Za hojo malo povprek pride za prevoz prav vlak. Člani in članice študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se zbiramo na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), potem pa na železniški postaji. Sistem kupovanja vozovnic omogoča, da kupimo eno od Sevnice do Libne, za povratek pa od Krškega do Sevnice. Nimaš potem več skrbi in ni treba denarnice dvakrat odpirati. Stari vagoni imajo celo oznako za prvi razred, vseh sedem se nas malo stisne v kupe in okrepi z Borisovo čokolado.
Železniška postaja Libna, ki sicer stoji v naselju Spodnji Stari Grad z mnogimi novimi hišami, nas sprejme v megli. Gremo malo naprej in smo v naselju Stari Grad,
ki ima tudi cerkev svetega Miklavža, katere začetki segajo v leto 1627. Tu je bil včasih stari tok Save in leta 1828 ali 1829 so se ljudje, ki so bili pri maši, komaj rešili pred naraslo vodo, kljub temu, da je sveti Miklavž med drugim tudi zaščitnik pred nevarnostjo vode. V bližini opazimo tudi Kraljevsko dvorano Jehovovih prič, cerkve Matere Božje v Dolenji vasi, ki je na rahli vzpetini približno sto metrov stran, pa zaradi megle niti ne vidimo. Prvotno stavbo so zgradili leta 1627 in kot cerkev svetega Miklavža spominja na kugo. V naselje je tudi trgovina Kmečke zadruge Sevnica.
Prečkamo cesto in se napotimo med hišami, potem pa v hrib na zgornji plato, kjer je baje v nekem gospodarskem poslopju še del zidov nekdanjega starega gradu.
Pri lepo urejenih hišah ni videti nikogar: odrasli so v službah, otroci pa v šoli. Samo dva konja nas pozdravljata ter tu in tam kakšen pes.
Asfaltirana cesta preide v gozdno pot, ki nas vodi skoraj po ravnem in dolgo časa lahko uživamo med skrivenčenimi hrasti, bukvami, praprotjo ...
Najdemo tudi smrdečo rdečo gobo Clathrus archeri - veliki lovkar ali lovkasta mrežnica,
kasneje pa veliko lepih dežnikaric. Pod nogami nam pokajo želodi, žir, nekaj je tudi kostanja.
Delno je pot markirana s klasičnimi markacijami, nekaj je tudi drugih znakov in puščic - področje je res popularno za hojo.
Preseneti nas cela mreža jarkov, ki se vijejo po nekem sistemu, na določenih mestih so nekdanja skopana utrjena mesta. Kasneje nam domačin razloži, da so to strelski jarki iz druge svetovne vojne, ki so jih ujetniki in domačini morali kopati za Nemce, da so se ti vkopali in nadzirali področje daleč naokoli. Jože pa se spomni, da je morala njegova mama sem hodit kopat.
Pri veliki skupini gob napravimo skupinsko sliko, potem pa še opazujemo dva močerada, ki očitno ne vesta kod in kam. Glede na smer premikanja k vodi ali od vode bi lahko napovedali vreme, ampak klimatske spremembe so očitno zmedle tudi te živali.
Ko pridemo iz gozda med vinograde, se nam odpre pogled na Vrbino, Savo, velike pokrite površine - nasade jagod, nuklearne elektrarne iz leta 1981 pa tudi ni mogoče zgrešiti, že zaradi dima ne.
Pod nami so med vinogradi in travniki posamezne hiše, gospodar enega travnika ob poti pa nas z napisom prijazno vabi na klopco, da si odpočijemo in uživamo v sicer malo zamegljenem razgledu. Vsak vleče iz nahrbtnika kakšne dobrote, malo se okrepimo, klepetamo in sončimo. Nam se nikamor ne mudi ...
Ko nadaljujemo pot, se nam na severozahodni strani pokaže cerkev in po dolgem ugotavljanju ter spraševanju domačinov ugotovimo, da so tam Zdole. Pred končnim vzponom se še malo spustimo, potem pa zakorakamo
mimo lovskega doma do cerkve svete Marjete. To je najstarejša cerkev v župniji Videm (1580), sicer pa je bil ta kraj obljuden že v prazgodovini (700 - 400 pred našim štetjem), o čemer pričajo najdene gomile. Ravno poldne zvoni, mi pa gledamo proti tovarni Krka, trgovskemu središču Qlandija, gradu in vinski kleti v Leskovcu, cerkvi svete Jožefe na Trški gori, kamnolomu v Guntah,
Sremiču (Grmadi) in slikovitim Zdolam. Ugotavljamo, da je Krško z okoli sedem tisoć prebivalci res nekaj posebnega: Župnija Videm spada v Škofijo Celje, Župnija Krško pa pod škofijo Novo mesto.
Hiša s številko 1 blizu cerkve je bila včasih res imenitna, zdaj pa bi jo bilo treba popraviti.
Spuščamo se v gozd in ugotavljamo, da so s Krškim povezani Janez Vajkard Valvazor, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič, družina Hočevar, Janez Mencinger, Viktor Parma, Boris Cavazza, Miran Rudan, Sašo Hribar ... Sicer pa poznamo ta kraj tudi po sadjarstvu in vinogradništvu, pa seveda po speedwayu. Spomnimo se tudi, da se je industrija v Krškem začela s Tovarno celuloze in papirja leta 1939 in upamo, da VIPAP kot njen naslednik še dela.
Za nekaj časa stopimo iz gozda med vinograde in ogrado s kozami, potem pa se spet spuščamo po gozdu vse do cerkve svetega Mihaela v Stari vasi.
Tam nas preseneti znak za Pešbus - zbirno mesto za šolarje, da peš v spremstvu odraslega odidejo v šolo.
Po bonbonih nam zadiši iz tovarne Imperial - Šumi, po kavi pa v lokalu Lokal, kjer nam zelo hitro in prijazno postrežejo.
V bližini železniške postaje nam Janko razloži, da številka na belem kamnu pomeni število kilometrov do Beograda, potem pa se dobre volje odpeljemo z vlakom spet v Sevnico.
Za devet kilometrov poti smo porabili tri ure in 40 minut (všteti so tudi postanki), uživanje v lepi jesenski pokrajini in odlični družbi pa je tako neizmerljivo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar