Danes nam ni treba zgodaj vstati, kljub temu se zbudim ob običajni uri in sem prva na zajtrku. Seveda me je Milka prehitela, ta sploh ne vem, če je ta teden kaj veliko spala. Počasi pospravljamo prtljago in čistimo zavetišče.
Drugo fotografijo je posnela Nevenka Vahtar.
Kar 49 udeležencev in udeleženk se je v teh dneh tu zvrstilo samo v Vinkovi skupini. Zgradba je res idealno izhodišče za ture v različne smeri ali preprosto lenarjenje in uživanje. Le gozdno cesto bi bilo treba po neurjih sproti bolj popravljati.
S Sonjo se odločiva, da se končno le sprehodiva na vrh planiških skakalnic in smelo zakorakava po cesti, ki vodi naprej od zavetišča.
Že kmalu ob poti zagledava dežnikarico, potem pa še vražjega gobana. Po so rekli, da na Slatni letos ni gob. Na levi je neka stezica v grmovje in med drevesi vidiva parkirišča v Planici. To še ne bo prav, greva naprej. Končno prideva do križišča treh poti: leva vodi dol k potoku in potem navkreber, kjer se v bistvu konča. Izbereva tisto skrajno desno in kar nekaj časa hodiva. Na desni vidiva dolino in naselja, stojiva pa pred velikim mejnikom, naprej je le še ozka stezica. Gotovo to ne bo v redu! Vrneva se na križišče in ostane nama samo še lepa pot v gozd, ki je označena z možicem iz kamenja. Spet hodiva in hodiva, potem pa se obrneva, sicer bi verjetno končali na Mali Ponci. Po dveh urah kar prijetne hoje po gozdu se vrneva k zavetišču in kasneje izveva, da bi bila prava tista neugledna prva steza na levo. Bo pač v Slatno treba ponovno priti.
Posloviva se od zdaj že praznih poslopij in se zapeljeva v dolino. Za nama se začnejo zbirati oblaki, ampak midve sva trdni v svoji odločitvi, da še ne greva domov.
V Mojstrani želiva zaviti proti Zgornji Radovni, pa najprej zgrešiva odcep, potem pa le najdeva pravo cesto. Na odcepih za Kot in Krmo priznam, da tu še nikoli nisem bila in Sonja takoj zapelje v Krmo do Kovinarske koče.
Ker je že skoraj poldne, tu pa je kulinarična ponudba izredna, se odločiva za naročilo trisa štrukljev in na krožniku dobiva pet štrukljev s tremi različnimi okusi: borovničevega, orehovega in skutinega. Nič niso potreseni s sladkorjem, ta je zraven na mizi, zato pivo zraven neverjetno "paše". Toliko se zamudiva pri res prijaznem osebju, da naju dež dohiti. Nič hudega, saj ima Sonjin avto vendar streho.
Uživava v mokri, sveže zeleni dolin do Gorij, na Bledu se v gneči le počasi premikava, po avtocesti pa promet poteka normalno. Nekje pred Trebnjim neha deževati, medve pa program tega dne zaključiva pri Elčki in Vinku na klepetu in kavici. Tabor je vendar treba ovrednotiti. V Slatno bom gotovo še šla, če bo le prilika. Da pa se kaže odzvati, če Vinko kaj organizira in kam vabi, to pa že tudi dolgo vemo!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar