Ob 7.39 se nas na Železniški postaji Sevnica zbere 15 od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Namenjeni smo v Ljubljano, naše glavno mesto z okoli 300 tisoč prebivalci. Na vlaku se pogovorimo o njeni zgodovini.
Prvo naselbino na kraju, kjer danes stoji Ljubljana, naj bi, kot pravi legenda, ustanovili Argonavti oziroma starogrški junak Jazon, ki naj bi s tovariši plul na ladji Argo, potoval čez Črno morje ter nato po Donavi in Savi prišel vse do Ljubljanice. Tu naj bi argonavti ladjo razstavili, jo prenesli po kopnem med dvema plovnima potema in na ta način prispeli vse do Jadranskega morja. Na poti k morju, ob izviru Ljubljanice, so se ustavili ob velikem jezeru na barju, kjer je živela pošast. Jazon se je spoprijel z njo, jo premagal in ubil. Ta pošast naj bi bila Ljubljanski zmaj, ki je danes prepoznavni simbol mesta in se pojavlja tudi v ljubljanskem mestnem grbu, vendar šele od baročnega obdobja naprej. Okoli leta 2000 pred našim štetjem in prej so na Ljubljanskem barju prebivali koliščarji. Živeli so na mostiščih oziroma koliščih, lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Prevažali so se v čolnih, ki jih imenujemo drevaki, ki so bili izdolbeni iz posameznih debel. Izdelali so tudi prve vozove s kolesi. Preživljali so se z nabiralništvom, lovom, ribolovom, živinorejo ter primitivnim poljedelstvom. Kasneje so območje današnje Ljubljane poselili Iliri, nato ilirsko-keltsko pleme Japodov, v 3. stoletju so Ljubljansko kotlino poselili Kelti. Pred 1. stoletjem pred našim štetjem, ko so jo zasedli Rimljani, je bila Ljubljanska kotlina del kraljestva Norik. Srednjeveška Ljubljana leta 1220 postane mesto. Pod Napoleonovo okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Leta 1815 pride spet pod avstrijsko oblast. Potres leta 1895 uniči deset procentov stavb. Po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 je bila Ljubljana pomembno mesto v državi, kasneje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 je postala Ljubljana sedež Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji. Med drugo svetovno vojno je senco na župane kot vodja Ljubljane vrgel Leon Rupnik, generalni inšpektor domobranskih enot, ki so sodelovale z italijanskim in nemškim okupatorjem. Zaradi odpora in pomoči partizanom so italijanski okupatorji februarja 1942 mesto obdali s 30 km bodeče žice, po sledeh katere danes poteka sprehajalna pot. O uporu priča med drugim spomenik v Gramozni jami, kjer so italijanski okupatorji kot povračilne ukrepe ustrelili nad 100 talcev. Po drugi svetovni vojni postane Ljubljana glavno mesto Republike Slovenije,
Po prihodu v Ljubljano se najprej okrepčamo s kavo, potem pa krenemo po Miklošičevi, kjer ne prezremo zanimivih fasad.
Mimo Prešernovega spomenika nadaljujemo pot po Wolfovi na Kongresni trg, mimo Stare univerze
in Glasbene matice, kjer se skušamo spomniti glasbenikov, ki imajo tu spomenike. Samo še mimo Križank in smo pred Mestnim muzejem Ljubljana. Turjaška palača z Mestnim muzejem Ljubljana predstavlja pomemben del kulturne dediščine Ljubljane. V rimski dobi se je na tem območju raztezalo pristaniško predmestje rimske Emone, o čemer priča v kleti muzeja ohranjena rimska cesta. Palačo so grofje Turjaški, ki so bili ena od pomembnejših kranjskih plemiških rodbin leta 1654 prezidali iz lastne in dveh odkupljenih hiš v pičlih 4 letih. Trije trakti so oklenili novo urejeno dvorišče, sredi katerega sta našla mesto kamniti vodnjak in lipa. Grofovska družina je tu bivala predvsem pozimi, poletja pa je preživljala na Turjaku. O njihovi pomembnosti v mestu priča tudi obisk avstrijskega cesarja Jožefa II. Palača je prve baročne prezidave doživela že kmalu, stavbni mojster Francesco Cocconi pa je leta 1824 njeno pročelje »oblekel« v zapoznelem baročnem slogu in jo poudaril s klasicističnim portalom. Potres leta 1895 je v veliki meri prizadejal Turjaško palačo. Leta 1927 so jo Turjaški prodali državi. Od leta 1937 muzejski prostori.
Kot starejši nad 60 let plačamo štiri evre vstopnine in si samostojno ogledamo razstave. Najprej se napotimo v klet, kjer je mogoče videti ostanke iz rimskih časov, potem pa v drugo nadstropje, kjer najprej med odlitki spomenikov in likovnimi deli spoznavamo ljudi, ki so povezani z Ljubljano. Zgodovinski prikaz nas vodi od koliščarjev in najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, starega nad 5200 let, do povojnih let in simpatičnega fička. Interaktivno se je mogoče preizkusiti v znanju o slavnih ljudeh iz Ljubljane, se učiti ljublljanščino in zapeti o mestu v stilu karaok.
Zanimajo nas tudi Križanke. Križanke je skupno ime za kompleks nekdanjega samostana nemškega viteškega reda (»križnikov«, po katerih je kompleks dobil ime) v Ljubljani (do leta 1949). Začetek v 13. stoletju, obnova po potresu v 16. stoletju. Leta 1986 so bile razglašene za kulturni spomenik lokalnega pomena, leta 2016 pa za kulturni spomenik državnega pomena. V Križankah od leta 1952 domuje Javni zavod Festival Ljubljana, v centralnem delu nekdanjega križevniškega samostana pa je že več let prej bila nameščena Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (Šola za umetno obrt). Zunanji prostori služijo kot prostori za različne kulturne prireditve. Ob velikem dvorišču je gostinski lokal Plečnikov hram. Ima ohranjeno notranjo opremo, narejeno po Plečnikovih zamislih.
Foto: Marta Brežan.
Da bi na terenu spoznali ostanke Emone, rimske Ljubljane, obiščemo še Mirje z zidom iz tistih časov, poiščemo pa tudi kip Emonca v Parku Zvezda.V želodcih nam že kruli in nekateri si poiščemo rešitev v lokalu Hitra žlica na Nazorjevi, drugi pa kje drugje.
Na poti v Tivoli pokukamo še v Srbsko pravoslavno cerkev svetih Cirila in Metoda, ki prevzame z bogastvom fresk in drugih okrasov.V Ljubljani je približno 30 ha parkov, največji del te površine zavzema park Tivoli s površino 17,5 ha. Leta 1813 ga je zasnoval Francoz J. Blanchard. Danes obsega približno 5 km². Imel je tri glavne avenije s kostanjevimi drevoredi. Osrednjo os je razširil in spremenil Jože Plečnik. Znotraj parka se menjujejo drevoredi in skupine različnih dreves, nasadi rož ter parkovna oprema s posebnimi klopmi, igrali, kipi in vodnjaki, zlasti pred Tivolskim gradom in današnjim Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Urejene so igralne površine za otroke, v park se zajedajo pokriti bazen, športna igrišča in Hala Tivoli, Cekinov grad z Muzejem novejše zgodovine iz leta 1752 (prvotna stavba iz 17. stoletja). Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom park oblikuje površine krajinskega parka. Med letoma 1921 in 1939 je Jože Plečnik med Moderno galerijo in Tivolskim gradom uredil Jakopičevo sprehajališče, poimenovano po vodilnem slovenskem impresionističnem slikarju Rihardu Jakopiču.
Tivolski grad: sedaj Mednarodni grafični center, psi pred njim pa so brez jezikov. Osnove v 13. stoletju, različni lastniki, med njimi tudi jezuiti. Poletna rezidenca ljubljanskih škofov je bil, pa skladišče, vojaška bolnica, vojašnica, po drugi svetovni vojni so bila tu stanovanja. Tivolski ribnik v dolžino meri 140 m, širok je 50 m, globok med 0,9 in 1,3 m. Pokriva površino 5000 m2 in nosi 7700 m3 vode. Leta 1880 so v parku Tivoli uredili ribnik, ki so mu meščani preprosto rekli »bajer«. Ribnik je nastal z izkopom in je bil prvotno namenjen drsanju in čolnarjenju (nemško drsalno društvo Laibacher Eislaufverein). V ribniku so bile sprva okrasne in druge ribe in seveda žabe. Leta 1906 je mestna občina odvzela ribnik nemškemu drsalnemu društvu in ga do prve svetovne vojne vodila sama. Zaradi pomanjkanja denarja je magistrat med obema vojnama sklenil, da bo organizirano drsanje opustil in končala se je zlata doba drsanja na ribniku. Ob ribniku je manjši botanični park z rastlinjakom. Na nasprotni strani ribnika je otroško igrišče, urejeno leta 1942 in preurejeno ter opremljeno z novimi igrali. Po drugi svetovni vojni je čolnarna propadla.
Sprehodimo se mimo
spomenikov Edvarda Kocbeka, ki
spokojno sedi na klopi in nekaj razlaga otroku na strani klopi (mogoče vnučku, ki je izjavil, da je kip kot živ), ter
Borisa Pahorja, ki po zelenici hiti proti njemu. Ribnik je opustel, junija ga bodo gotovo spet krasili lokvanji. Otroško igrišče so obnovili in razširili, stezice pa vabijo na sprehod. In res se sprehodimo še do Tivolskega grada
in potem po Jakopičevem sprehajališču, kjer si lahko ogledamo predstavitev Državnega zbora.Čas je za povratek in vlak ob 14.50 je ravno pravi. Pred pol peto uro smo po bogatem dnevu že doma.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar