Vstajamo ob petih ob nežnih zvokih Otovega mobitela. Zajtrkujemo, vzamemo malico in odrinemo še pred dogovorjeno šesto uro.
Pri Ratečah je že prvi postanek za občudovanje in fotografiranja sončnega vzhoda: gore kar žarijo v prvih sončnih žarkih. Za vsak slučaj imamo osebne izkaznice pri roki, vendar jih na meji z Italijo nihče ne želi videti, prehod je opustel. Vozimo se skozi Belo Peč (Fusine in Valromana - ja, v prevodu je to moja dolina, slovensko Remšendol), Trbiž (Tarvisio), Rabelj (Cave del Predil), ob Rabeljskem jezeru (Lago del Predil), preko Nevejskega prevala - Na Žlebeh (Sella Nevea), kjer zavijemo na desno pod Montaž (Montasio). Na velikem parkirišču, kjer ne pobirajo parkirnine, se počasi nabirajo vozila iz različnih držav, zelo veliko jih je s slovensko registracijo.
Stojimo na planini Pecol - tej prostrani planoti na nadmorski višini okoli 1500 metrov in strmimo: na eni strani Kaninsko pogorje s Prestreljenikom in njegovim značilnim oknom, na drugi mogočno ostenje Montaža (2753m) - visoke gore okrog in okrog, med njimi pa se igrajo oblaki. Veliki hlevi so dokaz, da tu pasejo veliko govedi, krave pa ob tej jutranji uri še molzejo.
Foto: Sonja Kostevc.
Večina se napoti proti Špiku - Hudim policam (Cima di Terrarossa) občudovat kozoroge,
To sliko je posnela Milka Požun.
tri pohodnice s spremljevalko na štirih nogah pa uživamo ob kavi v koči Rifugio Giacomo di Brazza (1660m) in na sprehodu ter pogledih na skalne police, gorsko cvetje, zrele brusnice in žvižgajoče svizce.
Oblaki in megle spreminjajo scenarijo iz minute v minuto, v bližini sirarne pa se srečamo še s čredo kakšnih sto krav.
V sirarni je prevelika gneča, da bi poskusile sir, privoščimo pa si odlično nefiltrirano pivo in pogled na vrt, poln planik. Ko na parkirišču čakamo na ostale, nam Majda streže z vinom in kavo in res nam nič ne manjka.
Planina Pecol doživetje je res:
kozorogi ter svizci in tisto vse vmes. Ti dreja ...
Na povratku se ustavimo pri trdnjavi ob Rabeljskem jezeru, opazujemo spretne surfarje in kajakaše na jezeru in se čudimo zabetoniranemu izteku vode iz jezera, izpod katerega potem niže na več mestih brizga voda. Ob večjem vodostaju je verjetno vse pokrito z vodo.
Od jezera se odpira lep pogled na Rabeljske špice - pet vrhov (Cinque punte), ki izgledajo prav divje.
Zvečer nam gre v zavetišču pasulj res v slast, posebno seveda palačinke. Pred spanjem še malo kartanja in že sanjamo o lepoti gora in voda.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar