Vstajanje in zajtrk, potem pa kratka dopoldanska tura.
Zapeljemo se do Gozda Martuljka, kjer se na parkirišču čudimo, kako so s plankami zakamuflirali stranišče. Za ozadje pa mu je slikovita Martuljkova skupina.
Mimo prelepih konjičkov hodimo lepo po ravnem. da se ogrejemo. Ne ukvarjamo se preveč z informativnimi tablami in prikazom žganja kop, pri začetku naravnega spomenika pa le postojimo.
Preberemo si, da se gorski potok Martuljek spušča čez strma pobočja in stene s slapovi, slapiči in brzicami. Najmogočnejša sta Spodnji Martuljški slap z 29 metri in Zgornji Martuljški slap, ki je sklop štirih slapov: prvi je visok 34 metrov, drugi v dveh delih 19, tretji pa kar 48.
Našo hojo po ozki stezi spremlja šumenje vode, na plitvini pa odkrijemo pravo bogastvo možicev iz kamnov.
Ko prečkamo vodo in se povzpnemo na drugi mostiček, zagledamo Spodnji slap. Ob vzponu se mu lahko približamo še od strani.
Za trenutek uzremo tudi Špik.
Zdaj nas čaka pot skozi gozd, pod Zgornji slap pa se je treba spustiti ob jeklenici. Spet kovinski most, pod njim pa razpenjena voda, ki više prav dolbe in bije v skale. Navadno sem prišla do sem, danes pa bi želela više.
Jeklenice, klini, kakšna naravna skalna stopnica, večkrat se je treba dobro potegniti navzgor, včasih tudi pomagati s koleni. Ne vem, kako uspejo plezati tisti s krajšimi nogami, res pa je, da je treba dolge noge bolj neokretno spravljati navzgor.
To fotografijo je posnel Oto Ivačič.
Še malo po skali navzdol in že stojim tik pod najvišjim delom slapa. Petim je uspelo in prav ponosni smo na ta vzpon. Ostali občudujejo slap z nižjega položaja, obe labradorki pa besno lajata, ker ne moreta gor. Mogoče pa se malo bojita tudi za gospodarja.
Foto: Vojko Dvojmoč.
Ob vzponu me je bilo strah, kako se bom spuščala. Če prestaviš v vzvratno in paziš, kam postaviš nogo, kar gre. V dolino se vračamo po gozdni poti, ob kateri nam ciklame pripravijo pravo aromaterapijo.
Mimo kapelice in spomenika ponesrečenim v gorah zavestno zaidemo tudi v Brunarico pri Ingotu, kjer nas prijazno osebje razvaja s kislim mlekom, jabolčnim zavitkom, pivom in kavo v lepih keramičnih lončkih.
Ob spustu malo zaidemo na levo, pa nič zato: spoznamo še, kako lepo je urejena kolesarska steza, ob kateri nekaj časa hodimo.
V Zavetišču Slatna je kod v panju: prišli so še ostali udeleženci in udeleženke zaključka Vandranj in pozdravljanja ni ne konca, ne kraja. Hitro pojemo slastno enolončnico, potem pa pomagamo pripravljati srečanje.
Vinko je v telovadnici obesil panoje z razstavo svojih posnetkov, okrašene mize čakajo na dobrote za pogostitev, zbiramo se v jedilnici.
Foto: Irena Rugelj.
Tu nam Vinko ob projekciji obudi spomine na planinske tabore, ki so lani slavili 50-letnico, posebno pa se posvetimo zadnjim desetim letom Vandranj, ko smo uživali po svetu z našim hotelom na kolesih, ki nam je nudil dnevno sobo z dvajsetimi sedeži, spalnico z dvajsetimi ležišči in klet za prtljago in shrambo za hrano in kuhanje na terenu.
Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Me smo me, vandrovke, dobro smo ogrete, za pohode in za špas vedno smo unete. Pa ...
Mi smo mi, vandrovci, v družbi vedno radi. Veseli smo ob kapljici, to je ponavadi. Pa …
Vebrov bus je super vuz, hotel je to ta pravi. Šoferji pa zaklad so naš, medaljo jim pripravi (največjo Ivanu Vebru in Emanuelu Šinkovcu). Pa ...
Milkina kuhna ta je kakor v hotelu, kar si človek poželi, ona ima v delu. Pa zakaj …
Vinko ta, se spozna na vodenje in slike, potrpi, če treba je, njegove so odlike. Pa …
Dežurni vsak zgodaj vstat: obrok je že pripravljen. Za bacile poskrbi, kofetek gor postavljen.
Romana ta prevajat zna, tekste vedno piše, iz rokava stresa nam pesmice in spise. Pa …
Pa tako, sladko naj bo, veselje bo popolno. Vsak bo prišel na svoj cilj, srce bo sreče polno. Pa ...
Težko nam je, ker take oblike potovanja ne bo več.
Pojdi z menoj v daljave, pojdi z menoj na morje.
Pojdi z menoj na gore, vandrovc moj, da naužijem se sreče s teboj.
Je avtobus soba za spanje, klepet; spalnica, dnevna in spodaj še klet.
Maš sedež, ležišče, sosede za špas, Vebrov šofer pa vedno varno vozi nas. Pojdi ...
Se bomo morali domisliti česa drugega!
Zadnji posnetek je delo Irene Rugelj.
Ideje so se kar kresale pri bogato obloženi mizi in kasneje ob klepetu na prostem, ob kresu in projekciji Vinkovih posnetkov z zadnjega vandranja po poljskih narodnih parkih.
Ta spodnji, ta zgornji Martuljški slap ta,
potem pa še žurka po duši ti da. Ti dreja ...
Več posnetkov
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar