Ob cesti nas razveseli obzidan izvir vode,
ko pridemo iz gozda, pa se odpre lep razgled na vinograd, ki kar žari, ker mu listje še ni odpadlo. Pod njim je na drevju nekaj kupčkov bele omele, kar takoj vzpodbudi razpravo o njeni zdravilnosti.
Na Zletečah smo in pred nami prekrasni razgledi, celo s snegom pobeljene Kamniške se malo kažejo tam desno od Kuma. V dolino se vračamo po drugem grebenu Ledine: po kolovozu in skozi gozd, potem pa smo pri treh hišah in
Posnetek Vinka Šeška.
pri Gačnikovih uživamo ob prijetno dišeči kavici, soku in rogljičkih z prelepim razgledom. Ta se nam odpira tudi na poti naprej, ko se nam odkrije še Sava,
pa Šmarčna s svojo linijo kozolcev in hiš med Savo in poljem, nad Savo Mrtovec in Lisičje Jame, kasneje še graščina v Boštanju. Občasno pa nam pogled uhaja tudi na drugo stran, kjer se vidi, kje smo hodili zjutraj.
Da ne bi onemogli, nas gostoljubno pogostijo še pri Vovkovih, potem pa je čas, da zašpilimo klobaso naše poti in se vrnemo k vozilom.
Sonce tako lepo sije, da je kar težko oditi, razidemo pa se z željo, da se čez en teden spet vidimo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar