Ob Savi od Brestanice do Blance - 10. 10. 2018

Tri se zberemo na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), 

trije počakajo na železniški postaji. Študijski krožek Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica danes najprej potuje z vlakom. 

V Brestanici se izkrcamo v megleno jutro in moramo mimo ograje malo v smeri Krškega, da lahko pridemo na pot ob Savi. Vidimo le spodnji grad Turn, zgornji je zavit v meglo. Stanovalka iz gradu nam pove, da v novejšem delu stanujejo tri družine: oni so stanovanje kupili, drugi dve sta najemniški. Sicer je zgodovina tega gradu manj znana kot tistega na hribu: njegovi začetki naj bi bili v 13. stoletju, torej vsaj sto ali nekaj sto let kasneje kot pri zgornjem. Veliko so ga prezidavali in dozidavali, zdaj pa so v starem delu ostali samo zunanji zidovi z luknjami namesto oken in brez treh vmesnih stropov. Ima pa zgradba novo streho in verjetno negotovo prihodnost. Pred davnimi leti so celo govorili, da se je zanj zanimala Konfekcija Lisca, ki je iskala prostor za šivalnico. Še vedno pa je v spominu tudi zgodba o dveh sprtih bratih, lastnikih gradov, ki sta si napovedala dvoboj točno opoldne in se z oken obeh gradov medsebojno ustrelila. 

Mimo gred z živopisanimi rožami se vrnem po podhodu pod železnico spet ob Savo in začnemo hoditi po lepo vzdrževani poti v smeri Rožnega. Pokritiziramo, da je od lokala Medvedov brlog ostal le še napis, se spomnimo hiš, ki so jih nekaj ob ozki cesti podrli, se ozremo proti Gostilni Pečnik preko Save, kjer je nedavno v avtomobilski nesreči umrla lastnica, ne pozabimo pa tudi hiše, kjer je bila včasih doma naša Sonja. 

Ob vodi so nasajene jelše, veliko je navadne trdoleske z zanimivimi plodovi, na celi poti pa sploh nismo našli niti ene ambrozije. Počasi korakamo po peščeni poti in obujamo spomine na Penk, kjer so ob povodnjih lovili les in premog, 

gremo pa tudi mimo pomnika partijskega srečanja 5. 5. 1941. 

Ob poti je tudi več urejenih kotičkov za ribolov in oddih in enega izkoristimo za kratko malico. Fotografe posebno pritegnejo pajčevine, sicer pa ni prave svetlobe in zanimivih motivov. 

Pri mostovih za železniško progo opazimo, da so jih zaradi povišanega vodostaja morali utrditi. 

Roške jame, ki so jih izkopali pri gradnji železnice, nas presenetijo s svojo zaraščenostjo, zdaj so vse zalite z vodo, včasih je bila v nekaterih voda samo ob res visoki Savi. 

Sprehodimo se do pristana na Rožnem in se čudimo njegovi velikosti in sprašujemo o namembnosti. 

Ko zagledamo preko železniške proge cerkev svetega Kancijana, smo na sredi poti med Brestanico in Elektrarno Arto-Blanca: v obe smeri je 50 minut - preberemo na kažipotih. 

Zdaj so ob poti že njive, na nekaterih je ostalo še kar veliko posušene koruze. 

Med travo najdemo nekaj gob, del sadovnjakov tik pred Blanco pa se nam zdi nekam zapuščen. 

Ko se nam pokaže elektrarna, smo že skoraj na cilju. 

Na Blanci so ob vodi uredili otroško igrišče z nekaj orodji tudi za odrasle, imajo pa celo stranišče za otroke. 

Končno se pokaže sonce, mi pa na terasi Okrepčevalnice Trimček uživamo ob kavi. Zabavamo se ob zanimivo urejeni notranjosti lokala, predvsem stranišč, hostela pa si ne moremo ogledati, ker natakarica nima ključa.

Počasi se odpravimo do železniške postaje in se udobno z vlakom pripeljemo v Sevnico. Način, ki bi ga bilo vredno kdaj ponoviti.

Več posnetkov

Video: