V torek me kliče Sonja, da gre njihova fotografska skupina v sredo na Veliko planino in lahko grem zraven. V mislih hitro preprogramiram obveznosti za ta dan in zjutraj ob osmih sem že na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). Trije smo. Oprosti, Fia, štirje. Z nami je namreč tudi Sonjina psička. V Radečah se nam pridruži še Bogdan s svojo psičko. Po kavici in jutranjem klepetu se peljemo skozi Zidani Most, Celje, Mozirje, Gornji Grad na prelaz Črnivec, potem pa naprej do Kranjskega Raka in še malo dlje do parkirišča Rakove ravni v nekdanjem kamnolomu.
Tam nam Sonja postreže s sendviči in vinom, potem pa počasi krenemo v hrib in v gozd.
Pa hoji nas "ovirajo" pogledi na pomladno cvetje, zanimiva drevesa, lepo oblikovanje skale. Tu so že prvi pomladanski žafrani, vmes morska čebulica (tudi rumena ?), trobentice, pordeli telohi, podlesne vetrnice in grmički navadnega volčina.
Ko pridemo iz gozda, se odprejo pravi vrtovi cvetja med lisami snega, največ je žafrana, katerega nežni cvetovi rastejo dobesedne drug preko drugega.
Na Mali planini lepoto pokrajine dopolnijo še leseni stani, lepo oblikovane smreke in nekaj posebnih osamelcev pa je tako stalno na sceni. Zanimivo je primerjati rastline, ki šele lezejo izpod snega in druge, ki so že v polnem cvetju na mestih, ki so že nekaj časa kopna. V grapah je snega je še precej in med hojo preko zaplat ti noga kaj lahko zaide kam globoko. Na mlakah pa je še tudi nekaj leda.
Foto: Vinko Šeško.
Pri dveh skalah z ozkim prehodom pove Sonja zanimivo zgodbo o tem, kako so pastirji morali ob prihodu na planino skozi to ožino in tu pustiti vse zamere iz doline. Ne vem, zakaj sem jaz rinila tam skozi. Saj nimam nobenih zamer.
Med Jarškim in Črnuškim domom najdemo lepo reso, tudi kakšno kronico, potem pa se zazremo v daljavo in s snegom zasute Kamniške Alpe.
Pri Domžalskem domu se tare ljudi, mi pa kar pod njim in na greben, da se pred nami odprejo vse lepote Velike planine.
Čisto do roba gremo, pogledamo v rahlo zamegljeno dolino, kjer komaj prepoznamo Kamnik, potem pa se raje posvetimo pogledam na gore in poljane žafrana. Med modro vijoličnim je nekaj tudi belega - nunka ga imenujejo. Vsi štirje udeleženci tega fotografskega pohoda lovimo motive, ki jih ne manjka, poze pri tem so različne: priklanjanje, klečanje, ležanje ...
Povzpnemo se do kapele Marije Snežne, potem pa počasi na vzpetino pri Domžalskem domu, od koder so še posebno lepi razgledi. Ljudi je zdaj ravno prav in tudi v domu ni nobene gneče. Na žalost je zmanjkalo njihovega dobrega zavitka, zato pa se odžejamo z radlerjem in pivom, za posladek pa ogledamo še razstavo fotografij Janeza Medveška. Nekaj posebnega so tu tudi imena stranišč: Mickina luknja in Janezov kot, za vsak slučaj piše pa še Ženski WC in Moški WC. Skozi okno stranišča pa je lep razgled na trato z žafrani.
Vračamo se preko Gojške planine, kjer najdemo še posebno lepe skupinice žafranov in morske čebulice, skupino stanov pa smiselno dopolnjuje tudi križ.
Na Marjaninih njivah so žafrani v glavnem že odcveteli, veliko pa je trobentic, vmes pordeli telohi in bahati grmički navadnega volčina.
Na planinah smo bili kakšnih pet ur, na zemljevidu pa manjka del povratka od Domžalskega doma do parkirišča, ker sem aplikacijo pozabila ponovno prižgati. Avto nas ponižno čaka poleg še nekaterih vnetih obiskovalcev teh krajev in Sonja nas varno pelje proti domu. V Radečah še kava in prvo slovo.
Za piko na i pa mi trije zapeljemo še na Vrh pri Boštanju, da Sonja vidi, kakšen raj sta si Ani in Lado Šintler oblikovala okrog svoje romantične hiše. Prijetno druženje s klepetom ob kozarčku rujnega je pravi zaključek za ta čudoviti dan.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar