Ekskurzija Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: 28 se nas z avtobusom zapelje v Krško,
kjer izstopimo na Hočevarjevem trgu in poravnamo po pet evrov za potne stroške.
Spodnji posnetek je delo Nevenke Vahtar.
Nekaj korakov stran stoji Mestni muzej Krško, ki so ga ustanovili konec leta 2009 kot enoto Kulturnega doma Krško z namenom upravljanja in oblikovanja javnih vsebin v Valvasorjevem kompleksu, objektu nepremične kulturne dediščine, povezanim z dosežki prebivalcev mesta in občine Krško v različnih obdobjih.
V njem nas prijazno sprejme Klaudija Cigole, ki je celo iz našega konca doma. Poravnamo vstopnino: ker smo upokojeni in v skupini ta znaša samo pol evra. Muzejski kompleks sestavlja več stavb: Valvasorjeva hiša (čeprav je on stanoval preko ceste v kasnejši Mencingerjevi hiši), Jarnovičeva in Kaplanova hiša.
Najprej gremo skozi razstavo Radiokluba Krško
v prostore s predstavitvijo Janeza Vajkarda Valvasorja, ki se je rodil v Ljubljani leta 1641 v premožni družini. Šolal se je pri jezuitih in veliko je lahko potoval po svetu ter pri tem zbiral predmete, grafične liste, zemljevide - zelo ga je zanimala zgodovina, geografija, matematika, fizika, narodopisje, naravoslovje ... Lahko bi ga imenovali polihistor - oseba, ki je hotela vedeti vse o vsem. Na svojem gradu Bogenšperk je imel veliko grafično zbirko in grafično delavnico, kjer je izdeloval grafične plošče za odtiskovanje. Ko je ubobožal, se je preselil v Krško, ker je imela njegova druga žena tu sorodnike in premoženje. Tu je živel nekaj mesecev, njegova vdova pa potem še nekaj let. Hotel je napisati celosten pregled zgodovine Kranjske, nastala je knjiga Slava vojvodine Kranjske - v muzeju imajo prevod. To je bilo njegovo življenjsko delo: na konju v spremstvu psa je potoval od človeka do človeka, se družil s preprostimi ljudmi in od njih marsikaj izvedel. Prvi je raziskoval kraške pojave, jih opisoval, bil pionir krasoslovja. Med drugim je opisal tudi presihajoče Cerkniško jezero in na podlagi te študije je bil sprejet v Britansko kraljevo družbo. Pokukamo v Iconotheco Valvasoriano, ki je faksimilirana, znanstvenokritično obdelana grafična zbirka Janeza Vajkarda Valvasorja. Original v sedemnajstih zvezkih imajo v Zagrebški metropolitanski knjižnici (eden se je izgubil), Valvasor ga je bil prisiljen prodati zaradi stroškov s Slavo vojvodine Kranjske, ponudil jo je tudi kranjskim deželnim stanovom, vendar niso bili zainteresirani. Veliko je zemljevidov, to so bakrorezi, v enem zvezku so živali - zelo lepo narisane in predstavljene v akvarelih. Štiri knjige Slave vojvodine Kranjske iz leta 1689 so združene iz 16 zvezkov in obsegajo preko 3500 strani, v muzeju imajo celoten slovenski prevod. Opisi krajev so razporejeni po abecedi, po prvih črkah nemških imen, grafično so prikazani z bakrorezi. Poiščemo Krško, Radeče, zastonj bi iskali Sevnico, ker je ta na Štajerskem. Iz Valvasorjevega osebnega življenja je zanimivo to, da se je pri 31. letih prvič poročil s 13-letnim dekletom. Imela sta devet otrok, pri porodu zadnjega je ona umrla. Potem se je znova poročil in sta imela štiri otroke, zadnji otrok je bil rojen v Krškem in tu tudi krščen. Do danes se njegov rod v Sloveniji ni ohranil, potomci živijo po svetu in so prišli na otvoritev Mestnega muzeja. Rod se je nadaljeval samo po zadnji hčeri Regini Konstanciji. Veliko otrok je umrlo, nekaj fantov je šlo v samostan, ker je bila tam najboljša izobrazba. Valvasor je imel rad umetnost, v svoji zbirki je imel tudi veliko merilnih inštrumentov, zemljevidov, želel si je izračunati razdaljo do lune.
Naslednji prostori so namenjeni Vladimirju Štovičku (1896 - 1989), ki je bil rojen v Boštanju. Njegov oče, češkega rodu, je bil oskrbnik Šrajbarskega turna v Leskovcu in so se preselili sem. Vladimir je bil zelo nadarjen za umetnost in se je šolal v Ljubljani, potem pa na Akademiji za likovno umetnost v Pragi zaključil študij kiparstva. V Franciji se je izpopolnjeval za medaljerja in izdelal zelo veliko plaket.
Veliko javnih spomenikov je njegovih (v Sevnici Savo Kladnik, v parku deček z račkama, kipi na spomeniku NOB), veliko spomenikov v Krškem. Zanimivo je bilo naročilo za drsališče v Celju, kjer je napravil kotalkarico namesto drsalke, ki je nekatere izzivala tudi z goloto. Svoja dela je podaril občini Krško, muzej ima preko 1700 njegovih umetniških del. Imel je tri hčere in ena izmed njih - Vladka, me je na Osnovni šoli Brestanica učila likovno vzgojo.
Josipina (1824 - 1911) in Martin Hočevar (1810 - 1886) sta bila zelo pomembna za Krško. Martin je opravljal različne posle, imela sta pošto, gostilno; dobro sta bila situirana, nista pa imela otrok. Dala sta zgraditi upravne stavbe, stavbo posojilnice, bolnišnice (zdaj Mladinski center), meščanske šole, dala denar za obnovo starejših stavb, Cerkve svetetega Križa na nekdanjem pokopališču (zdaj Dvorana v parku), Cerkve svetega Janeza Evangelista, kupila zemljišče za novo pokopališče. Po moževi smrti je dala Josipina postaviti lep neogotski mavzolej, kamor so 25 let kasneje pokopali tudi njo. Sama je izjavila, da bodo po njeni smrti ljudje videli, da je dobro gospodinjila, v bistvu gospodarila, saj je po moževi smrti še podvojila premoženje. Zaslužna je tudi za pomoč šolam in za to, da je njena rodna Radovljica dobila vodovod. Na Linhartovem trgu v tem mestu stoji vodnjak s šolarjem - edini spomenik v Sloveniji, ki je posvečen ženski mecenki.
Ogledamo si tudi spomine na lectarsko in medičarsko ter svečarsko dediščino v Posavju, Delavnico Stary, kalupe za medenjake, ki so ohranjeni.
Žalost nas prevzame ob spominu na usodo prvih krških borcev v drugi svetovni vojni, ki so izgubili življenje v Dobravi pri Brežicah zaradi dvojne izdaje. Vsako leta v Mestnem muzeju enega posebno natančno predstavijo.
Za Krško sta pomembna dva pečatnika: iz leta 1477 in iz 16. stoletja ter sodniška palica.
Netipična za muzej je razstava o nogometu. Ta se je začel v Krškem leta 1922 in ima bogato zgodovino z mnogimi uspehi.
Preko ceste se napotimo v Mencingerjevo hišo, ki je nastala iz dveh hiš (Krško 37 in Krško 38) in ima tri vhode. Ime je dobila po zadnjem lastniku: Janez Mencinger, slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec in odvetnik (1838 - 1912). Podedovala sta jo njegova sinova, Občina Krško jo je odkupila. Temelljito jo je bilo treba obnoviti. Janez Vajkard Valvasor je živel v južni hiši, potem pa različni lastniki. Zdaj je živa, v njej so tudi pisarne Regionalne razvojne agencije, sicer pa muzejski prostori za razstave.
V severni hiši je spodaj sušilnica sadja z veliko pečjo,
zgoraj pa najprej soba s fresko Marije Pomagaj, ki je bila včasih zunaj na pročelju. Zdaj je restavrirana, zunaj pa je digitalna kopija, v bistvu je prvotni motiv iz Cerkve Mariahilf v Gradcu.
V večji sobi so odkrili renesančne potrete, zlasti zanimiv je par v intimni drži. Kaj več o nastanku in avtorjih pa ni znano.
Dva prostora sta opremljena s pohištvom, klavirjem, zanimivo omaro za hrano in omaro, za katero je skrita kopalna kad, iz časa Janeza Mencingerja. Ta je kot advokat delal tudi v Krškem, bil poročen z Videmčanko, ki je bila lastnica velikih vinogradov. Dve leti je bil tudi župan mesta, pa med ustanovitelji čitalnice v Sevnici leta 1866. Kot pisatelja ga najbolj poznamo po delu Moja hoja na Triglav, Abadon, Meniški spomini.
Poslovimo se od res dobre vodičke in večina pohiti na avtobus in domov, z Damjanom pa bi še ostala v Krškem. "Sošolki" Jožica in Tončka se izkažeta kot izredni gostiteljici:
na Tončkin račun popijemo čudovit ingverjev čaj v Kavarni Zvezda, se okrepimo z malico v Stari krški pizzeriji, kjer časti s pijačo Jožica. Ta nas potem zapelje z avtom na Videm nad šolo, da se s Tončko lahko sprehodimo
do Spomenika prvih krških borcev
in si ogledamo Spominski park Jurija Dalmatina. Na Železniški postaji Krško nama priredi piknik z žgano pijačo in sladkarijami, tako se res dobro podprta lahko vrneva z vlakom v Sevnico. Malo pred pol štirih ugotavljava, da je bil to res en bogat dan.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar