Vedno znova sem navdušena nad prelepo okolico Sevnice, pa čeprav je včasih treba iti preko Save.
Peš je najbolje po brvi, ki jo ob robu krasi sveže zeleni mah, v vodi Save po se ogledujeta tako Sevnica kot Boštanj. Potem pa mene pot pogosto zanese med lepo urejene vrtove pri hišah na Radni. In že je tu novi most preko Mirne. Na desno ne bi, ker cesto ravno popravljajo, torej na levo ob železnici in preko nje.
V zaselku Grahovica (uradno Dolenji Boštanj) se potok z istim imenom izliva v Mirno, v strmini nad hišami pa lahko opazimo kip Marije na skali. Družina Zavrl je poskrbela za postavitev kipa zaradi zaobljube ob bolezni. Blagoslovitev je potekala 16. 8. 2014. Sicer pa naj bi bili na skali odtisi Marijinih nog, ki je tu počivala, ko je romala na Topolovec.
Peš je najbolje po brvi, ki jo ob robu krasi sveže zeleni mah, v vodi Save po se ogledujeta tako Sevnica kot Boštanj. Potem pa mene pot pogosto zanese med lepo urejene vrtove pri hišah na Radni. In že je tu novi most preko Mirne. Na desno ne bi, ker cesto ravno popravljajo, torej na levo ob železnici in preko nje.
V zaselku Grahovica (uradno Dolenji Boštanj) se potok z istim imenom izliva v Mirno, v strmini nad hišami pa lahko opazimo kip Marije na skali. Družina Zavrl je poskrbela za postavitev kipa zaradi zaobljube ob bolezni. Blagoslovitev je potekala 16. 8. 2014. Sicer pa naj bi bili na skali odtisi Marijinih nog, ki je tu počivala, ko je romala na Topolovec.
Vedno me je mikalo, kam vodi steza naprej. Danes bom tu ugotovila.
Zelo lepa pot ("po Golgoric" ji nekateri pravijo) po gozdu se malo dvigne, pa spet zravna, od spodaj je mogoče slišati hrup s ceste ob Mirni, med drevesi se za trenutek pokažejo tudi Zapuže. Tja dol se tudi odcepi steza, jaz pa vztrajam na glavni.
Drevje se že oblači v jesenske barve, vse je tiho okrog mene, le včasih me pozdravi kakšen padajoči list. Res me zanima, kam bom prišla. Končno se gozd malo odpre, na levi je kmetija, potem naprej še ena,
na desni pod mano pa ovinek ceste iz Boštanja k Dolinšku pod nekdanjimi skakalnicami. Asfaltirana cesta pelje navzdol, jaz pa bi rada še više in po gozdu mi uspe priti na verjetno najbolj razgledni del Vrha pri Boštanju. Odpre se razgled na pretvornik na Lazah,
pa Rekštajn, Kovačev Hrib,
na drugi strani pa na Sevnico, Konjsko, Lukovec s prekrasnim ozadjem hribov. Pri bogataških hišah, ki po mojem mnenju ne sodijo v to okolje, me pozdravijo psi.
Lepši pa je pogled na vinograde, ki se barvajo in ogrlico zidanic in vikend hišic nad njimi.
Toliko se še povzpnem po cesti do križišča, da vidim, kje je Topolovec, potem pa se ob hiši, ki najbolj izstopa in je zavarovano z dvema ograjama, dva besna psa pa sta na srečo za ograjo, vrnem na markirano pot v dolino. Malo je treba paziti, ker so markacije majhne, po poti pa tudi ljudje ne hodijo veliko.
Kakšen kostanj že leži ob poti, sadno drevje kar žari v toplih barvah, predvsem pa vidim veliko mušnic.
Kmalu sem na glavni cesti, ignoriram označeno bližnjico preko travnika in potem strmo navzdol, raje ostanem na cesti in že sem na ovinku pod nekdanjimi skakalnicami. No, tudi cesta se strmo spušča, je pa na njej le bolj varen korak.
Dolina Grahovice je lepa v vseh letnih časih, me pa moti, da se ne da ob njej sprehoditi do izliva v Mirno. Na začetku je sicer pot, potem steza, ki pa se nekako izgubi med travo. Še naprej vztrajam, čeprav so športni copati (kje ste gojzerji ali gumijasti škornji?) že presneto mokri od rose,
končno sem ob travniku s konji spet na bolj trdnih in suhih tleh. Zdaj pa ni več daleč do hiš v Grahovici. Tako zaokrožim pot in se preko Radne in brvi vrnem v Sevnico.
Z brvi se še enkrat zazrem v najvišjo točko mojega pohoda: hiša na njej je res kot novodobni grad.
Z manjšimi postanki je pot trajala okrog tri ure, od tega skoraj uro po krasnem gozdu, povratek pa s čudovitimi razgledi. Vredno ponovitve!
Zelo lepa pot ("po Golgoric" ji nekateri pravijo) po gozdu se malo dvigne, pa spet zravna, od spodaj je mogoče slišati hrup s ceste ob Mirni, med drevesi se za trenutek pokažejo tudi Zapuže. Tja dol se tudi odcepi steza, jaz pa vztrajam na glavni.
Drevje se že oblači v jesenske barve, vse je tiho okrog mene, le včasih me pozdravi kakšen padajoči list. Res me zanima, kam bom prišla. Končno se gozd malo odpre, na levi je kmetija, potem naprej še ena,
na desni pod mano pa ovinek ceste iz Boštanja k Dolinšku pod nekdanjimi skakalnicami. Asfaltirana cesta pelje navzdol, jaz pa bi rada še više in po gozdu mi uspe priti na verjetno najbolj razgledni del Vrha pri Boštanju. Odpre se razgled na pretvornik na Lazah,
pa Rekštajn, Kovačev Hrib,
na drugi strani pa na Sevnico, Konjsko, Lukovec s prekrasnim ozadjem hribov. Pri bogataških hišah, ki po mojem mnenju ne sodijo v to okolje, me pozdravijo psi.
Lepši pa je pogled na vinograde, ki se barvajo in ogrlico zidanic in vikend hišic nad njimi.
Toliko se še povzpnem po cesti do križišča, da vidim, kje je Topolovec, potem pa se ob hiši, ki najbolj izstopa in je zavarovano z dvema ograjama, dva besna psa pa sta na srečo za ograjo, vrnem na markirano pot v dolino. Malo je treba paziti, ker so markacije majhne, po poti pa tudi ljudje ne hodijo veliko.
Kakšen kostanj že leži ob poti, sadno drevje kar žari v toplih barvah, predvsem pa vidim veliko mušnic.
Kmalu sem na glavni cesti, ignoriram označeno bližnjico preko travnika in potem strmo navzdol, raje ostanem na cesti in že sem na ovinku pod nekdanjimi skakalnicami. No, tudi cesta se strmo spušča, je pa na njej le bolj varen korak.
Dolina Grahovice je lepa v vseh letnih časih, me pa moti, da se ne da ob njej sprehoditi do izliva v Mirno. Na začetku je sicer pot, potem steza, ki pa se nekako izgubi med travo. Še naprej vztrajam, čeprav so športni copati (kje ste gojzerji ali gumijasti škornji?) že presneto mokri od rose,
končno sem ob travniku s konji spet na bolj trdnih in suhih tleh. Zdaj pa ni več daleč do hiš v Grahovici. Tako zaokrožim pot in se preko Radne in brvi vrnem v Sevnico.
Z brvi se še enkrat zazrem v najvišjo točko mojega pohoda: hiša na njej je res kot novodobni grad.
Z manjšimi postanki je pot trajala okrog tri ure, od tega skoraj uro po krasnem gozdu, povratek pa s čudovitimi razgledi. Vredno ponovitve!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar