Kamnik in Kamniška Bistrica - 27. 7. 2021

"Veselo v Kamnik in potlej naprej: z vlakom in busom ter peš tud', juhej!" Za "na lepše" nas je iz Sevnice in Boštanja pet, Breda iz Krškega pa se pripelje z vlakom, s katerim smo ob 7.33 iz Sevnice namenjeni v Ljubljano. Spretne in pridne Bredine roke pletejo copatke za novorojenčka, zraven pa ne pozabi povedati kakšne zabavne. Ob osmih smo v Ljubljani in počakamo na avtobus za Kamnik ob 8.30, ker zveza z vlakom ni tako ugodna in je čakanja več. Na razpolago imamo ob isti uri dva avtobusa: eden vozi skozi vasi z več postanki, drugi bolj direktno le z nekaj postajami. Izberemo drugega in smo v Kamniku prej, kot smo pričakovali. 

Kamnik (ime po kamnu) velja za eno najlepših srednjeveških mest v Sloveniji  v naročju Kamniško-Savinjskih Alp. Takrat je bilo cvetoče trgovsko mesto, kjer so imeli sedež andeški grofje z Bavarskega. Na čas, ko je bil Kamnik glavno mesto dežele Kranjske, nas spominja čudovita arhitekturna dediščina, predvsem stare hiše okrog Malega gradu z ulično mrežo iz 16. stoletja. Za najlepšo ulico v mestu velja Šutna, ki jo krasijo značilni izveski in druga obrtna znamenja. Tukaj je namreč v zgodovini potekala živahna obrtna dejavnosti. Na Šutni najdemo mnogo zanimivosti, med drugim rojstno hišo Rudolfa Maistra (1874 – 1934), naslednico starejših - baročno farno cerkev Marije Brezmadežne z ločenim gotskim zvonikom in Jelovškimi freskami Marijinega kronanja iz 18. stoletja ter verjetno najstarejšimi orglami v Sloveniji iz 1680.

Danes ima mesto skoraj 14.000 prebivalcev in je središče istoimenske občine ter upravno, kulturno, turistično (plavalni bazen, lov, ribolov, planinski izleti, muzeji, galerije, izleti do razvalin Starega gradu, izleti k izviru Kamniške Bistrice, žičnica na Veliko planino) in industrijsko (kemična, kovinska, tekstilna, pohištvena in prehrambena industrija) središče. Mesto se je razvilo na robu kotline ob izhodu reke Kamniške Bistrice iz ozke doline. Tu je tudi stičišče cest med Ljubljansko kotlino preko prelaza Kozjak v Celjsko kotlino ali pa preko prelaza Črnivec v Zgornje Savinjsko dolino ter poti, ki potekajo vzdolž obronkov Karavank in Kamniških Alp z zahoda. V mestu se zlivata reki Nevljica  in Kamniška Bistrica.

Kraj Kamnik, prvič omenjen leta 1061, je konec 12. stoletja postal trg in leta 1229 (1267?)  mesto. Tu so bavarski grofje Andeški kovali denar. V 13. stoletju so mesto obzidali in postavili več stolpov. Nekaj časa je bil Kamnik glavno mesto dežele Kranjske, pozneje pa poleg Ljubljane najvplivnejše deželno mesto. Imel je razvito kovaško in nožarsko obrt ter valjalnico sukna; od 14. stoletja je bil sedež deželnega sodišča, imeli so strelišče in kopališče. Kot srednjeveško trgovsko središče je začel propadati v 17. stoletju, ko so opustili prometno pot po Tuhinjski dolini; mesto so prizadeli potres in požari. V času Ilirskih provinc je oživela obrt (fužinarstvo, usnjarstvo, krznarstvo, lončarstvo, kamnoseštvo, stavbarstvo), v drugi polovici 19. stoletja se je začela razvijati industrija. Leta 1853 je bila ustanovljena smodnišnica, 1857 je začela delati cementarna v Mekinjah in leta 1896 tovarna kovinskih izdelkov Špalek. Po izgradnji železniške proge Ljubljana-Kamnik leta 1891 se je mesto uveljavilo kot klimatsko zdravilišče po Kneippovem načinu zdravljenja. Je pomembno izhodišče za planinske izlete in vzpone v gore.

Med vojnama se je močno razvila zlasti industrija: nastale so tri tovarne za predelavo lesa; najbolj znana je bila pohištvena tovarna Stol, razvila se je smodnišnica, na novo so začele delati tovarne kovinskih izdelkov Titan, Usnjarna Kamnik, tovarna gorčice in konzerv Eta ter tekstilna tovarna Svilanit. V samostojni Sloveniji je industrija stagnirala in več tovarn so zaprli.

Sprehodimo se do Glavnega trga mimo starih hiš z nekdanjimi izveski (vsaka druga je pod spomeniškim varstvom) in posedimo ob kavici. Tu se tudi srečamo s "sorodnimi dušami" iz Šentjerneja in izmenjamo načrte ter izkušnje.  V virih o Trgu lahko preberemo: 

Glavni trg leži v starem jedru mesta Kamnik. V tem delu se nahajajo Galerija Miha Maleša, Turistično informacijski center, Kavarna Veronika, kjer potekajo kulturne in zabavne prireditve, bar Pri vitezu, kamniti vodnjak, ki je delo kiparja Leona Homarja, pisana hiša, katero fasado je oblikoval znani slovenski arhitekt Jože Plečnik, SKB Banka, cvetličarna Lokvanj, pošta, zanimiva hiša s pomolom, Upravna enota in Občina Kamnik, Zavarovalnica Tilia, Okrajno sodišče, secesijsko oblikovana stavba iz leta 1904, kip generala Rudolfa Maistra in drugo. Vodnjak je bil postavljen leta 1955 in v tem delu je bilo nekdaj tudi glavno avtobusno postajališče. V pisani stavbi je bila do leta 1906 tiskarna Antona Slatnarja, med vojnama je bila v hiši vojašnica, danes pa je v njej gostinski lokal. V galeriji Miha Maleša lahko vidimo številna likovna dela kamniškega akademskega slikarja Maleša (1903-1987) in se udeležimo raznih delavnic, predavanj in občasnih prireditev. Rudolf Maister je bil slavni slovenski slikar, pesnik in general na katerega so Kamničani zelo ponosni in so mu zato tudi postavili spomenik ter po njem poimenovali ulico.

Ob 9.45 se z avtobusom odpeljemo naprej proti Kamniški Bistrici. 

V gorah se zbirajo oblaki, mi kar kar pogumno k izviru reke in potem po pravi planinski stezi do Soteske Predaselj. 

Soteski Veliki in Mali Predaselj predstavljata najožji del struge Kamniške Bistrice slab kilometer pred Domom v Kamniški Bistrici, kjer si je reka ozdolbla svojo pot. Veliki Predaselj meri na najglobjem delu 30 metrov, Mali Predaselj pa 15 metrov. Voda se med skalami prikazuje v kristalno zelenomodri barvi. S primerno opremo in strokovnim vodstvom se je po predhodnem dogovoru mogoče spustiti prav do nje. Ta 33 kilometrov dolga reka je ena najčistejših rek v Sloveniji, teče mimo Kamnika in Domžal ter se pod Vidmom blizu Dola pri Ljubljani in desnega pritoka Ljubljanice izliva v Savo. 

Del poti hodimo pod dežniki, dva se k Domu v Kamniški Bistrici vračata po cesti, štiri pa poti po desnem bregu, pri kateri je na določenih mestih kar treba paziti na korak.

Že smo na jasi s Piknik centrom "Pri Jurju", kjer najdemo streho za oddih in malico. 

Mene vleče še naprej do lovske koče kralja Aleksandra, za katero je načrte leta 1933 izdelal mojster arhitekture Jože Plečnik. Po vojni sta jo uporabljala Tito in Maček, danes je protokolarni objekt. Vse je zaprto, v kotih vhodnih vrat in v okenskih okvirih stražijo pajki s svojimi mrežami. Vrnemo se do Doma, malo posedimo, potem pa se pet minut čez dvanajst odpeljemo spet v Kamnik. 

Prenehalo je deževati, zato se kar takoj odločimo za vzpon na Stari (Zgornji) grad nad Kamnikom. Stari grad oziroma nemško Oberstain (585mnv) se prvič omenja leta 1207, zelo verjetno pa so ga postavili na Krniški gori že v 12. stoletju in je tako med najstarejšimi gradovi na vzhodnem Gorenjskem. Zaradi odlične lege Starega gradu in ravno pravšnje višine je bila vidljivost in s tem nadzor srednjeveške trgovske poti, ki je vodila skozi mesto, odlična. Opustili so ga v 16. stoletju, začel je propadati, zdaj je v razvalinah. Da je bil nadzor prometne poti še temeljitejši, je na skalnati vzpetini stal še Spodnji grad (danes imenovan Mali grad). 

Steza se blizu mosta preko reke začne dvigovati v hrib, kar široka je, na nekaterih mestih so jo utrdili z lesom. 35 minut je dolga, ker je soparno, kar krepko dihamo navkreber. 

Tu in tam se nam pokaže kakšen razgled na mesto, 

potem pa stojimo pod razgibanimi razvalinami in gostinskim lokalom. 

Veličastni razgledi na vse štiri strani neba, 

na mesto bi pa gotovo lepše videli s sporne razgledne ploščadi. Odžejamo se s pivom, potem pa vrnemo v mesto.

Sonce posije, ko se povzpnemo še na Mali Grad na mestni vzpetini, imenovani tudi balkon mesta, kjer je že v 11. stoletju stal grajski kompleks. Ohranila se je le romanska kapela s kripto, posvečena svetemu Petru, ki je danes eden od glavnih simbolov mesta. Kapelo svete Marjete iz 12. stoletja so nadzidali s kapelo svetega Eligija v 13. stoletju. Trenutno obnavljajo grajski stolp, na gradbišče naj ne bi bilo dovoljeno priti, čeprav vrata niso zaprta, mi pa smo se tako povzpeli po delno kozji stezici in plezali preko lesene ograje. 

Od tu se odpira čudovit pogled na mestno jedro in Kamniško-Savinjske Alpe. O samem gradu pa kroži veliko zgodb, najbolj znana je tista o skopušni grofični Veroniki, ki je tudi v grbu občine Kamnik. 

Začnemo se zanimati za povratek, 

zato se sprehodimo do Železniške postaje Kamnik Mesto, ki so jo zgradili po Plečnikovih načrtih, v njej pa je trenutno Dnevni center Štacjon. Vlaki od tu odpeljejo proti Ljubljani 19 minut čez polno uro in dve iz skupine se odločita za povratek ob 15.19. 

Mene zanima Grad Zaprice in se po bližnjicah skozi dvorišča hiš odpravim proti njemu. Zgradili so ga v 16. stoletju na temeljih tistega iz 14. stoletja in rimskih zidov, kasneje barokizirali, od 1961 je muzej z različnimi zbirkami – Sadnikarjeva kolekcija, najmanjše orgle na Slovenskem iz 1743, manjši etnografski muzej na prostem s kaščami iz Tuhinjske doline. Včasih sedež pomembnih plemiških družin, danes Medobčinski muzej Kamnik z dislociranima enotama Galerija Miha Maleš in Muzeja v rojstni hiši Rudolfa Maistra. Sprehodim se okoli zgradb, 

občudujem razgled, za ogled notranjosti pa bo potreben dodatni obisk Kamnika.

Imamo še čas za obisk pokopališča Žale na hribu nad Železniško postajo ob Cerkvi Marijine in Jožefove poroke, ki je bila zgrajena kot zaobljuba svetemu Jožefu, da bi mesto varoval pred kugo. Posvečena je bila leta 1686, kasneje pa je dobila baročno podobo z deli vidnih slovenskih slikarjev. 

Nad pokopališčem se dviguje Kalvarija s Kapelico Svetega križa, do katere vodi pot ob štirih kapelicah iz 19. stoletja. Pred cerkvijo je urejen spomenik žrtvam prve svetovne vojne. 

Zdaj pa je res čas za povratek: novi modri vlak ob 16.19, v Ljubljani smo devet minut čez peto - ravno še dovolj časa za osvežitev s pijačo, potem pa na vlak za Sevnico ob 17.55, doma smo ob 19.19. Ampak: še bo treba v ta zanimivi in bogati Kamnik.

Več posnetkov

Video: