Na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) nas je 17,
v Boštanju pri Tinci, kjer parkiramo, se nam pridrži še osemnajsta. Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica je to in naša cilja sta danes Topolovec in Vrh pri Boštanju.
Stanka nas najprej zapelje v dolino Grahovice, ob poti nas pozdravljata dve ovci in bela kobila.
Pri obnovljenem (obnovil Jani Zagrajšek), sicer pa več kot sto let starem križu krenemo na levo po stari romarski in običajni poti proti Topolovcu.
Draga pravijo tej globeli po gozdu, v kateri je približno na polovici kapelica. Tu je stala že konec 19. stoletja, ker je bila razpokana in zapuščena, so jo porušili in pred nekaj leti obnovili (Murn Majda).
Ko pridemo iz gozda, smo tik pod Cerkvijo Marijinega vnebovzetja na Topolovcu. Nekateri plezamo kar v hrib po bližnjici, drugi se sprehodijo naokrog.
Pot pa nas vse vodi mimo kapelic, za katere lahko preberemo na spletni strani boštanjske župnije:
Sedem zidanih kapelic stoji druga za drugo ob poti z Vrha na Topolovec. Leta 1734 jih je ob gradnji Marijine cerkve na Topolovcu dal postaviti baron Janez Andrej Mordax. Slopaste kapelice imajo oblo zaključene niše, ki so do polovice plitkejše in v zgornjem delu globlje. Pri spodnji kapelici, ki ima še ohranjen prvotni omet, je nad nišo poudarjeno zatrepno čelo. Kapelice so pokrite z dvokapno opečnatimi strehami, ki so jih obnovili leta 1984.
Število kapelic ne ustreza številu postaj križevega potu, niti desetkam rožnega venca. Katere so bile podobe v prvotnih kapelicah, ni znano. Domačin Rudi Stopar je izdelal zasnove sedmih vitražev s prizori Marijinega življenja:
- spodnja kapelica - Jezusovo rojstvo ( darilo Slave Slapšak (1998)
- druga kapelica - Beg Marije in Jožefa z Detetom v Egipt ( darilo Leopolda in Pavle Oblak (1998)
- tretja kapelica - Jezus uči v templju ( darilo Žužkovih (1998)
- četrta kapelica - Srečanje Jezusa z Materjo ( darilo Andolškovih (1996)
- peta kapelica - Marija in Apostol Janez pod Jezusovim križem ( darilo Conradyevih (1996)
- šesta kapelica - Žalostna Mati božja ( darilo Dolinškovih (1995)
- sedma kapelica - Polaganje Jezusa v grob ( darilo Borisa Slapšaka (1995).
Razveselimo se sonca in razgledov, čepravno se po dolinah še vlačijo megle. Stanka ima ključ in povabi nas v baročno cerkev, ki jo je dal zgraditi boštanjski graščak Andrej Mordax leta 1734, v zahvalo za zdravje otroka. Oltar je delo neznanega mojstra iz leta 1734, na njem naj bi bila oblečena Marija z Jezusom in pravimi lasmi, vendar jo izpostavijo verjetno le ob praznikih. Na glavnem in stranskih oltarjih je še več svetnikov in svetnic ter slik. Cerkev je leta 1935 v celoti dekorativno poslikal slikar Cerinšek, ki je posnemal renesančne motive. Na koru so orgle, v cerkvi pa tudi razpelo s križem in Marijo za procesije. Žegnanje: veliki šmaren (15. avgust), mali šmaren - sobota zvečer procesija z lučkami, nedelja praznična sveta maša, Štefanovo, veliki ponedeljek (emavs).
Foto: Nevenka Vahtar.
Pred cerkvijo napravimo skupinski posnetek, naberemo nekaj kostanja, potem pa krenemo proti Vrhu pri Boštanju.
Na cesti nepričakovano srečam prijateljico s Facebook-a: svet je res majhen. Manj pa sem vesela pogleda na spomenik prvi slovenski knjigi avtorja Rudija Stoparja, ki sta ga leta 2000 na križišču postavili družini Rimc in Bautin, od njega pa je ostal le še podstavek.
V Stankini in Branetovi zidanici že prijetno diši: Brane pripravlja mesne delikatese, ki jih je prinesel Boris, na mizo pa priromajo še druge dobrote v trdem in tekočem stanju - prispevki vseh navzočih. Zasliši se tudi pesem:
Pa na zdravje gospodarja, ki nam daje pit' brez d'narja. Bog poživi ga, Bog poživi ga, gospodarja hišnega.
Pa na zdravje naša Stanka, ki nas častiš brez prestanka. Bog poživi jo, Bog poživi jo, gospodinjo hišno to.
Pa na zdravje družbe naše, ki nam tole strašno paše. Da b' še skupaj b'li, varno hodili in življenje uživali.
Po melodiji Kdor vesele pesmi poje pa smo si pesem priredili takole:
V krožku iščem in spoznavam, kaj je vredno in kaj ni: v naravi in kulturi, ne pozabim na ljudi.
Jaz pa pojdem in učim se v naravi, pri ljudeh. V srcu mojem radost, sreča in na ustih vedno smeh.
Končno se poslovimo od gostoljubnih gostiteljev, še malo uživamo ob razgledih proti Kovačevem hribu in Sevnici, potem pa se po gozdu ob skakalnicah spustimo spet proti Boštanju.
Krasen jesenski dan: poln sonca in prijetnih doživetij.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar