Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Vranje, Ajdovski gradec, Žabjek (Metni Vrh)

Sreda, dan za druženje študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Ob osmih nas je na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) 12 članov in članic, pet pa jih čaka v starem delu mesta. Zapeljemo se po levem bregu Save v smeri proti Blanci in pri Gostilni Kregl zavijemo proti Lončarjevemu Dolu. Potem pa kar naprej do Vranja, vasi z nekaj nad sto prebivalci. Ves čas lahko spremljamo informativne table.

Najdemo urejeno parkirišče za arheološki park Ajdovski gradec, na katerem pa pogrešamo usmerjevalno puščico.

Ampak pot za nami že poznamo, torej je edina možnost naprej. Razveselimo se informacijskega terminala, na katerem so pa napisi prečrtani s pisanimi progami in terminal noče reagirati na naša pritiskanja.

Napotimo se do hišice Muce Copatarice, ki je s slamo krita in res romantična, vendar je slamnata kritina na zadnji strani že močno načeta. Mogoče pa je spodaj še kakšna druga kritina in je slama le za okras. Na vsak način bomo o vsem tem obvestili Zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Sevnica (KŠTM), ki skrbi za park. Po lepo vzdrževani strmi poti krenemo navkreber, še prej pa Boris ne more iz svoje jamarske kože in si ogleda manjšo jamo na začetku.

Sami ostanki naselbine iz 5. - 6. stoletja so lepo urejeni in označeni, marsikaj pa je verjetno še skrito pod zemljo. Tu je živelo romanizirano staroselsko prebivalstvo, ki je na tej skriti legi našlo pribežališče v negotovih časih ob razpadu rimskega cesarstva. Seveda je imela naselbina poleg prostora znotraj obzidja z obrambnimi stolpi tudi zaledje s kmetijami, vinogradi ... O njeni pomembnosti pričajo ostanki kar dveh cerkva v velikosti 16 krat 8 metrov, škofovski sedež, polkrožna klop za duhovnike in krstilnica. Južno od zgornje cerkve leži manjša zgradba kvadratne oblike, ki je bila centralno ogrevana. Cerkvene stavbe je obdajalo sedem stanovanjskih hiš iz kamnitih lomljencev in malte s kamnitimi tlemi – zalitimi z malto in zglajenimi. Vhodi so bili zavarovani z vetrolovi. Pri hišah na robu so za eno od sten uporabili kar obzidje. Strehe so bile iz skodel ali slame, z nekaterih se je voda stekala v vodni zbiralnik. Vodni zbiralnik ima prostornino 120.000 litrov. V stalni vodi nepropustnega zbiralnika se je ob opustitvi naselbine ohranila celotna lesena konstrukcija, katere ostanke je voda odlično konzervirala. Najdeni so bili deli lesene strešne konstrukcije in ploščadi nad zbiralnikom ter številni drugi leseni predmeti: iz enega kosa izdolbeno leseno korito, vedra, kolesce s škripca, lestev in cevi. Podobni zbiralnik najdemo v veliko starejši naselbini Rifnik pri Šentjurju. V hišah so arheologi izkopali številne predmete za vsakdanjo rabo: lončenino, vretenca za prejo, rožene glavnike, kamnite žrmlje, tehtnice in različno orodje. Med najdbami izstopa bronasta utež v obliki boginje Lune, posrebrena skleda tehtnice, srebrna igla - pisalo, amfore kot merniki tekočine in možnar kot mera za razsuto blago (žito, sol).

Ajdovski gradec je bil nekaj časa v rokah Langobardov, upostošili pa so ga tudi Huni in Slovani.

Prva odkritja ostankov naselbine segajo v leto 1811, ko so domačini med nabiranjem polžev na vrhu hriba med razvalinami v gozdu našli rimski nagrobnik in sarkofag. Bogato okrašeno grobnico so prepeljali v graški muzej, nagrobnik pa so vzidali ob vhodu v sevniški grad, od koder so ga prinesli v grajsko zbirko. Nadaljnja odkrivanja so se vršila leta 1890 in v letih 1901-1905. Leta 1970 je Narodni muzej iz Ljubljane pod vodstvom Petra Petruja začel z novimi, sistematičnimi arheološkimi raziskovanji v sodelovanju z nemškimi strokovnjaki. Izkopavanja, ki so bila končana leta 1986, so že od začetka spremljala tudi konservatorska dela, tako, da so sedaj pozidani vsi odkriti stavbni ostanki. S pozidavanjem in urejanjem zemljišča je arheološko najdišče preraslo v arheološki park. Razstavo makete Ajdovskega gradca in replik izvirnih predmetov, najdenih na Ajdovskem gradcu, si lahko ogledamo na Gradu Sevnica. Narodni muzej v Ljubljani hrani originale, veliko stvari je v Gradcu.

Na Ajdovskem gradcu potekajo vodeni ogledi za najavljene skupine, animirani ogledi za otroke, izkustvene arheološke delavnice: mletje moke z ročnim mlinom, mikanje volne, tkanje na statvah ... V načrtu so tudi oznake energijskih točk in vezne poti do drugih podobnih parkov v Sloveniji in na Hrvaškem.

Viri za podrobnejši študij:

- Spletna stran Ajdovski gradec

- Peter Petru: Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, 1975

- Timotej Knific: Ajdovski gradec pri Sevnici. V: Arheološki pregled, 1987

- Timotej Knific, Drago Svoljšak: Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici. V: Arheološka najdišča, 1991

- Slavko Ciglenečki: Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici. V: Polis Norikon, Podsreda, 1992

Foto: Nevenka Vahtar.

Po temeljitem ogledu in fotografiranju se po markirani poti spustimo po gozdu navzdol, prečkamo manjši potoček in se spet vzpnemo.

Med redkimi hišami, ki spadajo pod Prešno Loko, jo mahamo proti Žabjeku.

Na žalost se moramo tik pred njim spustiti po cesti in potem spet dvigniti. Naš cilj spada uradno pod Metni vrh, je pa na robu te vasi in blizu Drožanja. Do sem je iz Vranja uradno dobro uro hoda.

Namenjeni smo v Cerkev Svetega Lovrenca, ki je za Cerkvijo Svetega Roka največja in najlepša podružnica Župnije Sevnica. Odpre nam jo Branko Ameršek, ki je doma v hiši, najbližji cerkvi. Med drugim nam pove, da je maša tu za Binkošti in okrog 10. avgusta, na dan, ko naj bi tega mučenca v tretjem stoletju živega spekli na ražnju v času vladanja rimskega cesarja Valerijana. Cerkev je bila zgrajena v 17. stoletju, mogoče je še starejša. Leta 1909 je prezbiterij in ladjo poslikal furlanski mojster Osvald Bierti iz Gemone. Cerkev ima najstarejši zvon v župniji z letnico 1652, zraven sta še dva. Zvonovi so zdaj elektrificirani.

Veliki oltar Svetega Lovrenca izvira iz druge polovice ali iz konca 18. stoletja, morda celo iz časa okoli leta 1800. Pred tem je bil mogoče tu še starejši protestantski oltar. Okras cerkve je kapela Svetega Frančiška Ksaverija, ki so jo prizidali leta 1778 po zaobljubi lastnice sevniškega gradu grofice Jožefine Keglevič na južni strani cerkve. Oltar v njej je zelo kvalitetno baročno delo in zelo podoben tistemu v cerkvi v Olimju. Freske na oboku so iz okoli leta 1778. Prikazujejo prizore iz življenja jezuitskega misijonarja Svetega Frančiška Ksaverija. Na severni steni je Sveti Frančišek pred nekim poganskim kraljem, na vzhodni in zahodni strani so upodobljene postave štirih kontinentov. Evropo upodablja cesarica Marija Terezija z donatorskim grbom.

Foto: Nevenka Vahtar.

V ozadju je upodobljena Sevnica z obema cerkvama in gradom. Freska prikazuje prizor iz leta 1778, ko je med nevihto v vrtno hišo pri gradu udarila strela in zanetila požar, zaradi česar je bil grad v nevarnosti. To je poslednja ohranjena upodobitev gradu s srednjeveškim stolpom, ki se dviguje nad preostalo zgradbo. Stolp je bil najverjetneje izravnan z vzhodnim stanovanjskim krilom kmalu po požaru. Tudi čebulaste strehe zvonikov cerkva že dolgo niso takšne.

Viri:

- Podružnične cerkve Župnije Sevnica

- Sevnica - vredno pozornosti .

Hvala za informacije tudi Branku Ameršku, ki nam je postregel tudi z moštom in njegova žena z žgano pijačo.

Na lepo obnovljeni hiši s številko Metni Vrh 4 smo si ogledali spominsko ploščo. 22. 10. 1944 so v borbi z okupatorji darovali svoja življenja za svobodo: Škerbec Rupert – Sine, Kozinc Karel in Dolinar Ivanka.

V hiši sekretarja vaškega odbora OF Karla Kozinca je bil zvečer 21. oktobra 1944 sestanek skojevcev. Zjutraj naslednjega dne so hišo obkolili in napadli nemški vojaki. Pod njihovimi streli so padli sekretar SKOJ Sevnica Rupert Škerbec, gospodar Karl Kozinc in Ivanka Dolinar, skojevka iz Sevnice.

Kozinčeva hči se je dogodka spomnila takole: »Z očetom sva spala v 'hiši', partizani pa v mali sobi in na podstrešju. Okrog 6. ure zjutraj je planil v 'hišo' Drago Božič in naju opozoril, da prihajajo Nemci. Res je bilo slišati topot korakov. Z očetom sva zbežala na podstrešje. Okoli hiše je pokalo, vendar ni bilo slišati nobenega glasu. Nemci so prišli tudi na podstrešje in naju z očetom odgnali na hodnik. Oče je hotel pobegniti skozi zadnja vrata v gozd, vendar je bila za hišo vrsta nemških vojakov. Oče je dobil strel v prsa in obležal na mestu mrtev. Zadaj za hišo je ležala mrtva tudi Ivanka, na vrhu ob hiši pa Rupert Škerbec. Ob napadu je bila ranjena tudi Vera Zupančič, dobila je menda 7 strelov, vendar je ostala pri življenju.«

Vir:

Stane Mrvič in Janez Kos: Pomniki NOB na območju Občine Sevnica (fotokopije posredovala Slavica Gospodarič iz pisarne Združenja borcev za vrednote NOB)

Po podatkih Stanke Žičkar je bila ob tem dogodku požgana hiša.

Po isti poti se vračamo proti Vranju, le na Ajdovski gradec se nam ne da več vzpenjati, zato jo mahnemo kar preko travnikov, saj s tem ne delamo preveč škode.

Niti električni pastirji nas ne ustavijo, prej lepi razgledi na slikovite jesenske barve.

Svoje vtise strnemo v Gostilni Kregl ("v Rejej", sicer pa Gornje Brezovo), kjer napravimo tudi nekaj načrtov za prihodnost.

---------------------------
V prvih dneh novembra je hišica Muce Copatarice na novo prekrita.