Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Kozjansko

Ob osmih zjutraj na ekskurzijo Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Spet nas je samo dvajset: škoda za tiste, ki bi lahko šli, pa ne gredo. Mi pa smo si zaslužili lep sončen dan, ki nas razveseljuje že na vožnji ob Sevnični proti Planini pri Sevnici. Brane varno vozi, nam že znani vodič Dejan Cizl je tudi že v akciji in razlaga o Kozjanskem, ki je veljalo za nerazvito področje. Prednost pa je v neokrnjeni naravi ter možnostih ekološkega kmetovanja in turizma: predvsem pohodništva in kolesarjenja. Vozimo se tudi po 1800 metrov makadamske ceste v Zelencih, ki ni edini tak odsek državne ceste, še daljši je ob Sopoti po južnih pobočjih Kuma. To cesto iz Planine v Sevnico je leta 1868 dal zgraditi grof Gustav Blome za lažji transport lesa z Bohorja do železnice. Janja Kolar, ki je včasih živela na Planini, pridno dopolnjuje vodičeve podatke. Kraj se sicer imenuje Planina pri Sevnici, spada pa pod občino Šentjur, zanj je pomemben obrat Tajfun, ki je začel kot majhna delavnica, bil uspešen pri puhalnikih, zdaj pa izvažajo gozdne vitle po celem svetu. Ko se pripeljemo do mesta, kjer je bila včasih stara žaga, se svet odpre: na desni strani je Šentvid, na hribu pa Cerkev Svetega Vida. Tu je najprej stal križ v spomin na turške čase, kasneje kapelica, od začetka 18. stoletja pa sedanje cerkev z dvanajstimi kapelicami križevega pota, ki so jih postavili leta 1801, dve postaji sta v cerkvi. V njej naj bi se tudi poročila Friderik II. Celjski in Veronika Deseniška.

O Planini pri Sevnici, ki ima danes okrog 400 prebivalcev, lahko preberemo v Wikipediji:

Naselje je prvič omenjeno že leta 1190 in 1209 kot vinogradniška vas, leta 1345 pa dobi status trga (kopija prangerja stoji še danes). Leta 1598 je omenjeno obzidje. Najprej je imel trg tri letne sejme, leta 1793 je dobil še tri. V letu 1494 so trg izropali Turki, leta 1646 je kraj zajela kuga, na kar spominja kamniti steber na poti v Visoče, požar ga je uničil leta 1962. Zaradi mnogih požarov ni ohranjena nobena trška arhitektura. V 16., 17. in 18. stoletju je bila Planina prizorišče kmečkih uporov. Leta 1573 je kmečka vojska pod vodstvom Ilije Gregoriča zavzela Planino. Slovence je vodil ključavničar Šterc iz Jurkloštra, ki je bil zaradi izdajstva zaprt v grajsko ječo. Med uporom leta 1635 so kmetje izropali planinski grad. Zadnji upor je bil leta 1790. Pomemben kraj se je razvil tudi zaradi desetih živinskih sejmov na leto. Cesta Planina - Sevnica je bila zgrajena leta 1868. Šolo so dobili leta 1822, ustanovil jo je graščak Jožef Protasi, novo pa so zgradili leta 1972. Na čase NOB spominjajo: spomenik padlim (115 žrtvam), spominska plošča na stavbi Krajevne skupnosti, ki govori o tem, da je bil tam leta 1944 sedež okrajnega odbora SKOJ-a za Kozjansko, na stari šoli je plošča, da je bil v šoli partizanski pouk, na Kašti pa plošča v spomin bojem XIII. brigade SNOmiU.

Parkiramo v središču naselja v bližini Cerkve Svete Marjete iz prve polovice 15. stoletja s kasnejšimi prezidavami.

Ogledamo si sramotilni kamen (pranger) potem pa se z vodičko in kustosinjo Sašo Krofl napotimo v prenovljeno staro šolo

na ogled zbirke Nika Kureta (1906 - 1995), raziskovalca slovenskih etnoloških posebnosti, urednika na Radiu Ljubljana, oblikovalca lutk, iger in igrač, pisca lutkovnih igric ... Njegovo življenjsko delo je predstavitev slovenskih ljudskih praznikov v štirih knjigah Praznično leto Slovencev: šege in navade od pomladi do zime.

V sosednjih prostorih je predstavitev orožnika in ljubiteljskega fotografa Alfonza Juršeta (1869 - 1945), ki je na okrog 3.500 fotografskih ploščah ohranil utrip življenja na Planini v prvi polovici dvajsetega stoletja. Na obe postavitvi sta lahko oblikovalca res ponosna: na vsebino in obliko z mnogimi predmeti, ki dopolnjujejo slikovno gradivo.

Trg Planina ima dve muzejski zbirki: zbirko etnoloških predmetov Janeza Šmida in stalno razstavo »Kozjansko žari«, ki ju bomo morali obiskati kdaj drugič.

Vodička nas že vodi mimo graščine proti razvalinam starega gradu.

Wikipedija:

Grad Planina leži na 33 m visokem strmem skalnatem grebenu nad trgom. Graditi so ga začeli v 10. ali 11. stoletju, končali pa verjetno v 12. stoletju. Prvič je omenjen leta 1190. Njegovi lastniki so bili Krški škofje oziroma Vitezi Planinski. V 13. stoletju so jim sledili Ostrovrharji (1249), v 14. stoletju pa Celjski grofje (1345-1456). Sledili so razni deželni knezi in najemniki, med najbolj znanimi so bili Mosconi (1588-1768) in Protazi (1823). Leta 1884 so gradu odstranili streho, nakar je postal razvalina, ki se je ohranila vse do danes. Jedro gradu je bilo romansko, južna stran pa gotska. Na severni steni je zanimiva zidava v obliki ribje kosti, značilna za antiko oziroma zgodnjo romaniko. Grad je imel podolžno oblikovan palacij z velikimi kletmi. Imel je dve nadstropji in velike podstrešne prostore. Ob vhodu je stal visok okrogel stolp, na severu, 100 m stran, pa še en stolp, ki je varoval dovozno cesto na grad. Grad je bil obzidan na zahodni, severni in vzhodni strani.

Obnovljena je grajska kašča, kjer nas čaka sladki prigrizek s kavo in vinom, ogledamo pa si značilne posnetke Alfonza Juršeta, ob katerih imata Saša in Janja veliko povedati.

Sprehodimo se po lesenih mostovžih na ruševinah, ki jih vzdržuje podjetje Tajfun in ima tam tudi razstavo na prostem, posnamemo skupinsko sliko, potem pa se sprehodimo še do Turške lipe, kjer so včasih prirejali predstave na prostem.

Janja nas popelje po naselju in predstavi znamenitosti:

rojstno hišo nemške pisateljice slovenskega rodu Ane Wambrechtsamer (1897 - 1933), nemške pripovednice, znane predvsem po romanu Danes grofje celjski in nikdar več, ki je tudi pokopana na Planini.

Ob spomeniku se poklonimo številnim žrtvam druge svetovne vojne. Veseli smo razvoja in širitve Tajfuna, ki daje zagon kraju in tudi celi občini.

Zdaj pa nazaj v avtobus in proti Dobju.

V njegovi bližini obiščemo Kozjansko domačijo, v bistvu dve hiški, obe s številko 13, ena spada pod Repuš, druga pod Ravno. Prijazni gostitelj nas pozdravi že na lepo urejenem parkirišču in takoj osvoji s svojo neposrednostjo in narečnim jezikom. Najprej nas vodi v 200 let staro hiško, ki je še originalna.

Pri kozolčku se lahko preizkusimo v mlatenju z mlatilnico na ročni pogon. Kot večina politikov smo mlatili prazno slamo.

Mimo lepega čebelnjaka pridemo do hiše, ki je samo na videz stara, sicer pa je predelana v objekt za sprejem turistov, ki tu lahko poskusijo značilno hrano, pa tudi prespijo. Ohraniti so poskušali veliko starih predmetov, nekaj posebnega pa so tudi stranišča, ki so otrokom prijazna: z manjšo školjko in umivalnikom. Nazdravimo uspešnemu projektu Bojana in Andreje Guček, zraven pa zazveni še pesem. Zanimiva je tudi zbirka starih orodij in strojev na skednju, ki lahko gosti še več turistov. Ob hiši se košati vrt, pod njo in okrog nje dišavnice, zraven še posebna steza za hojo z bosimi nogami ... Obisk na tej domačiji je res pravo doživetje, drugič bi še hrano naročili tu.

Glede hrane nam ni bilo slabo niti v Gostilni pri Olgi v Škarnicah blizu Dobja. Dve vrsti juhe, dve vrsti mesa in priloge, mešana solata, slasten sadni zavitek - težko smo vstali od mize.

Čaka pa nas še kulturni posladek - obisk Jurkloštra.

Wikipedija:

Kartuzija Jurklošter, ki je bila v ustanovljena 1170, je bila ena od treh najstarejših srednjeevropskih kartuzij. Kartuzija je bila 1199 iz gospodarskih razlogov razpuščena, vendar pa leta 1209 ponovno obujena. Do leta 1227 sta bila postavljena enoladijska cerkev in samostan. V samostanski cerkvi naj bi bila pokopana Veronika Deseniška. Dokončno so kartuzijo ukinili 1595 in samostan predali jezuitom, po zatonu jezuitskega reda 1780 so ga večji del podrli in konec 18. stoletja sezidali novo graščino v poznobaročnem slogu. Graščino so partizani leta 1945 požgali. Od kompleksa sta ohranjena obrambni stolp in poznoromanska župnijska cerkev sv. Mavricija.

Vodnik Zavoda Odon nam podrobno predstavi zgodovino kartuzije, ogledamo si cerkev, spoznamo skrite prehode, skrito knjižnico, prostore, kjer naj bi se skrivala Friderik in Veronika Deseniška v letih 1422-1425, pa prostor, kjer naj bi bila Veronika domnevno pokopana.

Zanimivi so nam tudi obrambni stolp, v katerem je nekaj časa živela Svetlana Makarovič, sončna ura ter Most ljubezni. Blizu je zelo lepo urejena šola z vrtcem, dolina Gračnice pa je sploh čudovita v jesenskih barvah.