Danes temperature ne bodo tako visoke, sploh na Gorenjskem. Kar lepo na vlak ob 5.52 do Ljubljane, ta je regionalni in ne ustavlja na postajah od Zagorja naprej, zato je vožnja krajša. Nekaj minut po sedmi uri že kupujem slastne rogljičke, ki jih prigriznem h kavi. Računam na avtobus ob osmih proti Kamniku, izkaže pa se, da eden pelje dvajset minut prej in sicer skozi Radomlje, ki so samo dva kilometra oddaljene od Arboretuma Volčji Potok, kamor sem danes namenjena. Ker pa je ta pot po precej prometni cesti, se raje zapeljem še malo dlje do naselja Nožice, kjer je po malo asfalta skozi naselje pot peščena, preko travnika pod Homškim hribom, preko reke Kamniška Bistrica, skozi gozd in še malo preko polja - v dvajsetih minutah sem na cilju.
Preko zorečega polja se mi kaže lep pogled proti goram in Kamniškemu sedlu.
Sedem evrov je vstopnina v Arboretum za upokojence in upokojenke, vredno jih je odšteti. Wikipedija navaja:
Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok, v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila agronomska fakulteta v Ljubljani. Arboretum Volčji Potok je kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu.
Sonce sije, pihlja pa hladen vetrič in po gorah se še vlačijo megle. Le malo obiskovalcev in obiskovalk srečujem, več jih je proti poldnevu in po njem: upokojenci ter upokojenke, stari starši z vnuki, nekaj mladih družin.
Najprej se ustavim pri nasadu Papeških vrtnic, ki lepo uspevajo in cvetijo.
Na travniku pa nasadi drugih poletnih rož v družbi raznolikih host. Zelo pisane so te grede, podobno tudi tiste pred upravno zgradbo.
Zato pa so aranžmaji v šotoru poleg nje v zelo lepo usklajenih barvah hortenzij in zelenja.
Zraven pa še ogledala za hec, posebno tista, kjer se vidiš številčno povečano.
Stebre upravne zgradbe so domiselno uporabili za panoje razstave Cvetoča pot Marije Auersperg Attems - lično in informativno. Postavitev Vrtnica bodo odprli malo kasneje, se bom vrnila.
Zdaj pa v Rozarij: včasih je treba kar zatisniti oči,
toliko različnih barv in oblik vrtnic je na ogled, saj je v Arboretumu posajenih čez tisoč različnih sort. Kar ne morem se ločiti od njih: fotografiram od daleč, od blizu, v skupini, posamično ...
Oči si spočijem v zelenju ob ribnikih, kjer pa me presenetijo vrtne kresnice ali astilbe, na vodi pa lokvanji. Počasi hodim po peščenih potkah, zavijem na nasip,
ki vodi k Migimigi igrišču za kužke, ki je lepo urejeno z ovirami naravnih materialov, le vode ni nikjer videti.
Tudi meni bi se prilegel kakšen požirek, pa še prigrizek zraven - k sreči sem s tem dobro opremljena.
Utaborim se pa pa kar na eni izmed energijskih točk, mogoče mi še nekaj dodatne moči prav pride.
Na velikem travniku pred mano pa počivajo grede, ki so rezervirane za spomladanske tulipane.
Prijetno je hoditi po senčni poti skozi gozd in v kratkih rokavih me občasno celo malo zazebe.
Na vrhu se pred mano pojavi precej ruševin srednjeveškega gradu iz časa okrog 1500, ki so ga konec 17. stoletja že opustili. Ne zamikajo me bližnjice v dolino, vrnem se po poti in
obhodim še spodnjo mimo dveh bajerjev in nekaj nenavadnih skulptur.
Ko pridem na plano se na robu gozda skriva čebelnjak, v vrsti azalej pa me preseneti en grm, ki še bogato cveti.
Iščem in najdem zanimiv prehod preko vode po velikih odžaganih stebrih: toliko jih je, da ni treba pretirano loviti ravnotežja.
Lokal ne deluje, zato pa stoji zraven prijazen kiosk, kjer je mogoče dobiti pijače, kaj sladkega in sladoled. Spomnim se okusnega kakava s smetano od mojega majskega obiska in tudi zdaj si ga privoščim.
V stavbi poleg si ogledam razstavo Souvan in njihov park v Volčjem potoku z natančnim zgodovinskim pregledom in video projekcijo, dopolnjuje pa je še značilna plastika Janeza Boljke.
Na nekdanji dvorec spominja samo še kulisa, uničen je bil po nepotrebnem ob koncu druge svetovne vojne. V zapisih o zgodovini posestva Volčji potok lahko beremo, da so ga imeli različni lastniki, med njimi je zelo pomemben Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil. Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike.
Arboretum je res nenavadna kombinacija naravnih in negovanih površin, pri katerih izstopa del, ki je urejen v francoskem stilu. Ko se nasitiš pogleda na obrezano grmičevje, se lahko razbremeniš s pogledom na mogočne javorolistne platane, bukve, hraste, različno grmičevje.
Ob jezeru me slišijo račke in takoj priplavajo k bregu,
njim pa sledijo ribe, ki na široko odpirajo usta, da bi dobile kakšen priboljšek.
V upravni stavbi so odprli nekaj posebnega: avdiovizualno postavitev Vrtnica. To je res prava paša za oči zaradi zanimivih posnetkov in spremljajoče glasbe. Kar nekaj časa se predajam menjajočim se barvam in posnetkom vrtnic, ki odpirajo svoje cvetovi v pospešeni hitrosti.
Skoraj bi pozabila na steklenjake, pa bi bilo škoda. V prvem se košatijo cvetoče ananasovke in različne orhideje, v drugem bogata zbirka kaktusov, v tretjem so našli svoj dom metulji. Ti mi nikakor nočejo pozirati, čeprav bi se lahko posladkali na rezinah pomaranč, imajo pa zelo lepo okolje, ki je tudi vredno kakšnega posnetka.
Velik del Arboretuma je namenjen otrokom: različna igrala, med njimi verjetno najbolj obiskani trije ziplini, labirint, potem pa dinozavri v naravni velikosti in še velikani morskih globin.
Ura je ena in na klopci v senci si najdem prostor za kosilo iz nahrbtnika in lenarjenje ob knjigi. Ravno načrtujem, da imam še dovolj časa za daljši sprehod ob Kamniški Bistrici,
ko se ozrem proti goram in vidim, da se tam nekaj kuha. Kar hitro na avtobusno postajališče, ki ima streho. Vendar ni potrebna: oblaki se razkadijo in spet se vidi Kamniško sedlo.
Na avtobus čakam malo dlje, ker je med počitnicami skoraj polovico manj prevozov, vendar mi ni hudega. V Ljubljani bi lahko pohitela na vlak, vendar na klopci pojem sendvič, ki ga v lokalu zalijem s pivom in nadgradim s kavo, potem pa lepo počasi na vlak pet minut pred šesto. Ob pol osmih sem v Sevnici in na cesti opazim luže: aha, sem so se odpeljali oblaki z Gorenjske spustit svoj tovor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar