Ob pol osmih nas je sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). Nekaj časa se dogovarjamo, potem pa odločimo za premik z dvema avtomobiloma do Podbočja. Gostilna Gadova peč je ob ponedeljkih zaprta, zato pa dobimo kavo v lokalu pri cerkvi Svetega Križa.
Zraven je lipa s klopjo in informativna tabla Turističnega društva, kjer najdemo tudi zemljevid pohodniških poti. Na trgu pred cerkvijo stoji kamniti lev - kopija najdbe iz rimskih časov. Podbočje se je včasih imenovalo Sveti Križ in je omenjeno že leta 1249, področje pa je bilo naseljeno že veliko prej.
Ob potoku, preko katerega vodijo slikoviti mostički k vsaki hiši, se zapeljemo do naselja Šutna in parkiramo v kamnolomu.
Smerokazi in markacije nas usmerijo na gozdno pot, ki se takoj začne vzpenjati. Do Planine v Podbočju naj bi bilo uro in 40 minut hoda. Pot je zelo skrbno označena, v hrib, pa malo po ravnem, zelo malo po cestah, v glavnem po gozdu, pa med travniki in vinogradi.
Ko se malo dvignemo, se začnejo odpirati lepi razgledi na hribčke z vinogradi in zidanicami, polje v dolini pa je komaj vidno v megli. Hrastek je naselje nekaj hiš, potem pa smo spet v gozdu.
Drevje se jesensko barva, povsod je veliko kostanja, gozdne poti pa široke in udobne za hojo.
Večje naselje, skozi katerega gremo, je še Brezje v Podbočju, potem pa smo kmalu na Planini v Podbočju, ki naj bi imela 28 prebivalcev in leži blizu meje s Hrvaško na višini skoraj 700 metrov.
Nemo obstojimo pri spomeniku 34 talcem, ki so jih Nemci postrelili 14. in 15. septembra 1942,
potem pa stopimo do Izletniške kmetije Stipič. Najprej poklepetamo z gospodarjem, gospodinja pa nam skuha okusen domač čaj, ki ga oplemenitimo s tavžentrožami, ponudi pa tudi narezek sira in domačega kruha. Kmetija slovi po dobrem siru, zato ga precej kupimo, zraven pa še domačo skuto in pregreto smetano. Poslovimo se od gostoljubnih gostiteljev in smo malce žalostni, da smučišče pri njih zaradi prevelikih stroškov in problemov z dovoljenje ne deluje več.
Vračamo se po isti poti in jaz malo zaostajam, ker nabiram šopek za našo slavljenko, kostanj je pa tudi vabljiv. V gozdu tako spregledam odcep na stezo v levo
in po travniku in med vinogradi ponovno prikrožim pod naselje Brezje. Potem sem pa bolj pazljiva in problemov ni več, morajo me pa ostali čakati, kljub temu, da dvignem hitrost hoje na pet, oziroma celo šest kilometrov na uro.
Sicer pa sem skupaj prehodila 15 kilometrov in pol v štirih urah in pol.
Sicer pa sem skupaj prehodila 15 kilometrov in pol v štirih urah in pol.
Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Na povratku se ustavimo še na Primožu (Češnjice), kjer Elčki čestitamo za rojstni dan in doživimo pravo pojedino z enolončnico, mesom, krompirjem in zelenjavo izpod peke in nekaj vrstami sladic. Od tekočih zadev pa je bil na voljo šnopček, mošt, vino, kava ... Že pohod je bil pravo doživetje, tale zaključek pa sploh!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar