Ljutomer - 8. 3. 2023

Foto: Marta Brežan.

Na Železniški postajo Sevnica se nas zbere 13 od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, dve se nam pridružita še med potjo. Z mednarodnin vlakom Croatia ob 8.29 se odpeljemo proti Pragerskemu. Vlak je skoraj prazen, ker je veliko prvega razreda, se udomačimo v zadnjem vagonu. To pa povzroči na Pragerskem pravo neljubo dogodivščino: ko vlak ustavi na razkopani postaji, imamo na desni ograjo delovišča, na levi pa tire. Ne gre drugače: poskaćemo ali spustimo se v globino na tire, potem pa je treba splezati še na veliko višji peron, na katerem nas že čaka vlak za Mursko Soboto, ker imamo nekaj zamude. Še zdaj ne vem, kako nam, glede na naša leta, manever uspe, nekaj udarnin in prask pa tudi staknemo med njim.

Foto: Marta Brežan.

V Ljutomer se pripeljemo z zamudo nekaj minut pred enajsto, pohitimo na Glavni trg na kavo z dodatki, nekateri pa na malico v Restavracijo Mitra. Za šest evrov 80 ali 50 si sami postrežemo zelenjavno juho, glavno jed pa prinese natakarica. Vse je okusno, zaradi praznika pa dobimo za povrh še slastne mafine.

Ob dvanajstih smo naročeni v Muzeju Ljutomer (v Mestni hiši), kjer nam vodič najprej za dva evra vstopnine pokaže tri filme, ki jih je posnel Karol Grossman v letih 1905 in 1906. Prikaz odhoda od maše velja za prvi slovenski filmski zapis, drugi prikazuje sejem v Ljutomeru, tretji pa dogajanje na domačem vrtu, kjer avtor že tudi režira in prikaže svojo družino. Vidimo lahko, kako so bili oblečeni bogati meščani v tistem času, Grossman je bil namreč odvetnik. Vodič poudari pomembne stvari iz zgodovine Ljutomera: omemba v 13. stoletju že kot trg, v 14. stoletju župnija, mestne pravice šele leta 1927. Leta 1868 je potekal tu Prvi slovenski tabor (v Sevnici eno leto kasneje), leta 1872 so osnovali prvo okrajno posojilnico in hranilnico na Slovenskem, leta 1875 so potekale prve kasaške dirke, takrat so ustanovili tudi kasaško društvo (prvo na področju Jugoslavije in drugo v Avstro - Ogrski, takoj za Dunajem) ter zadrugo za vzrejo žrebet in kasačev. Nasproti cerkve so v hiši, kjer sta preživela svoja mladostna leta Franc in Ivan Miklošič, odprli leta 1958 prvo samopostrežno trgovino v Sloveniji. Zaposleni v njej so imeli veliko dela s pakiranjem, kupci pa so najprej hodili v njo z nezaupanjem, imeli so občutek, da kradeš, če si sam jemješ stvari. Muzej hrani veliko blagajno iz tistega časa. 

V posebnem prostoru je predstavljenih vseh 18 taborov, tudi sevniški, ki pomenijo nekakšen začetek današnje samostojne Slovenije. Na njih so poudarjali nujnost uporabe slovenskega jezika v šolah, cerkvah in sploh javnem življenju ter potrebo po združitvi slovenskih pokrajin. V času tabora je bilo v Ljutomeru le tisoč prebivalcev, med njimi nekaj sto Nemcev, kljub temu pa se je zbralo okrog sedem tisoč udeležencev, ki so se z vlakom lahko pripeljali le do Ormoža, naprej pa z vozovi. Z Glavnega trga so se napotili z dvema godbama v park, kjer so se vrstili govori, sprejeli pa so tudi resolucijo s pomembnimi zahtevami. Po treh letih je avstoogrska vlada to gibanje zatrla, narodno zavest pa so budila društva, recimo Sokoli.

Posebno pozornost so v Muzeju namenili z dolgim seznamom zaslužnim Ljutomerčanom: Grossmanu kot fotografu in ustanovitelju Sokolov, slavistu Francu Miklošiču, Antonu Kremplu (duhovnik, ki je napisal prvo zgodovinsko delo v slovenskem jeziku), pedagogu Henriku Schreinerju, književnikoma Cvetku in Manku Golarju ... 

Ogledamo si pripomočke za vinogradništvo: klopotec iz različnih vrst lesa, palica za brentače ... 

Na veliki predstavitvi je mogoče videti Ljutomer še z obrambnim stolpom na griču, kjer danes stoji osnovna šola. Za mesto je vedno obstajala nevarnost vdorov Ogrov, Krucev (ogrskih roparjev) in Turkov (štirikrat so pustošili tu, v legendi o Babjem klancu pa naj bi jih prave prleške babe zvabile v grapo in nanje spustile vrelo olje in nevarne predmete ter pobesnelega bika). Za obrambo sta bila v bližini tudi dva gradova: Gornji grad (danes večstanovanjska stavba) in Branek, ki je bil v toku časa uničen. 

Ljutomer slovi tudi kot mesto z največ čarovniškimi procesi, ker je lastnina obsojenih pripadla sodnikom in rabljem. Znani so šaljivi grbi posameznih 44 vasi v občini: za Stročjo vas je tak s čebelnjakom in čebelami, ker se je gnojnica kot "medica" zlivala iz kmetij na hribu na dolinske. Bogato je društveno delovanje: Sokoli, Orli, dramski odseki, pevski zbori, pihalni orkestri, gasilci. Na mestu opazovalnega stolpa je kasneje stala Franc-Jožefova šola (danes osnovna šola), niže blizu cerkve pa nemška meščanska šola (danes Gimnazija Franca Miklošiča). V drugi svetovni vojni so Nemci marsikaj uničili, pobili veliko ljudi, prinesli pa tudi nekaj tehničnih pridobitev: posebne vrste zvočnik. Leta 1046 je prišel na obisk Maršal Tito: ustavil se je na Glavne trgu in obiskal Ljutomersko klet, ki je bila takrat ena največjih in najmodernejših v Jugoslaviji (zdaj vino hranijo v Ormoški kleti).

Muzej se prostorsko povezuje s knjižnico, kar je nekaj posebnega. Tu so razstavili dela Ante Trstenjaka, največjega prleškega slikarja, ki je znan tudi pri Čehih in Lužiških Srbih.

Območje Ljutomera je bogato z ilovico, delovalo je več opekarn, še danes izdelujejo strešno opeko. V bližini je bil tudi rudnik rjavega premoga, leta 1970 je zaposloval okrog sto ljudi, ki so izkopali več tisoč ton premoga letno. Kasneje so ga zaprli. Iz mizarske delavnice se je razvilo podjetje Murales, imajo Mlekopromet in nekaj novejših podjetij.

Reka Ščavnica je včasih poplavljala, zato so vodo zajezili v Gajševsko jezero, severno od mesta pa poteka tudi razbremenilni kanal. Tu je močvirno območje in je treba graditi na pilotih.

Kar se kulinarike tiče, so najbolj znani prleška tünka, ajdov kropec, kisla juha iz svinjskih nogic ...

V začetni sobi si na hitro ogledamo že panoje s predstavitvijo našeg osamosvajanja, potem pa hitimo na sonce in zasluženo kavico. 

Še sprehod do Cerkve svetega Janeza Krstnika, ki stoji na temeljih stare iz leta 1328, po zgodbi naj bi nastala zaradi zaobljube grofa, ki se je rešil pred ranjenim medvedom. Cerkev nas preseneti z bogato notranjostjo. Prvotno so širili, v 17. stoletju pa zgradili novo triladijsko, pred njo so leta 1736 postavili kapelo svetega Florijana. Končali so tudi obzidje okoli cerkve, v katerega so vzidani baročni kamniti reliefi. Dva vhoda v obzidju sta bogato okrašena.

Pokukamo proti Gimnaziji, gremo mimo stavbe s prvo samopostrežno trgovino, 

potem pa se preko Glavnega trga vračamo proti Železniški postaji Ljutomer mesto. 

V parku obiščemo Spomenik Generalu Maistru in se pri njem slikamo.

Zdaj pa v nasprotno smer: okrog 600 metrov po cesti in poti do Gozdnega rezervata Babji ložič (poudarek na drugem zlogu), kamor naj bi se meščanke hodile hladit. Sicer pa je to najlepši primer naravnih gozdov doba in belega gabra v Pomurju. Najdebelejši dob ima obseg kar tri metre in pol. Rezervat je od leta 1978 in meri okrog 23 hektarov. Na tablah si lahko preberemo o gozdu, obnašanju v njem, drevesnih vrstah in pticah. V tem okolju jih gnezdi kar 46 vrst, detel in žolna sta tudi med njimi, pogosto ju je mogoče slišati. Lahko se preizkusimo v poznavanju drevesnih vrst po listih, pa tudi počivamo v mreži. 

Že kar na začetku nas pozdravijo poljane navadnih malih zvončkov, vmes nekaj podlesnih vetrnic, morskih čebulic in drugega cvetja. Ampak mi iščemo pomladanske velike zvončke (kronice, norice jim pravijo v teh krajih), hodimo in hodimo po mehkih in manj mehkih stezicah med podrtimi drevesi, mimo križa, ki spominja na povojne poboje, naših zvončkov pa nikjer, 

samo mali so. Domačin nam potem izda: "tega nega več". Vračamo se po nasipu in v lokalu pogasimo žejo. 

Nekaj časa počakamo na vlak ob 15.27 do Pragerskega, tam nas 25 minut masira veter, potem pa se peljemo naprej do Zidanega Mosta, prestopimo in še pred pol sedmo smo v Sevnici.

Kar razburljiv dan!

Več o Ljutomeru pod videom.
Več posnetkov

Video:

LJUTOMER

Proga: naša 1862, do Celja 1846, Ljubljane 1849, do Ljutomera (Čakovec) 1860, do Gornje Radgone 1890, do Murske Sobote 1924.

Ljutomer (prekmursko Lutmerk, prleško Lotmerk) je mesto v Prlekiji s 3.344 prebivalci (2020) v severovzhodnem delu Slovenije. Je središče Prlekije ("Prleška prestolnica") in Občine Ljutomer (leto ustanovitve:1994, površina: 107,2, število naselij: 44, število prebivalcev:11265) in je že stoletja najbolj razvito mesto v regiji. Mesto je poznano po prvem slovenskem taboru, ki se je odvijal avgusta leta 1868, in kasaškem športu, ki ima stoletno tradicijo (kasaške dirke; pasma konj Ljutomerski kasač). Mesto se nahaja v osrčju Prlekije (skrajni rob Štajerske) in meji na Prekmurje in Hrvaško. Skozi mesto teče reka Ščavnica, ki izvira v severnem delu Slovenskih goric in se pri Razkrižju izliva v reko Muro kot njen desni pritok.

V mestu je nekaj podjetij: Krka, Murales in številna druga. Mesto ima tudi eno najuspešnejših gimnazij v Sloveniji - Gimnazijo Franca Miklošiča Ljutomer, ki privablja številne dijake s širšega območja.

Zgodovina se začne s Halštatsko kulturo od 8. do 6. stoletja pred našim štetjem, mesto je bilo na pomembni prometni poti v rimskih časih. V času preseljevanja ljudstev prihod Avarov in Slovanov na območje Prlekije. Tako je tukaj imela vpliv Samova plemenska zveza, ki je segala vse do Dunajskega Novega mesta. Ampak po padcu Karantanije pod Karla Velikega se je celotno območje pridružilo državi Karolingov, ki so tukaj ostali do prihoda Madžarov (Ogrov) v Panonsko kotlino (889 - Arpad). Po delitvi imperija prešla pod vpliv Salzburga in Regensburga. Kraj se prvič omenja leta 1249 kot Luetenberch. Bil je deželnoknežja last. Že leta 1265 dobi tržne pravice z lastnim sodiščem. Leta 1348 se omenja stanovanjska ulica kot zametek naselbine ob grajskem griču. Grajski stolp se posredno omenja leta 1328 kot Hausperch, leta 1365 pa kot veste Lutenberg. Leta 1447 je pogorel. Leta 1442 je kraj dobil enake pravice kot Radgona. Že v srednjem veku je slovel po vinu ljutomerčanu. V okolici so imeli vinograde gospodje Viltuški, grofje Celjski, salzburški nadškofje, itd. Prebivalci so bili večinoma obrtniki organizirani v cehe: leta 1602 lončarji, 1638 kovači, od 18. stoletja čevljarji. Turški vpadi v letih 1479, 1531, 1562, 1600, 1601 in 1704 so kraj opustošili in oropali. Sledili so vpadi Krucov leta 1704 (ogrski kmečki uporniki, ki so od 16. do 18. stoletja ropali, morili in požigali po Habsburški monarhiji.), ki so trg zažgali in oplenili. V hudem požaru leta 1828 je zgorela dobra polovica naselja. Obdobje Avstro-Ogrske je dalo nov razvoj regiji. Zlasti številni veljaki so odhajali na študij na Dunaj (Franc Miklošič). Tudi izgradnja železnice Dunaj - Trst je dala nov zagon regiji. Po letu 1848 se je Ljutomer začel razvijati v upravno-politično in kulturno središče Prlekije. Ob koncu 19. stoletja je bilo območje prvo prizorišče slovenskega tabora - gibanja mladoslovencev in sicer leta 1868. Po Aussgleichu in koncu prve svetovne vojne pa je bilo območje mejna regija Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Države SHS) (1. december 1918). V obdobju med obema vojnama so se številni prebivalci odseljevali iz regije (predvsem v Nemčijo). Leta 1927 dobi kraj mestne pravice. Industrializacija je odprla številne obrate v mestu, zlasti na severu okoli Kolodvora oziroma Železniške postaje Ljutomer (severno od Ščavnice oziroma njenega severnejšega umetnega razbremenilnega kanala). Bližje središču mesta je še Železniško postajališče Ljutomer mesto. Izrazitejše (ločeno) naselje stanovanjskih hiš, ki je nastalo po 2. svetovni vojni, je Kidričevo naselje ob Kidričevi ulici na jugu, okoli katerega je polkrožno speljana železniška proga.

Kasaški klub Ljutomer domuje na znanem ljutomerskem hipodromu, ki leži na severozahodu mesta, v bližini bistveno manjšega stadiona, kjer je doma ljutomerski nogometni klub. V mestu se nahaja tudi Mestni muzej Ljutomer, ki skriva bogato zbirko iz taborskega gibanja in obdobja NOB na tem območju ter prvi slovenski fimski zapis. V mestni hiši je tudi občinska knjižnica. Tu organizirajo tudi Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. To je slovenski filmski festival, posvečen žanrskemu filmu, predvsem grozljivkam in fantastiki. Dogaja se vsako leto v drugi polovici julija v Ljutomeru in Ormožu. Festival je bil ustanovljen leta 2005 ob stoletnici slovenske kinematografije v Ljutomeru, kraju, kjer so nastali prvi metri slovenskega filma izpod roke dr. Karola Grossmanna. Karol Grossmann, slovenski odvetnik in pionir slovenskega filma (1864, Drakovci blizu Male Nedelje - 1929, Ljutomer). Po poklicu je bil odvetnik, od leta 1901 pa je služboval v Ljutomeru. Bil je pionir slovenskega filma. Leta 1905 je posnel svoj prvi kratki film Odhod od maše v Ljutomeru, leto pozneje pa še Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu.