Grosuplje in Kočevje - 20. 7. 2021

Odkar za Kočevje spet vozi vlak, se dogovarjamo, da bi preizkusili to progo in danes je ta prilika. Malo pa se zakomplicira že v ponedeljek: na progi Sevnica - Trebnje pri Jelovcu na progo pade skala in prvi vlak zjutraj iztiri. Čez dan vozijo nadomestn avtobusi in s težavo po telefonu izvem, da bo v torek s progo že vse v redu. No, namesto prvega jutranjega vlaka je zaradi tehničnih težav še peljal avtobus, potem pa je stekel normalno promet po tirih.

Vlak ob 6.44 za Trebnje že čaka, tri udeleženke izleta "na lepše" se vkrcamo, v Boštanju še dva in v Tržišču šesta vandrovka. Spomnimo se, da so to progo, ki je pomembna za obvoz v primeru nesreče na železnici v Ljubljano preko Zidanega Mosta, zgradili od Trebnjega do Tržišča in naprej do Krmelja leta 1908  predvsem za prevoz premoga iz Rudnika Krmelj. Naprej do Sevnice so progo zgradili šele 30 let kasneje. 

V Trebnjem prestopimo na vlak za Ljubljano, le nekaj minut je treba počakati. Progo od Ljubljane do Grosuplja in Kočevja so začeli uporabljati leta 1893 za prevoz premoga iz Kočevja in seveda lesa. V najboljših letih so po njej prepeljali 170 tisoč ton premoga in 134 tisoč ton lesa letno. Do Novega mesta so jo podaljšali v naslednjem letu. Z zanimanjem opazujemo železniške postaje in kraje ob progi, ki je ne poznamo prav dobro. Sprevodnika opozorimo, da v Grosuplju prestopamo na vlak za Kočevje, malo nas skrbi, ker sta za prestop na voljo samo dve minuti. Zagotovi nam, da vlak mora počakati kljub temu, da imamo štiri minute zamude, vendar, ko vozimo na postajo Grosuplje, se mi zdi, da po tiru poleg nas pelje nekaj modrega - vlak ni počakal. 

Ko prometnika sprašujemo, zakaj tako, nam razloži, da bi jih moral sprevodnik obvestiti o potnikih za prestop. Kaj pa zdaj? Naslednji vlak za Kočevje odpelje čez dve uri in deset minut.

Najprej najdemo lokal za kavo, jaz pa grem iskat Avtobusno postajo Kočevje, ki ni daleč, vendar avtobusi vozijo samo za Ivančno Gorico in Ljubljano, za Kočevje jih ni. Mimi se spomni, da je v kraju zanimiva nova Župnijska cerkev svetega Martina, in gremo jo iskat. 

Nova stavba je kot ladja poleg stare, kjer je bila cerkev že leta 1305, kasneje pa so jo širili in obnavljali, leta 1853 pa temeljito prenovili. Leta 1972 so zgradili novo cerkev, ki jo, razen svetega Martina, povezujejo s staro tudi zvonovi, ki se še vedno oglašajo iz zvonika stare cerkve. Na spletni strani Župnije Grosuplje lahko preberemo:

Cerkev je delo arhitekta Janeza Fürsta. Zgrajena je v obliki Noetove ladje, kar ponazarja, da je Cerkev skupnost, ki skupaj pod Božjim okriljem potuje proti odrešenju. Mozaik je delo enega najbolj znanih slovenskih umetnikov patra Marka Ivana Rupnika in predstavlja Kristusov spust v šeol oziroma predpekel. Mozaik je blagoslovil msgr. Alojzij Uran. Barvna okna v novi cerkvi so delo akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja in predstavljajo Marijo, nadangela Mihaela ter evharistijo. Križev pot je edinstven. S svojo monolitno kompozicijo predstavi dramatičnost velikega petka, ki vsebinsko napoveduje zgodbo mozaika. Iz orehovega lesa ga je izdelal domačin, kipar Jože Trontelj. Križ ob vhodu v novo cerkev je delo Staneta Jarma iz Kočevja.

Ogledamo si prijetno notranjost cerkev in umetnine v njej, pred njo pa poklepetamo s skupino skavtov, ki se odpravljajo peš proti Novemu mestu. 

Srečamo se tudi z župnikom Martinom Golobom, ki je znan po prijaznosti in domačnosti, pa tudi verskih obredih in objavah na spletu. 

Še v staro stavbo stopimo in si ogledamo ohranjene freske, postojimo pod mogočno lipo in si ogledujemo naselje pod nami.

Po povratku na Železniško postajo Kočevje imamo še dovolj časa za počitek na klopeh in malico. In že je tu naš "modri lepotec" - novejša vlakovna kompozicija, ki se je vrnila iz Kočevja in kar veliko potnikov in potnic vstopi za pot spet tja. Vlak je udoben, ima poseben prostor za kolesa in invalidne vozičke, ob izstopu stopničko, da ni treba pregloboko stopiti, najave postaj so glasne, na velikih ekranih lahko vidimo izpisane bodoče postaje, na voljo je tudi WiFi. Čudi nas velik vmesni prostor in sprevodnik nam razloži, da je to motor, na vlakih za elektrificirane proge tega ni. Ko je na progi za Kočevje potniški promet začel upadati, so relacijo najprej skrajšali, leta 1970 pa potniške vlake ukinili. Obnova proge se je začela leta 2008 in v desetih letih so jo obnovili do Kočevja. Prvi tovorni vlak je tja pripeljal 12. aprila 2019, potniški pa šele 3. januarja 2021 (tudi zaradi covida). 

Ob pol dvanajstih smo na veliki in lepo urejeni Železniški postaji Kočevje, kjer v Turistično informativnem centru poiščem načrt mesta, da se ne izgubimo. Kar takoj občutimo gostoljubnost ljudi v Kočevju, ko nam mlajši moški razloži nekaj stvari o Kočevskem (Rudniškem) jezeru, kasneje nam še marsikdo pomaga z informacijami in sprašujejo nas, kako nam je všeč v njihovem mestu. 

Kočevje je z okoli osem tisoč prebivalci upravno, gospodarsko in kulturno središče Kočevske, leži pa na Kočevskem polju, ki je največje kraško polje v Sloveniji. Naselje je nastalo na polotoku nad desnim bregom Rinže. Prostor so s prekopom spremenili v otok in naselje obdali z visokim obzidjem. Otok je bil dostopen z lesenim mostom. Obzidje so v 18. stoletju podrli in prekop zasuli. Kočevje se je nato razširilo tudi na levi breg Rinže. Ko je v Kočevje prišla leta 1893 železnica, se je naselje širilo v smeri kolodvora. Kočevje je bilo prvič omenjeno leta 1339 pod ledinskim imenom Mahovnik, Slovenci so mu dali ime Hočevje po hojah (belih jelkah) ob Rinži, nemško ime Gotsche je zapisano 1. maja 1363. Kočevsko so v prvi polovici 14. stoletja najprej s slovenskimi, potem pa še z nemškimi naseljenci poselili Ortenburžani. Leta 1377 postane Kočevje trg, leta 1471 dobi mestne pravice. Zaradi večkratnega turškega pustošenja v 16. stoletju dobijo prebivalci pravico do krošnjarjenja. Tudi kuga mestu ni prizanesla. Leta 1515 so kmetje ubili izkoriščevalskega grofa Jurija Turna in s tem sprožili slovenski kmečki upor ter neuspešno poskušali ustanoviti neke vrste kmečko republiko. V 17. stoletju postane Kočevje grofija, z Auerspergi pa v 18. stoletju vojvodina.

V 19. stoletju je Kočevje doživelo močan gospodarski razcvet, kar pa je povzročilo propadanje obrtnikov in kmetov, ki so se zato v začetku 20. stoletja pričeli množično izseljevati. Konec 19. stoletja so se začeli vse bolj zaostrovati tudi mednacionalni odnosi med kočevskimi Nemci in Slovenci. Ob okupaciji Slovenije so Kočevje zasedli Italijani, zato se je velika večina kočevskih Nemcev, okoli 10.000, na podlagi velikonemške propagande in z ambicijami posameznih rojakov odselila na domove trikrat večjega števila pregnanih slovenskih izgnancev v Posavje. Na koncu vojne je pot za vrnitev v med vojno uničene vasi ostala zaprta in kočevski Nemci so večinoma našli zatočišče v tujini, predvsem v Nemčiji, Avstriji in v ZDA.

Med 2. svetovno vojno je na Kočevskem nastalo osvobojeno ozemlje, na katerem je od 1. do 3. oktobra 1943 potekal Zbor odposlancev slovenskega naroda. Istega meseca so mesto zasedle nemške oborožene sile. Že v času Zbora odposlancev je prišlo do prvih izvensodnih pobojev, še bolj pa je Kočevje po pobojih in kazenskem taboriščem postalo znano po vojni. V povojnem času so bili obsežni predeli občine, zlasti okoli Kočevske Reke, varovani kot zaprto območje. Burni so bili tu tudi trenutki osamosvojitvene vojne.

Obdobje po 1990 je Kočevju prineslo propad nekaterih industrijskih panog, ki so bile vezane predvsem na vojaški trg bivše Jugoslavije, nazadovala je tudi lesna industrija. Razvila pa se je trgovina in v zadnjem času je uspešno sodelovanje z Japonsko na področju robotike.

Napotimo se proti staremu delu mesta, pridemo do Rinže, ki nam ne izgleda ne vem kako čista, lepi pa so na njej rumeni lokvanji. To je edina reka na Kočevskem polju, ki je dolga okoli 14 kilometrov, izvira pa pod Stojno. Polni jo več pritokov s Stojne, ki so značilni kraški obrhi. Ti imajo veliko vode le spomladi in ob večjem deževju. Pritoki, ki pridejo s Kočevskega polja, so manj izdatni. Kje dokončno ponikne, je odvisno od količine padavin. Ko so vode najvišje, izgine v podzemlje šele blizu Mozlja, na dan pa pride kot Bilpa in se izliva v Kolpo. 

Preko reke vidimo mogočno Cerkev svetega Jerneja, 

do nje pa pridemo po Karlovem mostu iz leta 1883, ki je ime dobil po vojvodi Karlu Auerspergu. Ko so most septembra in oktobra 1937 obnavljali, so v stekleni kapsuli našli dokument s podatki o graditeljih mostu in vseh, ki so k temu pripomogli. 

Na mestu sedanje cerkve je najprej stala kapela svetega Jerneja. V listini iz leta 1363 je kapela povečana v cerkev. Ker je postala premajhna so v letih 1901-1903 zgradili današnjo cerkev, ki je bila takrat med največjimi posvečenimi zgradbami v Sloveniji: triladijska, široka je 25 metrov, dolga 50 metrov in visoka približno 15 metrov. Zidovi so sestavljeni iz grobo klesanih kvadrov, cerkev ima dva zvonika. 

Cerkev je sicer odprta, notranjost pa lahko vidimo le skozi kovinsko pregrado. Posebnost sta veliki oltar in kip svetega Jerneja, ki ga je ob 600-letnici župnije leta 1993 naredil akademski slikar in domačin Stane Jarm.

Preko Trga zbora odposlancev s prireditvenim prostorom in spomenikom v spomin na narodnoosvobodilni boj, ki je delo skupine kiparjev, 

smo že preko polotoka in na mostu, s katerega vidimo otoček na Rinži in na njem dva umetna laboda, živih ni videti. 

Naprej in na desno, pa smo pri Šeškovem domu, ki ga je leta 1938 odprlo Sokolsko društvo Kočevje. Med drugo svetovno vojno je bil poškodovan, po vojni in kasneje obnovljen in zdaj gosti Pokrajinski muzej Kočevje. Za dva evra in pol vstopnine si lahko ogledamo 

razstavo o Kočevarjih, 

o različnih obrteh na tem področju, 

v nadstropju pa razstavo o zgodovini Slovenije. 

Seveda obiščemo tudi dvorano, kjer je od 1. do 4. oktobra 1943 zasedal Zbor odposlancev slovenskega naroda, prvo neposredno izvoljeno predstavništvo nekega okupiranega naroda v Evropi med drugo svetovno vojno. Stene krasijo umetnine Božidarja Jakca iz tega časa.

Malo nazaj na Roško cesto, potem pa po njej in malo na levo do Kočevskega (Rudniškega jezera). 

Oznake na cesti nam kažejo, da "peš ni daleč".

Kočevsko jezero sodi med najčistejša jezera v Sloveniji in je nastalo v letih 1973 do 1978. Na dnu kotline dnevnega kopa kočevskega rudnika rjavega premoga sta bili prvotno dve večji luži. Iz rudnika je pritekal tako imenovani Rudniški potok, ki je napajal obe luži, istočasno pa je tudi odtekal in ponovno poniknil ter se z enim ponikalnim potokom iz rudnika združil v enoten tok. Iz omenjenih luž so ob izkopavanju premoga vsak dan črpali vodo, ki so jo uporabljali na separaciji za pranje premoga. Ko so z izkopavanjem premoga prenehali, se je tudi prečrpavanje vode ustavilo, tako da se je kotlina dnevnega kopa začela polniti z vodo. Tla so iz gline in nepropustna, zato odvajajo vodo po ceveh v Rinžo. Jezero je globoko do 40 m, njegova površina je okrog 1,5 kvadratnih kilometrov, obala pa meri okrog 3 km. Okolica jezera je danes poseljena z različnimi vrstami rastlin in živali, jezero je bogato tudi z ribami. Področje Kočevskega jezera je gnezdišče za 64 vrst ptic, med katerimi je 15 vrst tudi na Rdečem seznamu ogroženih gnezdilk v Sloveniji.  Na skrajni severni strani območja jezera je gozd rdečega bora, ki predstavlja rastiščno posebnost na Kočevskem. Okrog jezera vodi tri kilometre dolga pot, ki ni označena in se včasih oddalji od jezera.

Najprej se pri lokalu Ribič odžejamo s pivom in okrepimo s hamburgerji, potem pa krenemo v desno okoli jezera. 

Na dveh mestih je z lesenimi pomoli urejena plaža in kopalcev in kopalk ni malo. Tudi v vodi, za temperaturo pa nismo vprašali. Malo se oddaljimo od vode in na stezi opazimo koščke premoga, ki jih je bilo nekaj tudi pri gostinskem lokalu.  

Pot nas vodi ob robu Šalke vasi, kjer gremo mimo opuščenih objektov nekdanjega rudnika rjavega premoga. 

Na področju odlaganja rudniške jalovine raste trstina, rogoz in druge trave, iz ene vrste Breda spretno splete stolček, kot so to znale naše mame. 

Zavijamo v levo in pridemo  do velikega zagrajenega območja nasada "Stare sadne sorte - genska banka jezero Kočevje", ki pa žalostno propada, saj zemlja očitno ni prava za jablane in ostalo sadno drevje. Mimo dreves rdečega bora pridemo do asfaltirane ceste, ki pa nam ne diši preveč. 

Od ribičev izvemo za ozko stezo ob jezeru, po kateri se prebijemo do izhodišča. Slabo uro smo si privoščili za ta pohod.

V pisnih virih lahko preberemo, da je s kopanjem premoga začel že knez Auersperg leta 1803. Najprej so ga uporabljali za sušenje opeke, potem za glažute (steklarne), šele s prihodom železnice so ga prodajali tej, imeli pa tudi svojo elektrarno in v najboljših letih okoli 1200 zaposlenih. Partizani so rudnik leta 1943 onesposobili, po vojni je bil obnovljen, leta 1978 so ga dokončno zaprli.

Nad Mestnim vrhom in Fridrihštajnom se že nekaj časa nabirajo oblaki, vendar nam ne prizadenejo nič hudega. Okrepčamo se spet s pijačo, 

potem pa skozi področje Trata, kjer so ulice označene od Trata I do Trata XV, odpravimo na Železniško postajo Kočevje. Vlak je že postavljen in nam prija spet malo sesti.

Povratek s prestopanjem v Grosuplju in Trebnjem poteka brez problemov in ob 19.19 smo v Sevnici. Kljub zapletom na začetku smo bili ves čas dobre volje, tudi po zaslugi Brede in njene neizmerne zakladnice vicev. Res prava druščina za "na lepše"! Kdaj in kam spet gremo?

Več posnetkov

Video: