Po običajnem vstajanju ob petih in zajtrku se odpeljemo spet preko meje in prevala Predel, skozi Log pod Mangartom v dolino Soče in potem Lepeno.
Druga fotografija je delo Irene Rugelj.
Parkiramo pri Domu dr. Klementa Juga in se odpravimo naprej peš. Tisti, ki zmorejo več, imajo v načrtu poleg Krnskega jezera še vzpon na Mali in Veliki Šmohor, ostalim bo dve uri in pol do Doma pri Krnskih jezerih, pa še kakšnih tri četrt ure do Vinkovega bivaka in Planine Polje čisto dovolj. Vzpenjamo se po okljukih, gozd je senčen, tu in tam se pokaže razgled na Lepeno.
Počivamo pri tovorni žičnici, nikamor se nam ne mudi, klepetamo in se zabavamo.
Vedno se je zanimivo ustaviti pri prikazu snežnih razmer v aprilu različnih let: leta 2009 je bila snežna odeja najbolj debela - tri metre in pol.
Pot se zravna, do Planinskega doma pri Krnskih jezerih celo malo spusti. Tu si privoščimo okrepčila na živahni terasi, polni mladih (in po srcu mladih), potem pa nadaljujemo pot proti jezeru.
Na planini je kar precej krav, ob poti pa nas razveseljujejo tudi modri cvetovi ozkolistne preobjede.
Pri jezeru je veliko obiskovalcev: sončijo se, hladijo, opazujejo ribice, ki naj bi jih sem umetno naselili in jezero v bistvu onesnažujejo. Še bolj pa ga onesnažujejo kopalci: tudi tokrat je v vodi veselo plaval očka, ki je vabil tudi sina, pozabil pa na pravila obnašanja v narodnih parkih. Sicer pa jezero meri 360 krat 150 metrov in je globoko od 4 do 16 metrov.
Hodimo ob jezeru in potem po brezpotju do Vinkovega bivaka, kjer malicamo in počivamo.
Mene pride obiskat metuljček, ki se kar ne da odgnati, sicer pa smo jih videli veliko in vsi so bili take barve.
Gremo še više na Planino Polje, kjer nas čakajo spet vrtički ozkolistne preobjede med zlato obarvano travo.
Ko korakamo mimo lovske koče, že slišimo glasove druge skupine, ki se vrača s Šmohorja.
Nad Krnom in tudi na drugi strani se zbirajo grozeči oblaki, zato pohitimo nazaj k jezeru.
Ob tem pa ne spregledamo rumenih makov in bodeče neže, ki je odprta in ne napoveduje padavin.
Pot navzdol je precej dolgočasna, v prvem in zadnjem delu se kamni in pesek kotalijo pod nogami in je treba biti pazljiv, pri planinskem domu pa se prileže hladno pivo.
Na začetku Lepene se ustavimo in občudujemo korita Soče,
na Predelu pa tudi ne zamudimo prilike in si ogledamo ostanke utrdbe, grobnico in spomenik z ranjenim levom v spomin na avstrijske vojake, ki so tu umrli maja 1809 v boju z Napoleonovo vojsko.
Ustavimo se še ob Rabeljskem jezeru in v Zavetišče Slatna pridemo zadnji, vendar ne zamudimo okusne večerje. Utrujeni smo, ampak veseli, da smo doživeli tako bogat dan, ki ga zaključujemo v srečanju z nekaterimi novimi prišleki.
Na levo, na desno, počasi gre v breg:
na Krnsko jezero, Šmohor povprek. Ti dreja ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar