10. 7. 21

Kranj - 5. 7. 2021

Na Gorenjskem gotovo ne bo tako vroče, torej na vlak ob 6.33 za Ljubljano, nato na avtobus in okrog devetih sem že v Kranju ter veselo zakoračim proti staremu delu mesta, ki so ga zgradili na konglomeratnem pomolu med sotočjem Kokre in Save. Kot četrto mesto po velikosti v Sloveniji se to središče Gorenjske hvali z že skoraj 60 tisoč prebivalci. Naseljeno je bilo to področje od časa Keltov (prvo tisočletje pred našim štetjem), že v sedmem stoletju imata utrdba in naselje pomembno strateško vlogo, mestne pravice je dobilo naselje v trinajstem stoletju in s tem postaja pomembno obrtno in trgovsko središče, kasneje tudi industrijsko. Na žalost pa je mnogo zvenečih imen podjetij v zadnjem obdobju zamrlo.


Za začetek si zaželim skodelico kave in to kar na razgledni ploščadi Stare pošte, kjer je bila v 18. stoletju res poštna postaja. Danes je to imenitno poslopje, kamor naj bi zahajal tudi Prešeren. Ampak s kavico zaenkrat ne bo nič: poučijo me, da odpirajo šele ob desetih, čeprav pri vhodu spodaj piše ob devetih. Tako preko Maistrovega trga pešačim proti Glavnemu trgu, kjer v Turistično informacijskem centru Kranjska hiša dobim načrt mesta in nekaj informacij.



Trg obkrožajo zanimive hiše z začetki v 16. in 17. stoletju, še posebno zanimive so tri s pomoli in nekatere s poslikavami na fasadi. Tudi prvi vodnjak je bil tu že v 16. stoletju, sedanji pa je rekonstrukcija tistega iz 19. stoletja.


Na levi opazim Prešernovo hišo, kjer je naš veliki pesnik živel in delal od 1846 do 1849, v njej je tudi umrl. V hiši je Prešernv spominski muzej, ker pa je danes ponedeljek, muzeji niso odprti.



Na isti strani stoji tudi Mestna hiša, ki ima dva dela: starejši je iz prve polovice 16. stoletja, osrednji del je eden najodličnejših renesančnih dvorcev iz začetka 17. stoletja. Gosti pa stalne in občasne razstave.


In že je tu župnijska cerkev svetega Kancijana iz začetka 15. stoletja, ki je eden najpomembnejših spomenikov gotskega stavbarstva v Sloveniji. Služila je kot vzor kasneje zgrajenim cerkvam, recimo v Šentrupertu. 


Prevzamejo me lepi oltarji, značilni oboki in posebne vrste križev pot. 


Za cerkvijo stoji velika zgradba Župnijskega urada Kranj, ki je s sosednjo stavbo zanimivo povezana, na zidu pa so predstavljene tudi vse cerkve v tej župniji.


Zdaj pa je res že čas za osvežitev: prijetna terasa kavarne, prijazna postrežba, okusna kavica z mlekom, kaj bi si lahko že želela več.


Zelo veliko ustanov v Kranju nosi Prešernovo ime, tudi Prešernovo gledališče je med njimi - s spomenikom Prešernu. To je sicer eno najmanjših gledališč v Sloveniji, ampak navadno z zelo zanimivim programom.

Na vsaki strani glavne ulice v starem delu mesta potekata še dve ulici, najprej grem raziskovat zahodno. 




Ob Cerkvi Matere Božje Roženvenske iz začetka 16. stoletja je Plečnik na mestu nekdanjih spodnjih vrat v obzidju načrtoval monumentalni vhod v mesto s stopnišči in vodnjakom. Sama cerkev daje prostor Makedonski pravoslavni cerkvi.


Naprej hodim ob zidu parka pri Gradu Khislstein, ki je znan po razstavah Gorenjskega muzeja in predstavah Letnega gledališča. Grajsko poslopje je nastajalo kot del mestnega obzidja med 15. in 19. stoletjem, današnjo podobo pa je grad dobil v 17. stoletju. Sredi 16. stoletja ga je kupil podjetnik Janž Khisl, po katerem je grad dobil ime. Tu je tudi Vovkov vrt z izvirnimi umetniškimi inštalacijami in letnim kinom.

Tomšičeva ulica se nadaljuje z večinoma lepo vzdrževanimi starimi hišami, 



med njimi je tudi Layerjeva hiša - hiša umetnikov s kavarno in bogatim kulturnim programom. Tu je živel Leopold Layer (1752 - 1828), ki je bil predvsem znan kot slikar nabožnih slik, med njimi tudi Marije Pomagaj na Brezjah. 


Svojevrstno kuliso za prireditve predstavlja peterokotni Stolp Škrlovec, del nekdanjega obzidja in včasih orožarna, danes pa so v njem manjša dvorana in prostori za razstvave. 


Nasproti najdemo razširjeno razstavo o duhovniku Janezu Puharju, izumitelju fotografije na steklo, ki se je leta 1814 rodil v tej ulici. Prostori so odprti tudi ob ponedeljkih in prijazni gostitelj mi predstavi Puharjevo delo, sobo iluzij in sobo iz 19. stoletje, kjer celo lahko posname vašo fotografijo na steklo. Za nameček pa pove še zanimivosti iz Layerjevega življenja, ki je bil v času Ilirskih provinc zaprt zaradi ponarejanja denarja in naj bi se zaobljubil, da bo ob izpustitvi poslikal kapelico na Brezjah, kar je tudi napravil, dodatno pa še sliko Marije z oljnimi barvami.


Pot na kolodvor
je bližnjica po stopnicah, da pridemo k Savi in preko nje do Železniške postaje Kranj. 




Ob koncu stopnic pa sta dva stebra, ki pomagata držati hrib in zraven eden petih vhodov v Rove pod starim Kranjem. Skopali so jih v drugi svetovni vojni za zaklonišča, dolgo časa so bili zapuščeni, leta 2008 pa so jih obnovili in odprli za javnost. Dolgi so 1300 metrov in široki okrog dva metra, v njih je tudi stalna informativna razstava o podzemlju Kranja. Mogoče jih je obiskati samo v najavljeni skupini.



Spustim se do do zgradbe Gorenjskih elektrarn


kjer so ob eni izmed prvih elektrarn v Sloveniji in starem Majdičevem mlinu uredili proti koncu leta 1920 Majdičev log. V virih lahko preberemo:

Otok (med Savo in njenim kanalom) je v 16. stoletju pripadal baronu Khislu, prav tako tudi mlin, na katerega danes opomni stari, približno poldrugi meter velik mlinski kamen, iz 30. let 19. stoletja, ki je postavljen ob novi poti. Konec 19. stoletja je otok kupila družina Majdič, ki ga je imela v lasti do nacionalizacije premoženja. Prav v mlinu so leta 1892 prižgali prvo luč v Kranju. V času njenega lastništva je bil Majdičev log lično urejen park, znan po svoji krajinski zasnovi. Majdiči so ob Savi postavili tudi eno od prvih elektrarn na slovenskem prostoru. Bili so močno povezani z industrijskim razvojem Kranja. Pozneje je bil otok znan po Gorenjskem sejmu, drsališču, pokritem bazenu, sprehajalnih poteh in številnih dobro obiskanih dogodkih. Leta 2003 pa je na kraju porušenih sejemskih objektov zrastlo nakupovalno središče.

Ob kanalu so zasadili vrbe in drugo rastlinje, 


zanimive pa so informativne table o zgodovini tega področja. Načrtujejo krožno pot po otoku, ki so ga v bistvu uničili z velikim nakupovalnim centrom.  Samo na koncu je ostalo še nekaj zelenja v Savskem logu z dvema lokaloma ob jezu na Savi. 



Ob šumenju vode si privoščim na terasi enega lokalov kakav s smetano in počitek. Vnuka Vinka Majdiča,  lastnika mlina v Kranju, posebneža Vitomirja Grosa poznamo kot nekdanjega župana Kranja, dolgo časa pa se je boril ali se še bori za vrnitev lastnine potomcem družine Majdič.


Vrnem se k mostu preko Save, stavba mlina propada, dobra je še samo za kakšno reklamo.



Na desno se po strmi Vodopivčevi ulici  povzpnem nazaj na Pungert, prav na konec skalnega pomola. Predel se imenuje po nemškem izrazu Baumgarten (sadovnjak), ker so imeli meščani tu sadovnjake in vrtove. 


Tu stoji gotska cerkev svetega Boštjana, Fabijana in Roka, ki so jo postavili v zahvalo za preživetje kuge v 15. stoletju. 


Zraven lahko občudujemo Stolp Pungert, ki je še edini v celoti ohranjeni srednjeveški stolp iz 16. stoletja. V teku stoletij so ga prezidavali, tu so bile ječe in nekaj časa tudi stanovanja. Zdaj je predvsem namenjen otrokom za delavnice, predstave in razstave njihovih del. 




Pred njim je tudi kar veliko igrišče, čisto na koncu pa že razgledišče s pogledom na nižji predel Kranja in Kokro.

Po vzhodni Tavčarjevi ulici se vračam in poslušam melodično zvonenje iz Cerkve svetega Kancijana: zvonovi odzvanjajo znano Marijino pesem Je angel Gospodov. Vsake po ure čez polno uro pričarajo drugo pesem: cerkvene, himni Slovenije in Evropske unije, narodne in ponarodele.


Pri mostu preko Kokre pa me čaka še ena lepa in zanimiva stavba: Mitničarska hiša iz leta 1527. Konzolno nadstropje ima, poslikano pročelje, v njem pa je zdaj gostinski lokal. 


Z mosta se odpira lep razgled na kanjon Kokre, torej gremo po stopnicah navzdol! 


Na desno so še druge stopnice, po katerih lahko pridemo do dveh vhodov v Rove pod Kranjem. 





Zdaj pa preko lesenega mosta pod tistim betonskim in po senčni poti na levem bregu Kokre. Kanjon je dolg okrog 1400 metrov, sama pot pa okrog dva kilometra. Lepa peščena in dovolj široka pot, tu in tam pa še luže od preteklega dežja. Klopce vabijo k počitku, na eni si privoščim malico, ptičji spev spremlja, tu in tam kakšen sprehajalec, sprehajalka, včasih kolesar. 



Pod naseljem Huje s cerkvijo svetega Jožefa iz leta 1680 prečkamo Kokro in tu se pot obrne, lahko pa gremo naprej po desnem bregu po Jurjevi poti do Peči



To je pa res divje področje z več jamami v pobočju in velikimi skalnatimi gmotami v strugi. 


Ko gledam te sprimke proda nad sabo, se mi ne zdi to nič kaj zanesljiva kamnina v primerjavi s skalami, zato se kar hitro umaknem izpod njih. 


Na povratku po desnem bregu nad travnikom lahko vidim, kaj vse so ljudje sposobni napraviti na brežinah. 


Mnoge stavbe so dobesedno "porinili ven", podprli s stebri in pridobili prostor. Na stranišču lokala na Maistrovem trgu sem opazila, da visim nad dolino, na drugi strani pa je Hotel Creina na stebrih. Upam, da so dobro preučili stabilnost podlage za te zgradbe.


Zdaj sem si pa res zaslužila še eno kavico. Vrnem se v Staro pošto in uživam v razgledu s terase. Prijetno vzdušje med zelenjem poudarjajo še pršilci, ki vsake toliko časa razpršijo nekaj vlage. Tudi notranjost lokala je zelo lepo opremljena, vključno s stranišči. Opravičijo se mi za jutranjo nepriliko: popravili so čas odpiranja v dvigalu, na tabli pri vhodu pa še niso uspeli. Na vsak način lokal vreden obiska, ni pa poceni.



Z novo energijo naprej: čisto blizu je Mestna knjižnica Kranj - "dnevna soba Kranja", ki so jo leta 2011 preuredili iz Trgovskega centra Globus. Kovinske table bakrene barve kot je uredil arhitekt Ravnikar, so zdaj dopolnili s steklom in zelenjem. Splača se vstopiti: tri velike etaže z bogato vsebino in pregledno ureditvijo, povsod uslužbenci in uslužbenke, ki lahko pomagajo, sklopi računalnikov, študijska soba, soba za sestanke in srečanja, igralnice za otroke ... V pritličju je zanimiva razstava stvari, ki so jih našli v vrnjenih knjigah, pa tja ne spadajo: od žvečilnega gumija do denarja. Zaradi take knijižnice pa mi je kar malo žal, da ne živim v Kranju; no, pa saj tudi sevniška ni tako slaba.


Malo dlje proti severu se je treba sprehoditi do Prešernovega gaja, ki je bil do leta 1939 mestno pokopališče, takrat po so večino posmrtnih ostankov prenesli na novo pokopališče. Arhitekt Marjan Šorli je leta 1951 namesto porušene kapele svetega Križa postavil stebriščno lopo. V senci dreves najdemo doprsni kip doktorja Franceta Prešerna, grob in nagrobnik doktorja Franceta Prešerna, njegove hčerke Ernestine Jelovšek ter Simona Jenka; spomenik izumitelju fotografije na steklo Janezu Puharju, grobnico družine Majdič in spomenik Bazoviškim žrtvam. Gaj ni samo kraj spominov, tu se na klopcah in tratah zbirajo mladi in stari.

Vračam se nazaj proti središču - na Slovenski trg



Na poti mi pritegne pogled Bežkova vila, potem pa tri moderne stavbe s pročelji iz stekla in ornamenti. 


Prostrani Slovenski trg je znan po kiparski kompoziciji Lojzeta Dolinarja, poleg sta relief mesta in tudi pitnik vode s shemo, od kod ta voda priteče. 


Osrednja stavba je Gimnazija Kranj, ki je ena največjih v Sloveniji. Ustanovil jo je leta 1810 guverner Ilirskih provinc. 


Poleg nje raste 27 metrov visoka sekvoja, ki se je tako nagnila, da so jo morali z žicami pričvrstiti na stavbo Gimnazije.

V stranskih ulicah je mogoče tudi najdi zanimivosti: 



stavbo Mestne občine Kranj in s cvetjem bogato okrašen lokal


V smeri starega mesta me v Jahačevem prehodu prijetno preseneti kombinacija starega (ostanki nekdanjega obzidja) in novih blokov.

Od malice je že daleč, treba bo misliti še na kakšen obrok. 


Na Maistrovem trgu z njegovim doprsnim kipom je tudi Gostilna Kot s senčno teraso. Pašta fižol s pol klobase - kot naročeno nekaj na žlico, pivo pa za poplaknit.


Mimo hiše, v kateri je umrl Simon Jenko, in po stopnicah se spustim spet do Save, jo prečkam in grem pogledat Železniško postajo Kranj. Nadomestni prevozi so na progi Ljubljana - Jesenice, zato jaz raje ostanem pri standardnih avtobusnih povezavah, ki so ob delavnikih kar dvakrat do trikrat dnevno. 


Prej pa še po stopnicah proti Stražišču, nad opornim zidom Gaštejskega klanca, ki so ga zgradili v letih 1936 - 38.


Od tam se odpira lep razgled na Kranj.

Avtobusno postajališče je blizu, malo moram počakati in že se vozim v Ljubljano, kjer imam ravno prav časa za nakup hladne vode, potem pa z vlakom v Sevnico. Ob pol devetih zvečer sem doma: dobro izkoriščen dan, ni bil prevroč, v gorah so se zbirali oblaki in pošiljali tudi v s soncem obsijani Kranj hladen veter.

Video:





Ni komentarjev: