Kranj - 13. 7. 2021

V upanju, da dan ne bo prevroč, se ob pol sedmih zjutraj tri zagnane zberemo na Železniški postaji Sevnica v okviru povabila Na lepše pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Vlak ob 6.33 za Ljubljano, avtobus naprej za Kranj ob 8.15, vmes pa še nakup okusnih ajdovih rogljičkov z orehi. Med klepetom čas vožnje hitro mine in okrog devetih smo v Kranju.

Najprej se napotimo proti Majdičevem mlinu, Elektrarni Sava in Majdičevem gaju ob savskem kanalu. Informativne table lepo prikazujejo zgodovino, življenje ter naravo tega področja.

Po stopnicah se povzpnemo do Layerjeve hiše, 

kjer na zanimivi terasi ob stolpu Škrlovec uživamo ob kavici, potem pa se povzpnemo po lesenih stopnicah, da vidimo fresko na stropu in prostor za potepuške mačke, 

kamor naj bi bilo v bodoče mogoče priti s svojim muckom in popiti kavo, on pa bi imel svojo družbo.

Blizu je Grad Khislstein s prostori Gorenjskega muzeja. Kupimo skupno vstopnico za tri muzeje in zanjo odštejemo celih pet evrov, zraven pa dobimo še bon za kavo v grajskem parku. Razstava Prelepa Gorenjska je res nekaj posebnega, po vsebini in obliki.

Prva soba: Prelepa Gorenjska je uvod v razstavo. Obiskovalci bodo s pomočjo interaktivne makete spoznavali Gorenjsko skozi slike in zvoke.

Druga soba: Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi

Zgodba o zemlji in trdem življenju kmečkega človeka. Arheološke najdbe izpričujejo o začetkih železarjenja, prikazani pa so tudi začetki gorenjskih vasi, katerih poselitev sega še v rimsko dobo.

Tretja soba: Gradove svetle zida si v oblake

Skozi legendo o trdosrčni grofici s Pustega gradu je predstavljeno življenje graščakov, nekaj izbranih umetnin pa priča o umetniških zakladih Gorenjskih cerkva. Model protiturškega tabora s ponazorjenim sistemom obveščanja opominja na turško nevarnost. Arheološke najdbe in nagrobnik pa nas seznanijo z gospodarji Khislsteina in z njegovo stavbno preteklostjo.

Četrta soba:  Dežela Kranjska nima lepšga Kra(n)ja

Obiskovalec se znajde sredi sejemskega vrveža na kranjskem mestnem trgu, pokuka v meščansko hišo in obrtno delavnico, v gostilni sreča Primoža Trubarja in se v župni cerkvi sv. Kancijana seznani s tragično usodo znamenitega kranjskega oltarja, ki ga danes hranijo na Dunaju.

Peta soba:  Z vami bom na rajžo šel 

S številnimi izvirnimi predmeti, ki so nekoč služili za tovorjenje in prevoz se je arkadni hodnik  v prvem nadstropju spremenil v pot, po kateri spremljamo promet skozi zgodovino.

Šesta soba: Vremena Kranjcem bodo se zjasnila

Železarstvo je že dve tisočletji in pol temelj gorenjskega gospodarstva, razvilo se je na podlagi odlične rude in posebnega znanja. Poleg trdega življenja Kroparjev se seznanimo z lakotami, ki jih je zaključila šele sajenje krompirja in koruze. K boljšemu življenju pa je posredno pripomogla uvedba obveznega šolanja, kot tudi uvedba poštnih povezav.

Sedma soba: Bliža se železna cesta

Prihod železnice je spremenil mesto in podeželje: razmahnilo se je trgovanje z lesom in deželnimi pridelki, izvili so se začetki kranjske industrije, začelo se je odpiranje trgovin, domačim obrtniškim izdelkom, kot je bilo npr. sitarstvo se je odprl širni svet.

Osma soba: Žive naj vsi narodi

Razstava doseže vrhunec v izvirno poslikani Modri dvorani s predstavitvijo pomembnih gorenjskih mož in njihovih dejanj. Prešern, Zois, Bleiweis in Aljaž so bili sredi 19. stoletja stebri slovenske narodne zavesti: njihove sanje so se uresničile šele z nastankom samostojne Slovenije. Prešernova Zdravljica, natisnjena sredi vojne vihre v partizanski tiskarni, nas na »oltarju domovine« opozarja na domoljubje številnih rodov prednamcev.

Deveta soba: Bod moja, bod moja, ti bom lešnikov dal

Vezenine, poslikano pohištvo, podobe na steklo, noša in drugi izbrani predmeti iz bogate zbirke gorenjske ljudske umetnosti pričarajo vzdušje v sobi kmečkega dekleta.

Deseta soba: Od nekdaj lepe so Kranjice slovele

Izvirno poslikana Zelena dvorana odkriva podobo življenja uglednih meščank, ki so z videzom, izobrazbo in načinom življenja skrbele za ugled družine. Zvočna kulisa in zbirka pisem pa pripoveduje  romantično ljubezensko zgodbo pesnice in skladateljice Josipine Turnograjske in politika Lovra Tomana.

Enajsta soba: Mala projekcijska dvorana, kjer si je mogoče ogledati projekcije nekaterih najlepših filmov z gorenjsko tematiko.

Dvanajsta soba: Ko brez miru okrog divjam, prjatli prašajo me KAM?

Vstop v 20. stoletje simbolno zaznamuje podoba bohinjskega železniškega predora. Razvoj turizma, vzpon industrije in krvave morije dveh svetovnih vojn in bratomorne razprtije so zaznamovale podobo 20. stoletja.  Z izdelki najuspešnejših gorenjskih tovarn je predstavljena zgodba o uspehu in propadu gorenjske industrije. Osamosvojitev Slovenije, vstop v Evropsko unijo in pogled v prihodnost Gorenjske, s tem tudi vsega prebivalstva Slovenije, pa simbolno zaokroža misel: gospodarnost, modrost, dobrosrčnost, varčnost so vrednote, ki so vtkane v tisočletno gorenjsko dediščino, jih bomo vzeli kot dragoceno popotnico tudi v prihodnost.

Pod streho se lahko čudimo nenavadnim kreacijam, skozi okno pa vidimo, 

kako veliko je Letno gledališče, v katerem se nekaj dogaja skoraj vsak dan.

Pod lipo posedimo ob kavi in smo v zadregi, ko melodični zvončki Cerkve svetega Kancijana zaigrajo našo himno. Naj vstanemo, ali ne? Nihče od domačinov tega ne napravi in tudi me samo v spoštljivi tišini prisluhnemo melodiji. Kasneje slišimo še melodijo Je angel Gospodov, sicer pa je to mogoče pol ure čez vsako polno uro od pol osmih zjutraj do pol desetih zvečer, melodije pa so različne.

Mimo Cerkve Matere Božje Roženvenske in Plečnikovega vhoda v mesto se napotimo na Pungert s Cerkvijo svetega Boštjana, Fabijana in Roka ter najbolj ohranjenim srednjeveškim obrambnim stolpom Pungert iz 16. stoletja. 

Z razgledišča se zazremo v Kokro, ki je 30 metrov pod nami, potem pa okrepčamo z malico na klopci otroškega igrišča.

Zanimiva nam je predstavitev vseh cerkva v Župniji Kranj, ki so naslikane na zidu, čudi pa nas velikost Župnijskega urada in sosednje stavbe. Kasneje izvemo, da je bil to včasih samostan. Zraven je poslopje Prešernovega gledališča in pred njim kip Franceta Prešerna.

Cerkev svetega Kancijana in tovarišev nas prevzame z gotskimi oboki, lepimi oltarji in zanimivim križevim potom.

In že smo pred Mestno hišo, v kateri so poleg slovesne sobe, tudi za poroke, na ogled tri stalne razstave: zbirka kiparja Lojzeta Dolinarja (1893 – 1970), arheološka Železna nit in etnološka Ljudska umetnost na Gorenjskem. Skrbno pripravljene in za oko privlačne postavitve. 

Trenutno si je mogoče ogledati tudi medmuzejsko razstavo  Ženske zgodbe z zbirko predstavitev najrazličnejših področij delovanja žensk. Za uvod pa se spustimo v Kostnico pri Cerkvi svetega Kancijana s srhljivo vsebino, pa tudi prijetnim hladom. Tu so ostanki grobov od 7. do 18. stoletja, ko so pokopališče preselili.

Čas za počitek na terasi slaščičarne, kjer sicer ne dobimo piva, pa so osvežilne tudi brezalkoholne pijače.

Ozračje se je že dobro ogrelo, vendar popiha osvežujoč veter in v senci nam ni hudega. Spustimo se v Kanjon Kokre, prečkamo leseni most, se sprehodimo po levem bregu, preko mosta na desni breg in naprej do Peči, 

kjer se ustrašimo velikih gmot sprijetega proda, ki so se utrgale s strmine in pristale v strugi. Vračamo se po desnem bregu in preko travnika, 

s katerega je lep pogled na mesto na skali, ki pa se nam ne zdi preveč zanesljiva.

Kratek počitek na klopci pri Pošti, potem pa obisk Prešernove hiše. V pritličju in kleti sta likovni razstavi, v nadstropju pa prikaz upodobitev našega največjega pesnika in opremljeni prostori iz časa njegovega življenja v tej hiši: od jeseni leta 1846 pa do 8. februarja 1849. 

Lahko si ga predstavljamo za pisalno mizo s pisarjem v predprostoru. 

Nad recepcijo so izpisani verzi Žive naj vsi narodi v različnih jezikih.

Zdaj nam pa že pošteno kruli v želodcih in v Gostilni Kot nam pomagajo z okusnimi malicami, h katerim se prileže tudi hladna pijača.

Bliža se peta ura in napovedane nevihte. Res se zbirajo oblaki, tu in tam pade kakšna kaplja, zato se odločimo za odhod domov. Do avtobusa nekaj čez pet imamo ravno še čas, da pokukamo v res bogato in moderno opremljeno Mestno knjižnico Kranj, si natočimo svežo vodo pri pitniku, občudujemo stavbo Gimnazije Kranj in ob njej priklenjeno sekvojo. Avtobus iz Bohinja ima zamudo, tako imamo v Ljubljani še priliko za pijačo, v Sevnici pa smo še pred pol deveto zvečer. Bogat dan v prijetni družbi!

Prvi obisk Kranja.

Več posnetkov

Video: