16. 10. 18

Z Vršiča na Slemenovo špico - 15. 10. 2018

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se danes na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) izjemoma zbere že ob šestih. Okrepljeni smo še s člani Četrtkove skupine in kombi je poln. Hitro brzimo proti Ljubljani, tam pa naletimo na jutranje zastoje in lezemo po polžje. Proti Gorenjski gre spet hitreje, na postajališču Voklo pa si vzamemo čas za kavico. Ko se vozimo proti Kranjski Gori, pade kakšna kaplja, kar nas čudi, saj v vremenskih napovedih ni bilo dežja.


Na prelazu Vršič (1600m) je le nekaj vozil, mi pa se hitro pripravimo za hojo in krenemo proti Slemenovi špici




Pot je dovolj široka, ob njej pa nas razveseljujejo zlato obarvani macesni med zelenim ruševjem in še kakšnim grmom druge barve.


Na prevalu Vratca (1807m) se malo ustavimo, poškilimo na pot proti Mojstrovki, potem pa se napotimo naprej po čudovito obarvani pokrajini. Dež pa nas kar naprej rahlo sveži. 





Po dolinah se vlečejo megle, na spolzki in ponekod ozki stezi pa je treba kar paziti na korak, čeprav se očem ponujajo različne lepote. 


Najprej hodimo malo navzdol, potem po ravnem, na koncu pa sledi vzpon na travnik, kjer pa o jezercih ni ne duha, ne sluha. 




Z vrha (1911m) se kljub dežju in megli odprejo pogledi na Tamar in sosedno dolino, tudi proti Mojstrovki se še kar vidi, le Jalovec se sramežljivo skriva.



Kljub rosenju pomalicamo "na višini" in privabimo nekaj kavk, ki upajo, da dobijo kaj v svoj kljun. Slavica je vso pot nosila veliko steklenico belega, zdaj pa ji vsi pomagamo, da ne bi pretežko nosila še nazaj.



Vračamo se po daljši poti mimo drevesa, skozi luknjo katerega fotografi pogosto fotografirajo Jalovec, dolgo pa ga ne bodo, ker je prhko in bo kmalu omagalo. 


Pod Mojstrovko opazimo zaplato snega, po poti navzdol pa moramo še bolj paziti na spolzki zemlji in mokrih kamnih. 


Na enem mestu se je treba prav plaziti med skalami. 








Kljub temu pa je dovolj časa za poglede v dolino, med macesne v razkošni zlati barvi, 



s katerimi tekmujejo borovnice v drugačnih odtenkih. 




Na Vratcih si oddahnemo po kratkem vzponu in spustimo nazaj na Vršič


Prehodili smo okrog šest kilometrov, na poti pa smo bili štiri ure - tudi malica je všteta v ta čas.


Na parkirišču nam Slavica postreže rdečega: žeje res ne trpimo, iz oblakov pa tudi ves čas po malem prši. Vendar ni preveč mrzlo in barve so zaradi vlage še posebno sveže.


Odpeljemo se malo pod Vršič, kjer se ustavimo še pri kamnitih možicih, za katere bo kmalu zmanjkalo kamenja.




V Kranjski Gori je obvezen postanek pri jezeru Jasna, kjer končno nekaj delajo pri nekdanjem lokalu in upamo, da bo kmalu urejen. Sicer pa nas pozdravita kozorog in mlin, voda je res čista, v njej se ogleduje živopisano drevje s pobočja. Sprehodimo se in se čudimo stolom nenavadnih oblik, preseneti pa nas tudi omarica s knjigami za strastne bralce. 


Malo niže se ustavimo še pri zanimivem koritu Baba Šči, potem pa se poslovimo od teh krajev. Ena kavica bi pa še prijala: spijemo jo v Mojstrani.
Čeprav ni bilo sonca in žarenja barv v njegovih žarkih, smo uživali v naravi in dobri družbi.

Video:



Ni komentarjev: