Od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica nas je danes sedem in z dvema avtomobiloma se vozimo skozi Radeče, Zidani Most in po obnovljeni cesti proti Hrastniku. Kar nekam ožja se nam zdi, promet pa zaenkrat urejujejo tudi trije semaforji. Potem pa po mostu preko Save in po njenem desnem bregu mimo Trbovelj in Zagorja do Litije. Pri trgovini se nam zahoče kave, pa nimajo lokala, vznemiri nas pa še nekaj drugega: v enem izmed avtomobilov se pod merilnikom hitrosti vztrajno prižiga rdeč napis STOP. To pa ni kar tako! Že hočemo poklicati servis ali poiskati mehanika, ko ena izmed potnic hoče odpreti prtljažnik, pa ob tem ugotovi, da je v bistvu že odprt. In zato je gorel napis. Peljemo se naprej do Šmartnega pri Litiji, kjer le najdemo lokal in se osvežimo s krepčilnimi napitki. Zdaj pa nas čaka cesta v hrib mimo gradu Bogenšperk do naselja Javorje s kakšnimi 70 prebivalci, kjer se ustavimo pred podružnično šolo v bližini gasilskega doma.
Smo na nadmorski višini 555 metrov in odpre se nam čudovit razgled od Storžiča do Triglava, pa še dlje na vsako stran. Res pa je, da se vmes podijo meglice in zavijajo gore v skrivnostne oblike.
Parkiramo in se po cesti skozi gozd napotimo do Felič Vrha. Znajdemo se na veliki kmetiji Lampret, kjer ne manjka težke kmetijske mehanizacije.
Zavijemo na levo do lovske koče Lectov grad (ime po povesti Juša Kozjaka), kjer je razgled na Javorje in panoramo zadaj res lep, dokler ga ne zagrne megla.
Vrnemo se do kmetije, kjer naletimo na oznake Lavričeve poti, tudi Badjurova ne more biti daleč, kažipot pa vabi tudi v Pristavo nad Stično.
Nas pa najprej zamika obisk Cerkve Svetega Roka. Tisto prvo, ki so jo postavili kot spomin na kugo 1646, so Nemci skupaj z dvema domačijama leta 1942 zaradi obmejnega območja z Italijo podrli. Vaščani so si na tem mestu zelo želeli imeti cerkev in z deli začeli leta 2002, blagoslovili pa so jo avgusta 2011. Povzpnemo se v zvonik k dvema zvonovoma, na žalost pa megla čisto zastre razgled.
Pot nadaljujemo proti Bukovici, kjer je zanimiva Kmetija pri Uduču (Gorenji vrh).
Tretjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Po lepem jesenskem gozdu se vzpenjamo na najvišjo točko naše poti - Osrenco (710 metrov). Tu so na grebenu zgradili razgledni stolp, ki pa razpada. Klopi so dovolj dobre, da si na njih privoščimo malico.
Spust je pa strm in na njem nas presenetijo ostanki opazovalnega stolpa na mejni črti med Nemčijo in Italijo v času druge svetovne vojne.
Steza se prelevi v cesto in skoraj po ravnem se vračamo v Javorje, ki nas pozdravlja s Cerkvijo Marijinega vnebovzetja iz 18. stoletja. Po uradnih podatkih naj bi bila panoramska pot dolga šest kilometrov, jaz sem na njej uživala vsak meter.
Vračamo se proti Šmartnemu, tam pa zavijemo na Veliko Presko in v dolino Sopote. Kar nekaj kilometrov te državne ceste je še makadamske.
Ob njej pa je obvezen postanek pri slapu Sušjek na potoku, ki je pritok Sopote. Izvira na 700 metrov nadmorske višine, teče približno štiri kilometre in pred izlivom pade preko pragov (5, 15 in 4 metre visokih). Tokrat je vode res veliko in slap je veličasten. Pot in ograja - vse je lepo vzdrževano in kar predstavljamo si lahko, kako je tu ob koncertih ali porokah. Seveda pa elektrarna iz leta 1986 ne sme pobrati vse vode.
V Radečah se v kavarni Galeria ob kavi dobimo z našo vandrovko Nevenko in si ogledamo razstavo posnetkov Judith Zgonec. Spet je bil to en lep ponedeljek!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar