Celje - 1. 3. 2023

Devet nas je od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbranih na Železniški postaji Sevnica, da se z vlakom ob 8.29 odpeljemo proti Celju. Mednarodni vlak za Dunaj je to in doplačamo evro in pol, da smo hitreje na cilju, vlak namreč vmes ustavi samo še v Laškem.

Prijaznega mladeniča poprosimo, da nas na peronu slika, potem pa kar počasi do Rolce, kjer se okrepimo s kavo in še kakšnim sladkim dodatkom, izbira je res velika. 

Vremenska napoved ni obetavna, to smo pričakovali, kar med kapljicami in snežinkami se napotimo do Muzeja novejše zgodovine, dežnikov ni vredno odpirati. Stavba je bila v zgodovini last različnih družin, leta 1951 so pa v takratnem Mestnem muzeju Celje ustanovili oddelek za zgodovino narodnoosvobodilnega boja. Po desetletju intenzivnega razvoja je oddelek leta 1963 prerasel v samostojno kulturno ustanovo – Muzej revolucije Celje. Svoje prostore je dobil v poslopju nekdanjega celjskega magistrata (magistrat je bil v tej stavbi v letih 1830–1953) in na stalni razstavi predstavil zgodovino Celja in celjske regije v letih 1918 - 1945, pridobil pa je tudi prostore v Starem piskru, celjskem zaporu, kjer je okupator med drugo svetovno vojno ustrelil 374 talcev. Danes ima stalne zbirke: Živeti v Celju: stalna razstava o Celju in Celjanih v 20. stoletju ter Otroški muzej Hermanov brlog: otroški muzej in prostor otroške ustvarjalnosti (edini otroški muzej v Sloveniji); nekaj prostora pa je namenjenega občasnim razstavam. Ker smo upokojeni, plačamo dva evra in pol vstopnine, odložimo bunde in plašče 

ter gremo uživat v Otroški muzej. Zelo je slikovit, privlačen in poučen: naučili smo se, recimo, da se rokujemo tri do pet sekund. Vzgojne vsebine so predstavljene domiselno in nevsiljivo. Z nostalgijo smo se spominjali nekdanjih igrač in starih časov. 

Celje in Celjane v 20. stoletju predstavljajo odlomki dnevnika treh generacij, pod njimi pa so kot v izložbi zbrani predmeti iz tega obdobja. Kot rana v obdobju je železniški vagon s prikazom druge svetovne vojne. 

V nadstropju nas dodatno navduši sprehod po ulici obrtnikov, ki izgleda zelo realistično, človek bi kar vstopil v kakšen lokal. Na koncu se vrti velik obod, na katerem so navedene tovarne v Celju: njihov začetek in v večini primerov tudi konec obratovanja. 

Za dušo pa nam je bil ogled občasne razstave avstrijskega umetnika Gerharda Oliverja Moserja »Desiderio Litorale« – Obalno hrepenenje s slikovitimi motivi, tudi iz Slovenije.

Za ogled muzejskega dela Starega piskra se je treba prej najaviti in ga bomo obiskali kdaj drugič, ponudijo pa nam tudi vodenje po Fotoateljeju Pelikan. 

Vodička nas zapelje v bližino Celjskega doma in odpre prostore. Poleg ateljeja je imela družina Pelikan v hiši lepo meščansko stanovanje in, kar je najbolj pomembno, je to, da je vse lepo ohranjeno. Predhodnik je dal hišo in stekleni paviljon zgraditi konec 19. stoletja, Pelikan je to najprej najel, potem pa kupil. Po smrti Pelikanove mlajše hčere Mestna občina vse odkupi in Muzej dobi v upravljanje. Hišo zdaj obnavljajo, v kletnih prostorih si je že mogoče ogledati razstavo ženskih portretov v galeriji. Mojster Josip Pelikan (1885 - 1977) je imel češke korenine in njegova življenjska pot ga je vodila med drugim skozi Idrijo, Brežice v Celje. Celje mu je bilo všeč zaradi gospodarskega in kulturnega pomena in bližnjih zdravilišč (atelje tudi v Rogaški Slatini), ki so nudila veliko možnosti za zaslužek s fotografiranjem. Včasih je bilo to dostopno le bogatejšim, ker je bila fotografija draga (za posnetke družine je šla kar cela krava - 800 evrov). Pelikan je za mesto Celje zelo pomemben in so mu postavili spomenik (na kolesu, s fotoaparatom za vratom): ni bil samo odličen fotograf ampak tudi kronist svojega časa v Celju in drugih krajih. Do sedaj imajo dokumentiranih več kot 40 tisoč njegovih del in 120 tisoč primerkov gradiva, ki ga je treba še obdelati. Atelje je zgrajen v dveh etažah: spodaj so tehnični prostori s temnico in originalnimi predmeti, mala galerija fotografij, prostor za retuširanje, zbirka fotoaparatov; 

zgoraj pa je stekleni atelje s posebnimi zavesami za uravnavanje svetlobe. Tu je še vedno slikano ozadje, tu so mizice, rože, imajo tudi oblačila iz starih časov, še vedno se je mogoče dati fotografirati v takem okolju. Atelje je mogoče tudi najeti za delo v njem in to so pred kratkim izkoristili tudi sevniški Sredini fotografi. Muzej si tudi sicer prizadeva približati se ljudem, pa tudi živalim, saj so kužkom prijazna ustanova.

Zdaj pa malica! V Špageteriji in pizzeriji Koper sicer nimajo malic, kot so jih napovedali na spletu, pa se vseeno najemo za šest evrov štirideset.

Nekaj jih odide proti domu, pet pa nas gre še v Tehnopark, kjer za upokojene pobirajo po devet evrov vstopnine. Skoraj edini obiskovalci smo in animatorji se nam res posvetijo, sploh animator v spodnji etaži. 

Vse moramo preizkusiti, preveriti, tudi leteti kot ptica, kolesariti, voziti invalidski voziček po labirintu ... 

Zabavamo se tudi pred ogledali, ki nam spremenijo izgled, 

v trgovini pa si samo natisnemo igralni denar: bankovec za 20 evrov z našo sliko. Ker smo varčni, ga celega nesemo domov. Dve uri mineta kot bi mignil in treba je domov. Dovolj zgodnji smo za vlak ob 15.32, pred pol peto smo v Sevnici.

Dan prepoln doživetij!

Več posnetkov

Video:

Celje je mesto na Štajerskem v Republiki Sloveniji, sedež mestne občine Celje in upravne enote ter središče Savinjske statistične regije. S 37.122 prebivalci je četrto največje slovensko mesto, vseskozi primerljivo s trenutno tretjim - Kranjem. Leži ob sotočju rek Savinje in Voglajne v Spodnji Savinjski dolini oz. Celjski kotlini. Srednja nadmorska višina mesta je 241 m.

Sodišča, šole, knjižnice, muzeji, galerije, sedež škofije, bolnišnica. Sejemske prireditve. Šport: atletika, rokomet.

Največja znamenitost je Stari grad Celje, ki se prvič omenja leta 1322 in je bil sedež Celjskih grofov, najvplivnejše plemiške rodbine na Slovenskem. Z njihovega grba izhaja današnji celjski grb - tri zlate šestkrake zvezde na modrem ščitu, ki so zdaj tudi del slovenskega grba.

Prva naselbina iz časa halštatske kulture (8. do 6. stoletja pred našim štejem), močno keltsko naselje, leta 15 pr. n. št. so naselbino osvojili Rimljani in jo poimenovali Celeia. Ohranjeni napisi navajajo, da je bila antična Celeia bogato in gosto naseljeno mesto, zavarovano z obzidjem in stolpi, z večnadstropnimi palačami, širokimi trgi in ulicami – ena najbolj cvetočih rimskih kolonij. V petem stoletju jo upostošijo Huni. V srednjem veku se mesto prvič omenja pod imenom Cylie kot sedež mejnega grofa. O nastanku naselja na mestu antične Celeie v srednjem veku obstaja zelo malo ohranjenih virov. Mesto je verjetno dobilo status mestnega trga v prvi polovici 14. stoletja, mestne pravice je Celje dobilo 11. aprila 1451, z ukazom Celjskega grofa Friderika II. Po izumrtju Celjskih grofov leta 1456 so mesto prevzeli Habsburžani. Začelo se je hitro razvijati v obrtniško in trgovsko središče. Leta 1473 so zgradili mestno obzidje in trdnjavski jarek. Z obzidjem se je ubranilo pred Turki, ob velikem slovenskem kmečkem uporu leta 1515 pred kmeti, ki so zavzeli Stari grad. V letu 1798 je mesto zajel velik požar. Zgorela je večina poslopij. Avstroogrska, vojni …

Gospodarstvo: veliko propadlih tovarn (Cinkarna, Emo …).