Današnji dan za "na lepše" je pohodniški. Ob 7.00 zbiranje na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), kjer se pozdravimo s šopkom treh deklet iz Krškega, pomahamo še fotografom, ki se odpravljajo fotografirat sončnice, me pa pod železnico, pa po Savski
in na brv preko Save, pred katero se nam pridruži še Lojzka. Lepo sončno jutro, danes bo še vroče.
Ko korakamo mimo tovarne Siliko, se spomnimo šole v Tariškem dvorcu, prizidka Jutranjke, pristave s sadovnjaki in odlično kletjo za shranjevanje jabolk. Pri križu je treba v hrib, pot so na debelo posuli z grobim peskom, ki ga bo prvi naliv gotovo po svoje oblikoval.
Ob poti: pravo bogastvo robid, nekatere so že zrele in sladke. Krenemo na levo, vse bolj se dvigamo, razgledov na Boštanj in Sevnico pa ni kaj prida, ker je grmovje in drevje že preveč zraslo.
Spet križ, potem pa po lepi gozdni poti skoraj po ravnem v smeri Konjskega. Ob izhodu na travnik so nam postavili široka žičnata vrata, vendar se jih da odpreti in zapreti.
Pot poteka zdaj med travniki in polji, na katerih že cveti in diši koruza.
Na Konjskem nas pozdravi skupina konj, pri vsaki hiši tudi veliko cvetja, posebno lepa je brežina s hortenzijami.
Na glavni cesti dezinficiramo grla, potem pa krenemo naprej kar po njej, ker mi je pot preko travnika nezanesljiva.
Na križišču spet križ in zavijemo na desno. Ob poti vedno najdemo kaj zanimivega: jablana, ki ima začuda sadeže,
odžagan štor drevesa kot sedež, vzpenjavka, ki je skoraj čisto prekrila staro tepko ... Še vedno smo uradno na Konjskem, čeprav skupini hiš pod Lazami pravijo Rtiče. Vse so lepo urejene, še posebno pa lesena Mrgoletova, kjer se ne spomnim, da smo šli kdaj mimo brez dobrodošlice s kakšno žgano pijačo in prijazno besedo. Tudi tokrat je tako: takoj je pri roki steklenica Jaegermeistra, obujanje spominov na pretekla srečanja,
občudovati pa je mogoče tudi lepe razglede.
Po stezi skozi gozd pridemo do naslednjega križa, potem pa se odločimo, da ne gremo na vrh Laz, ampak zavijemo na desno direktno proti jasi s Kranjčevo hiško.
Zaradi poseke tudi s te poti vidimo v dolino,
Joži pa skrbno gleda tudi pod noge in na sredi poti najde dva jurčka.
Pri mizi na jasi si končno privoščimo malico, počitek in ... klepet. Ko se odpravljamo v dolino, izvemo novico, da je kolesar Primož Roglič na olimpijadi v Tokiu osvojil zlato medaljo v vožnji na kronometer. Od veselja zavriskamo, da odmeva daleč naokrog.
Spuščamo se po široki strmi poti, po kateri so včasih domačini hodili v Boštanj ali Sevnico, zdaj pa je verjetno ne uporabljajo veliko, saj jo na več mestih prerašča zelenje. Pri križu na Radni "zašpilimo klobaso", potem pa počasi na brv in preko Save. Sonce že dobro greje, vendar piha tudi osvežujoč veter. Notranje pa se osvežimo v Čvek baru - s kavo, pivom in vodo. Prijazna natakarica je ustrežljiva in tudi "počveka" z nami, za kar sicer ni posebej plačana, ampak z napitnino od Jožice ji jezik še bolj teče.
Po Savski, pod železnico, smo že na parkirišču in treba se je posloviti. Do naslednjič, draga družba!
Ni komentarjev:
Objavite komentar