15 članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje se ob osmih zbere na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), Judith pa nas čaka pri mostu preko Mirne. Odločimo se, da se z avtomobili zapeljemo do Hoferja ali Felicijana, potem pa šele začnemo hoditi. Judith nas že čaka pri mostu, ki so ga leta 2012 odprli namesto starega lesenega, ki ni bil dovolj trden za tovornjake, ogrožale pa so ga tudi poplave. Stal je 250 tisoč evrov.
Spomladi, okoli velike noči (konec marca, začetku aprila), se je v 19. in 20. stoletju na Mirni pričela težko pričakovana atrakcija: drst podusti. Včasih je bil drst za krajane Boštanja priložnost zaslužka, ribe iz Mirne so potem v velikih vrečah tovorili na sejme in tržnice vse do Ljubljane in Zagreba. Lovile so predvsem ženske, ob večerih so "zajezile" reko in z rokami iskale ribe po vodi in jih metale v pripasane "lavške" - posebej prirejene vreče iz jute. Dekleta in žene so se po kakšnih 10 minutah pogrele ob ognju (voda je imela največ 10 do 12 stopinj), potem pa spet poskusile. Saj prav dovoljen ta lov ni bil, nekje po letu 1950 pa so ga prepovedali, napeljali so razsvetljavo in miličniki so nadzorovali drst. Tudi danes je lov na podusti od začetka februarja do sredine junija prepovedan.
Žaga na Mirni v Dolenjem Boštanju je izhajala iz 18. stoletja. Žagani les so furmani vozili do Save in ga vezanega v splave transportirali po Savi do Zagreba in celo do Beograda. V sredini 19. stoletja je bil znan lastnik žage veleposestnik Ausch, kasneje pa Jakil, ki je leta 1924 vgradil na turbinski pogon še električni generator - dinamo, ki je poleg pogona žage podnevi, ponoči proizvajal elektriko za prvo razsvetljavo po hišah Boštanja in Sevnice. Zdaj je žaga zaprta, starega jeza ni več, baje pa je lastnik Slavko Zakšek obnovil turbino in generator, vendar je vprašanje, če proizvaja elektriko. Škoda je tudi, da pred poslopjem žage žalostno propadata dve debeli debli topolov.
Pogovorimo se o vsem, potem pa krenemo ob železnici. Železnica Sevnica - Trebnje je dolga 31,2 kilometra in so jo gradili v dveh fazah: od Trebnjega do Tržišča in Krmelja je bila gotova leta 1908, naprej do Sevnice pa šele 1938. No, niso je gradili 30 let, samo dve. Prvotno so to nadaljevanje celo načrtovali preko Šentjanža v Radeče. Prečkamo železnico, potem pa v zaselku Grahovica (uradno Dolenji Boštanj) še potok Grahovico, ki se malo niže izliva v Mirno. Takoj za tem se začnemo vzpenjati po stezi k skali z Marijinim kipom.
Marija naj bi na tisti skali počivala, ko je šla na Topolovec. V skali naj bi bile odtisnjene njene stopinje. Sam kip pa so blagoslovili 16. 8. 2014 in je bila zaobljuba domačina (Zavrl) - sin je bil poškodovan v prometni nesreči in je oče obljubil kip, če ne bodo amputirali nog. Oče je prej umrl - sin pa je postavil kip, ki je ponoči osvetljen.
Po poti "Golgorici" se napotimo proti Vrhu pri Boštanju.
Skoraj eno uro lepe poti po gozdu, ki se odeva v jesenske barve, vmes pa pravi seminar o gobah.
Ko pridemo iz gozda, smo kmalu nad štirimi smučarskimi skakalnicami, med njimi je tudi 60-metrska. V letih 2001 in 2003 sta jih postavila Dolničar in Lindič, da sta njuna sinova skakala na njih. Rekord ima menda skakalka Maja Vtič - 53 metrov. Vse je zaraslo, čeprav so januarja zanesenjaki poskušali teren očistiti. Snega pozimi skoraj ni, za ureditev plastičnih skakalnic pa bi bile med drugim težave tudi s sosedom.
Še malo se povzpnemo in smo na delu Vrha pri Boštanju, ki ga ljudje imenujejo Ravne. Res se svet malo zravna, nudi pa tudi čudovit razgled proti Rekštajnu in Kovačevem hribu, na drugi strani pa proti Sevnici. Kadar ni megle, kot danes. Pozorni smo takoj na tri novejše hiše, od katerih izstopa tista z dvojno ograjo in dvema besno lajajočima pasjima mrcinama. Lastnik se je pred 20 leti ponesrečil v prometni nesreči.
Pot nadaljujemo do mlade lipe, ki raste na štoru stare - "turške" lipe, ki naj bi res bila iz časa Turkov.
Malo poškilimo proti Topolovcu, ki bo naš cilj naslednji teden.
Na travniku opazimo tri ogromne prašnice, ki gotovo niso več užitne.
Nad vinogradi je nanizana ogrlica zidanic ter vikendic in sem nas Stanka povabi na vino, mošt, kavo ...
Zadnji posnetek je delo Sonje Kostevc.
Ob nazdravljanju in pesmi se v tem prelepem okolju kar zasedimo, potem pa se le odločimo za odhod.
Med tem se je megla razkadila in res lahko uživamo v razgledih.
Proti Boštanju se spustimo delno po markirani poti, delno pa po cesti. Na žalost od mosta ni poti ob Grahovici do Dolenjega Boštanja.
Uporabimo del Azalejine poti po robu doline in na koncu malo plezamo preko žic pastirja.
V zaselku Grahovica "zašpilimo" klobaso in čaka nas samo še povratek do avtomobilov. Naslednjič gremo spet s Stanko - po drugi poti.
Pa še to: podatki o stvareh in ljudeh ob poti so s spletnih strani, v glavnem od Krajevne skupnosti Boštanj, dobrodošli informatorji so bili Hermina Androjna, Janez Levstik in Janko Rezec, marsikateri podatek pa smo poznali tudi krožkarji sami.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar